Foto: Tina Babič/CanvaDanašnji intervju je malo bolj poseben, saj so v njem kar tri sogovornice. Psihologinja in imago terapevtka Lidija Kociper, Marjana Bric, medicinska sestra v porodnišnici, ki je pred šestimi leti ovdovela, in Marija Kociper, upokojenka, ki je po smrti moža pred štiriinštiridesetimi leti ostala sama s štirimi otroki. Lidija nam je predstavila pomen celovito opravljenega žalovanja, ki mora vedno postati tudi osebnostna rast. Marjana in Marija pa sta opisali svoji zgodbi, svojo bolečino ob izgubi in proces žalovanja.
Ogromno ljudi se spoprijema s čustvom žalovanja. Nam lahko poveste več o tem?
Lidija: Žalovanje ni čustvo, je proces, ki je povezan s čustvom žalosti, a obsega še ogromno drugih čustev: jezo, razočaranje, obup … Je pot, proces, skozi katerega moraš iti, ko izgubiš nekoga, ki ti je drag, ga imaš rad, in tudi stvari, ki so ti pomembne. Ko izgubiš v življenju ljubljeno osebo ali nek partnerski odnos ali neka leta, ki si jih preživel v nesmiselni službi ali na nekem študiju, ki ni bil pravi zate. Za marsičem v življenju žalujemo, že od rojstva. Že otroci jočejo, ko izgubijo kakšno igračko. V prvi polovici življenja je več sprejemanja in manj izgubljanja, v drugi polovici pa moraš vedno več stvari izpustiti.
Se pravi je to naraven proces človeškega življenja?
Lidija: Zelo naraven. Nihče se temu ne more izogniti. Kakor hitro pridemo na svet, zmeraj se poslavljamo od nečesa. To je sestavni del življenja. Vsi gremo po tej poti izgubljanja in rasti. Marsikaj se lahko naučimo z opazovanjem življenja drugih okrog nas, posebej starejših ljudi. Lahko opazimo, kako se soočajo s starostjo in številnimi izgubami in kako kljub ali ravno zaradi njih imajo svojo identiteto, ostajajo vedri, modri – vedo, kaj je prav in kaj je pomembno v življenju.
Nekatera poslavljanja pridejo naravno in jih sprejmemo, prebolimo, prerastemo … pri drugih pa imamo veliko večje težave …
Lidija: Žaluješ za nečem, kar si izgubil in ti je bilo dragoceno. To je bolečina. Bolečina nas prisili, da gremo v žalovanje.
Se pravi, da je bolečina ob izgubi za nas tudi dar?
Lidija: Je. Dobra prispodoba tega, ko nekoga izgubiš, je hudournik. Voda začne naenkrat teči po poteh, kjer še nikoli ni bilo poplavnih področij, svet se spremeni in to je grozno. Traja kar nekaj časa, preden se hudournik umiri. S seboj prinese mulj, ki postane čez čas rodoviten. Se mi zdi, da je dober proces žalovanja, da si dovoliš, da greš skupaj s to bolečino, da si v njej, da vidiš, kam te nese, kaj ti sporoča. In ob tem rasteš in zoriš. Tukaj mi pride na misel beseda papeža Frančiška: “Naučil sem se, da trpiš veliko, a če pustiš, da te spremeni, prideš ven boljši, če pa postaviš pregrade, prideš ven slabši.”
Na marsikatero vprašanje človek ne dobi odgovora. Pa vendarle je treba iti skozi bolečino, jo videti, si jo dovoliti in izjokati.
Ljudje se velikokrat ne soočamo z izgubo, žalovanjem. Raje vse skupaj nekako potlačimo. Je človeška narava nagnjena k temu?
Lidija: Običajno se govori, da moramo nekoga preboleti, pozabiti in iti naprej. Tako se pogosto dogaja, da ljudje, ki so se ločili ali šli narazen po večletni partnerski zvezi, skušajo to pozabiti tako, da gredo hitro v drug odnos. Ampak tudi tukaj je potrebno žalovanje in proces poslavljanja, v katerem človek bolje spozna samega sebe in osebnostno raste, sicer se mu lahko njegova izkušnja odnosa ponovi.
Če gledamo kulturo, zgodovino žalovanja ob izgubi ljubljenih oseb, vidimo, da so obstajali določeni rituali, ki so ljudem pomagali. Nekateri so najeli ljudi, ki so ob pogrebu jokali … in tako pomagali izražati čustva žalosti, stisko. Danes hočemo ljudi utišati, ne smejo jokati, morajo biti tiho, morajo stvari predelati, pozabiti in iti naprej. Ti nekdanji rituali so na nek način malo pomagali, po drugi strani pa je za vsakogar značilno, da žaluje na svoj način. Pri nas je tako, kot da se ne želimo s tem soočati, kot da ne bi radi sprejeli svojega trpljenja in trpljenja drugih. Predvsem imam občutek, da je okolica tista, ki rada govori neke prazne tolažilne klišeje, da razbije mučno tišino …
Nekateri govorijo o fazah žalovanja. Velikokrat je pred izgubo najprej bolezen in šele potem smrt. Je tudi ta čas že nek proces žalovanja?
Lidija: Če je prej bolezen in veš, da gre proti koncu, se ljudje lahko že malo vnaprej pripravijo, čeprav si je to do konca težko priznati in se nagonsko držimo bilke življenja. Hujši šok pa je, ko ljubljeno osebo izgubiš naenkrat, nepričakovano – ko imaš občutek, da z drugim živita srečno, skupaj popijeta kavico in potem drugi naredi samomor. To so grozljivke, s katerimi se je treba potem spopadati. Na marsikatero vprašanje človek ne dobi odgovora. Pa vendarle je treba iti skozi bolečino, jo videti, si jo dovoliti in izjokati.
Kar je zelo pomembno – nobenih faz žalovanja ni. Bilo mi je v veliko olajšanje, ko sem slišala novejša dognanja o tem. Patric O’Malley govori o tem v svoji knjigi Pot žalovanja. Tudi sama sem opazila, kako so ljudje okupirani s temi fazami. Rečejo si: “Zakaj sem še vedno v fazi jeze, morala bi biti že tu, moram dati najprej to skozi, potem bo bolje …” In potem mislijo, da ne žalujejo prav, če niso v neki fazi. Saj tudi življenje ni faza, to je pot, po kateri greš. Tudi žalovanje je naravni življenjski proces, skozi katerega greš. In vsak gre na svoj način. To, kar ugotavljamo v skupini, je, da najprej vidiš, kakšna osebnost si. Eni žalujejo tako, da morajo to dati ven in o tem govoriti. Drugi so takšni, da se zaprejo vase in potrebujejo mir in tišino in je to njihov pravi način. In čez nekaj časa lahko spregovorijo. Vendar to ne pomeni, da ne žalujejo, da so trdi, nedostopni, ampak ima vsak svoj način. Če se damo v neke kalupe, je to dodatna obremenitev.
Mi bi od zunaj radi olajšali pot žalovanja – skozi faze boš šel, čez eno leto boš rešen, stvari boš predelal in boš lahko živel naprej. Ne gre za to, ne moreš predelati nekoga, ki si ga imel rad, in potem normalno živeti. S to rano v srcu boš zmeraj živel. Ne bo več tako močno krvavela, a vendar bo tukaj, lahko se boš z njo veselil in plesal. Meni se zdi to tisto, kar je naravno, življenjsko. Faze so kvečjemu spet dodaten pritisk za tiste, ki žalujejo.
Predvsem si je potrebno dovoliti, da veš, kakšna osebnost si, zakaj rabiš ta način žalovanja.
Včasih se zdi, da se nekateri ljudje zataknejo v žalosti. Človek ne vidi ničesar drugega, pestuje to bolečino …
Lidija: Vsi se lahko na nek način zataknemo v žalovanju, ker je predolgo, preveč silno, preveč zahtevno. Ker nam vse izkušnje od prej ne pomagajo. Včasih se prehitro usmerimo le v delo, v neko aktivnost, ali v omame. Če ne moremo odžalovati vseh izgub sproti, nas blokirajo na poti naprej in postajamo potrti, depresivni.
Depresija se pojavi, ko bežimo pred izgubo, bežimo pred bolečino in jo skušamo potlačiti, preboleti in iti naprej, kot da je ni bilo. To žal ni možno.
Menim, da se vsak človek, ki žaluje, prej ali slej sreča tudi z depresijo. Žalovanje je, ko doživimo izgubo in se prostovoljno spustimo v to bolečino. Ne skušamo je ozdraviti ali ustavljati. Postopoma se dogaja proces zdravljenja in postanemo zopet celostni. Sprejmemo izgubo in živimo globlje kot prej, čeprav z izgubo.
Depresija pa se pojavi, ko bežimo pred izgubo, bežimo pred bolečino in jo skušamo potlačiti, preboleti in iti naprej, kot da je ni bilo. In to žal ni možno. Takrat se depresija šele razraste in postane tudi kronična. Pozabimo, zakaj smo depresivni, medtem ko pri žalovanju vemo, čemu smo potrti.
Povedano drugače: v procesu žalovanja vsakdo najprej žaluje za izgubljeno osebo in stopi spontano v proces žalovanja, v katerem spoznava tudi samega sebe v tej izgubi, dojame globino odnosa, v katerem je bil in ki se sedaj vzpostavlja na nov način.
Kako naj se ovdoveli moški ali ženska, ki je imela desetletja dolg zakon, premakne naprej in si na novo osmisli življenje? Morda čisto praktični nasveti?
Lidija: O tem bosta več vedeli povedati Marjana in Marija.
Po koliko letih zakona ste izgubili moža?
Marjana: Po petindvajsetih letih, polnih ljubezni in tudi preizkušenj.
Kako dolgo ste že vdova?
Marjana: Januarja bo že šest let.
Nam zaupate svojo življenjsko zgodbo, izkušnjo?
Marjana: Rojena sem v Prekmurju, kjer sem tudi odraščala, končala srednjo šolo. Pot me je zanesla v Ljubljano in tudi v Prijateljstvo bolnikov in invalidov, kjer sva se srečala s Tomažem, ki je v Prijateljstvo prišel tudi sam kot invalid. Tomaž se je namreč z rakom srečal že v srednji šoli in po zdravljenju bil tudi sam pol leta na invalidskem vozičku. Po treh letih hoje sva se poročila in preselila na moževo domačijo na Primorskem. Po letu in pol zakona je namesto otroka v najin zakon prišla ponovitev raka. Takrat nisva kaj dosti razmišljala o najini družini. Najpomembnejša je bila v tistem trenutku moževa ozdravitev. Z njegovim velikim optimizmom, vero, zaupanjem sva lažje prehodila vse poti na Onkološkem inštitutu z vsemi ovirami, stranskimi učinki in rak je bil pozdravljen. Le letne kontrole so ostale in vedno znova spomnile, kako smo le glina v Lončarjevih rokah.
Ta začetna preizkušnja naju je zelo povezala. Vključila sva se v delo v župniji, toda skrita želja po otrocih je ostajala. Rabila sva dolgo, zelo dolgo, da sva prišla v društvo Deteljica, da spoznava ali je morda pot rejništva oziroma posvojitve za naju. Tako sta po 10 in 12 letih v najin zakon prišli sestrici, dojenčici Tija in Sara. Postali smo posvojiteljska družina. Postala sva starša z vso ljubeznijo, veseljem, skrbmi, težavami. Z vsem kar spada v družinsko življenje, in še kaj zraven.
Toda Tomažu bolezen ni prizanašala. Ponovno se je srečal z rakom, tokrat na debelem črevesju. Sledile so vse tegobe zdravljenja in ozdravitve. Ta se je pa po šestih letih preselila z metastazami na pljuča in takrat že po trikratnem zdravljenju ni bilo več kaj dosti možnost ozdravitve. Tomaževo telo je bilo že preveč utrujeno od vsega. Toda ni se vdal in se je boril že četrtič z rakom še leto in pol. To zadnje obdobje življenja smo preživeli zelo polno, v veliki milosti, molitveni podpori, srečevanjih, predajanju, zaupanju, solzah, predvsem pa z veliko ljubeznijo. Le tako sem zmogla ob smrti biti z njim z mirom v srcu, v veliki hvaležnosti za vso skupno prehojeno pot. Ob njem sem bila z močenjem čela, prsnega koša, s požirki vode, držanjem za roko, molitvijo in solzami. V zadnjih trenutkih niso potrebne besede, le bližina, zaupanje in predajanje – zdaj ga pa vzemi, ker ne more več.
Kako ste vstopili v proces žalovanja?
Ob dnevu smrti, pogreba še nisem dojela, da je to res. V dneh, tednih, ko je Tomaževo zdravje šlo samo še na slabše, ko so bile bolečine vedno hujše, je Tomaž še vedno upal na čudež ozdravitve. Sama sem se v tem času veliko kregala z Bogom, veliko jokala, ker če nisem izjokala bolečine, je preveč tiščalo v prsih. Ni bilo lahko, vendar je bilo spremljanje moža zadnje dni življenja zame svet čas, čas zorenja za večnost. Trije dnevi od smrti do pogreba so bili pa zame najbolj močne duhovne vaje, zapisane do konca. Ogromno ljudi se je prihajalo poslovit od Tomaža. V teh trenutkih mi ni bil prav nihče odveč, pa tudi prav nikomur nisem zamerila, če morda ni zmogel priti. Potrebovala sem stisk, objem, molitev v ozadju, človeka, ki te opominja, da moraš piti tekočino … Nič več. Ljudje so se čudili, kako zmorem brez pomirjeval. Zmogla sem z božjo bližino in pomočjo, z vero, da je Tomaž že v večnosti.
Šele pozneje in počasi sem spoznavala, da sem sama. Sama. Da ni ob meni človeka, ki sem ga imela najraje. Prve dneve, tedne je še preveč obveznosti za urediti, poravnati račune … Potem pa vedno bolj manjka objem, poljub, manjka križ na čelo, manjka nasvet, manjka sms sporočilo, manjka roka pri vzgoji …V prvem letu žalovanja je praznina najgloblja ob praznikih, obletnicah, rojstnih dnevih. Sama sem, sama kljub obilici skrbi, dela, ali pa prav zaradi tega.
In tako dnevi, meseci, leta tečejo naprej. Izpuščati sem začela vsakodnevni obisk Tomaža na pokopališču, tiščanje v prsih se je pojavljalo vedno bolj poredko, tudi najgloblja bolečina s časom izzveneva … Toda vse to zaradi iskanja, klicev, pogovorov, duhovnega spremljanja, skupine za žalujoče …
Prvo leto v črnini mi je bilo še najlažje prositi za pomoč. Toda prišlo je obdobje, ko bi se najrajši zaprla v svoj svet, pa se hvala Bogu nisem nikoli preveč. Pol leta po smrti me je hčerka Sara vprašala, kako dolgo bom še nosila črnino. Povedala sem ji, da eno leto, in na dan obletnice mi je ponovno postavila to vprašanje in me slekla črnine. Težko je gledala tako dolgo žalujočo mamo, potrebovala me je drugačno. Potem so klici prijateljem za čisto praktična moška dela pri hiši vedno težji, čeprav jih rabimo še vedno, in tudi, za kar prosim, je vedno postorjeno. Na vrsto pride tudi poslavljanje od Tomaževe garderobe. Dobila sem nasvet, naj ne hitim, ko bo prišel čas, naj se poslovim od vsakega kosa posebej. Še sedaj se najde kakšen kos v omari, da ga lahko pobožam, stisnem k sebi, z vsemi spomini, in mi je toplo pri srcu. Najtežje, kar dolgo je trajalo, smo se pa ločevali od avta, ki je dekleti vozil od vsega začetka. Koliko izletov, počitnic, obiskov, spominov, časa, preživelega skupaj, smo naredili z njim. Tudi za nakup novega sem rabila znamenje – mavrico.
Kako sta žalovali hčerki?
Hčerki sta bili ob Tomaževi smrti stari 13 in 15 let. Žalovali sta različno, ker sta tudi karakterno zelo različni, vsaka na svoj način. Starejši Tiji, ki je bolj čustvena in je bila bolj navezana na tatkota, je bilo zelo težko. Zaprla se je v svoj svet in le redko sem imela vstop do njega. Prosile smo tudi znanca, družinskega terapevta, za pogovore in je šlo malo lažje. To leto je Tija tudi prestopila v srednjo šolo in jo z velikim razumevanjem profesorjev, predvsem na začetku, tudi uspešno končala. Mlajša Sara ni tako pokazala žalosti, bila je pa bolj nemirna, razdražljiva. Kakšni boji so se bojevali v njej, sem le redko izvedela. Morda tudi sama v svoji žalost nisem znala zadosti pristopiti do njiju.
Dekleti sta sedaj že študentki?
Ena je še dijakinja, druga študentka. Velikokrat se še spomnita na tatkota. Ko se peljemo na Primorsko, moramo obvezno na grob, da zmolimo za srečno pot, da bi se imeli lepo. Stike z njegovimi sorodniki ohranjamo, kar se mi zdi tudi zelo pomembno.
Kako vam je pri žalovanju pomagala skupina za žalujoče?
Dolgo sem iskala in se jezila pri sebi, da v našem koncu ni nobene skupine za žalujoče. Ali res žalujejo in predelujejo to samo v Ljubljani? Po treh letih po smrti sem pa zasledila zaključeno skupino petih ljudi, in to trimesečni program, pa še preko zooma. Super. Vključila sem se. Je pa bilo to obdobje prav obdobje Tomaževega rojstnega dne, božično-novoletnih praznikov in še tretja obletnica smrti. Ni bilo lahko, ampak zelo, zelo odrešujoče. Veliko mi je pomenilo, da sem lahko z vnaprej pripravljenimi vprašanji odpirala globine mojega, potem najinega življenja pred boleznijo, bolezen samo, smrt, pogreb, žalovanje in pogled naprej. V večerih, ko sem se pripravljala in na papir pisala vse globine srca, so tekle solze v potokih in izpirale vso bolečino. V šestih večerih, ko sem lahko vso svojo bolečino zaupala na varnem kraju, kjer ni nihče komentiral niti pametoval, sem vedno znova lahko samo rekla: “Hvala Bogu za skupino, za voditelja, ki mi še sedaj pošilja vsakodnevne vzpodbude ob Božji besedi.” To je bilo varno območje ljudi s podobno izkušnjo izgube, prostor za žalovanje, kjer si lahko ti res ti. S svojo preteklostjo, z najtežjimi trenutki in s sedanjostjo. V skupini tudi lahko dozoriš v drugačen odnos s svojo ljubljeno osebo in živiš naprej. Vedela sem, da te drugi nekako razumejo. Prav hudo mi je, da si žalujoči tako težko podelimo svoja doživljanja, svoje bolečine.
Se vam zdi, da ste stopili naprej …?
Tako kot pravi gospa Lidija, poti žalovanja ni nikoli konec. Ljubljena oseba, za katero žaluješ, je bila del tvojega življenja toliko let in spomini, pri meni lepi, bodo z menoj do smrti. Precej prezgodaj me je vprašal nek duhovnik, kaj mislim, če se bom še kdaj poročila. Tudi sedaj ne pravim niti ne niti ja. Ne obsojam nikogar. Ne vdove, ki je štirideset let sama, ne kake, ki si hitro najde drugega. Vsak ima svojo pot. Verjetno bi človeka, ki bi mi prišel na pot, močno primerjala s svojim možem, česar si pa trenutno še ne predstavljam.
Ampak ste odprti za življenje, karkoli prinese …
Skušam živeti sedanji trenutek. Črpam iz božje ljubezni, lepih spominov prehojene poti in hodim proti večnosti.
Marija, vi ste štiriinštirideset let vdova. Kako je bilo, ko ste ostali sami?
Marija: Strašno je bilo. Mož je imel raka. Ostala sem sama s štirimi otroki, vsi so bili šolarji. Sem si mislila, kako bom to speljala. Hvala Bogu so bili vsi otroci v redu. Ubogali so, pomagali pri delu, bili pridni v šoli. Hvala Bogu, da so bili otroci tako dobri.
Ste poleg otrok in vsega dela, ki vam je ostalo, imeli čas žalovati?
Marija: Žalovala sem večno, ponoči in podnevi. Ni to enostavno, ni. Tega nikomur ne želim.
Se še spomnite na moža?
Marija: Vsak dan. Tega ne pozabim nikoli. (Pokaže sliko.)
Koliko ste bili stari ob njegovi smrti?
Marija: Dvainštirideset let. Še sreča, da smo to vse preživeli. In da so bili otroci taki, kakršni so, brez očeta. Ni ga več bilo. Spraševala sem se, kako bom lahko sama s štirimi otroci, če sva bila prej dva in sva komaj zmogla. Hvala Bogu, da so bili otroci takšni, kot so bili, in da ima vsak svoj poklic. To je še največ.
Je vedel, da bo umrl?
Marija: Ja, čutil je. Vsi trije bratje in sestra so umrli za rakom, niti eden ni ostal, vsi so umrli mladi.
Ste imeli kako pomoč?
Marija: Brata sem imela, ki mi je veliko pomagal, je tudi bil revež, ker je imel težko revmo. Bil je živinozdravnik, končal šolo, bil zelo v redu. Pri meni je bil vsak dan in mi pomagal pri delu. Zelo sem mu bila hvaležna.
Življenje vam ni prizanašalo …
Marija: Zdaj sem to že prebrodila, šestinosemdeset let. Sem prišla že daleč. (nasmeh)
Lidija (Marijina snaha): Zdaj ste pa izgubili še vse prijateljice okoli vas …
Marija: Pa še to! Sta hodili k meni, zdaj še njiju ni. Po moje bom šla tudi jaz za njima.
Lidija: S prijateljicami ste si rade marsikaj povedale in si pomagale …
Marija: Res je, vsak dan smo se videle, poklepetale … Zdaj pa ni bilo nikogar. Mlajši pa ne bodo šli klepetat z nami, smo že stari. Ni časa.
Se vam je zdelo, da je mož še vedno prisoten?
Marija: Ja, še sedaj to čutim. Pa je že dolgo od tega. Tega se spomniš vsak večer, to se ne pozabi nikoli.
Koliko let sta bila poročena?
Marija: Dvaindvajset. Še malo in bo pri meni že devet križev. 🙂
Tega ne dočaka vsak, ste lahko ponosni.
Marija: Moja babica je bila stara petindevetdeset, moja mama pa štiriinštirideset. Kako zelo me je to prizadelo. Imela je slabo srce, zadela jo je kap in je odšla. To mi je bilo tudi strašno. Izgubila sem jo pri sedemnajstih letih. To je bila tudi velika bolečina. Ni enostavno, da ti umre mama. In tudi oče ti manjka, oba. Ampak ničesar nisi mogel spremeniti. Živela sem z babico, je dočakala petindevetdeset let.
Prebrodili smo vse.
Lidija: Bili ste močni in žilavi. Morda tudi zaradi vsega, kar ste dali skozi.
Skupina za žalovanje je lahko dragocena pomoč pri procesu žalovanja in osebni rasti. Ni treba, da žalujete sami. Več informacij najdete TUKAJ, TUKAJ in TUKAJ.
Vabljeni k tudi k branju drugega dela intervjuja, ki bo objavljen prihodnjo nedeljo. V njem Lidija Kociper in Marijana Bric spregovorita o tem, kako bližnjemu pomagati pri žalovanju, kaj žalujoči potrebuje in česa absolutno ne potrebuje, pa tudi o velikem pomenu skupin za žalovanje.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Sočustvujem z vsemi tremi gospemi. Zelo je težko. Tudi moja mama je bila zelo dolgo vdova, obe moji stari mami sta tudi izgubili moža in ostali sami z mladoletnimi otroki. Brez nič. Brez penzije, brez otroških dodatkov, ena celo s pogorelo in oropano hišo, brez ficka. Si predstavljate, kako je bilo življenje težko? Sta pa bili obe izredno močni ženski, ki sta peljali družino naprej.