Moje telo ni vedelo …

Foto: Shutterstock

Spontani splav se zgodi mnogim, a o njem premalo govorimo. Za očeta in mamo sam dogodek ni prav nič spontan in preprost.

Z možem sva dobre pol leta po rojstvu prve hčerke ugotovila, da je na poti drugi otrok. Velika novica, ki sva se je iskreno razveselila. Vsaka novica o nosečnosti s seboj prinese nekaj načrtovanja. Kdaj se bo otrok rodil, kateri načrti odpadejo, kaj moramo prilagoditi, načrtovati in pričakovati drugače. Kljub temu, pa se otroka iz dneva v dan bolj veseliš, postaja bolj tvoj, bolj realen in zaseda vedno več prostora tako v telesu, kot v mislih in čustvih. Začne se »veselo pričakovanje«.

Ko se ne izide …

Naju je novica o tem, da srček najinega otročka ne bije več, močno presenetila pri 11. tednu nosečnosti. Šok, ko na ginekološkem stolu izveš, da se je tvoja pot veselega pričakovanja zaključila. Mrtvo telo v mojem živem telesu … Grozna misel. Za začetek nekaj tolažilnih besed zdravnice in sester. Nato klic možu in vožnja proti domu, polna solz in ihtenja. Prvih nekaj dni sva močno žalovala, potem pa nama je bilo dan za dnem lažje. Vseeno pa sem opazila, da je moje žalovanje za otročkom potekalo na več nivojih in več časa, kot sem mislila.

Pot žalovanja

Prvo je bilo žalovanje mojega razuma. Dejstvo, da je dojenček mrtev. Dejstvo, da se približno 20% nosečnosti konča s splavom – torej še zdaleč nisem edina s to izkušnjo. Potem sem s pomočjo razuma razčistila, kaj to pomeni za načrtovanje mojega življenja in se poskušala osredotočiti tudi na kakšno pozitivno stvar, ki jo sedaj kljub vsemu lahko počnem ali izkusim.

Odprtost za življenje pomeni tudi,  da vrat ne zapiram in da sem pripravljena dete tudi vrniti, ko se Gospodar življenja tako odloči.

Istočasno je potekalo žalovanje na psihičnem področju. To je bilo zagotovo daljše in v večjih valovih. Slovo od človeka, ki ga nisem poznala, pa mi je bil vseeno tako blizu in sem se nanj že navezala. Slovo od misli, da sem ponovno nosečnica, mama. Tudi misli o neuspehu in krivdi, čeprav mi je bilo jasno povedano, da tega z ničemer ne bi mogla spremeniti. Premišljevanje o tem, da sem že nekaj časa pravzaprav »mrliška vežica« in bom to ostala še nekaj dni, dokler mi s tabletkami ne sprožijo splava. Grozna misel pa hkrati tako lepa in sveta, da sem lahko to dete še nekaj dni nosila v sebi in se od njega poslavljala. In seveda žalost ob spoznanju, da svojemu otroku nisem mogla pomagati in ga zaščititi.

Žalovanje telesa

Najdlje pa je žalovalo moje telo. Nikoli prej še nisem doživljala žalovanje telesa. Moje telo namreč samo od sebe ni razumelo, da je otroček umrl. Krvavitev se ni začela sama od sebe. Še celo na dan, ko mi je ginekologinja povedala novico, mi je bilo zjutraj slabo in nisem mogla jesti hrane. »Zakaj, če pa je že vsaj nekaj dni mrtev?«, sem vprašala zdravnico. Razložila mi je, da moja posteljica očitno še vedno hrani in daje dojenčku potrebno. Moje telo torej ni vedelo. S tem so ga seznanile šele agresivne tablete v porodnišnici, ki so več kot očitno začele prazniti mojo maternico.

Počutila sem se tako, kot da pralnemu stroju sredi izvajanja programa zmanjka elektrike. Stroj je poln vode, ne da se ga odpreti, na vratih piše error … in prav tako zmedo, šok sem čutila sama.

Šok za moje telo, zagotovo. Protibolečinske tablete dolgo niso prijele, zato sem prestajala kar boleč dan v porodnišnici. Ko sem zvečer prišla domov. je bilo moje telo izžeto. Od bolečine in od spoznanja, da mu je bilo danes na silo nekaj vzeto. Od trenutka, ko je dojenček spočet, se namreč v telesu zažene 9-mesečeni program za razvoj dojenčka. Vsaka mama bo znala potrditi, da to od ženskega telesa terja kar nekaj. Običajno to občutimo kot slabosti, utrujenost, razdražljivost.

Dejstvo pa, da se v telesu spremeni zelo veliko stvari in je dejansko vse usmerjeno v to, da se dojenček pravilno razvija. V primeru splavov ali kakšni drugih »nepravilnosti«, pa se ta program ustavi. Jaz sem se počutila tako, kot da pralnemu stroju sredi izvajanja programa zmanjka elektrike. Stroj je poln vode, ne da se ga odpreti, na vratih piše error … in prav tako zmedo, šok sem čutila sama. Program je bil ustavljen. Potreben je bil čas adaptacije, rehabilitacije. Nisem pričakovala, da bom morala dati telesu čas in ljubezen, da se pobere in predela. In da ga počakam, da si opomore.

Čas celi rane

Meni je zagotovo pomagal moj 8-mesečni škratek, ki me je še kako potreboval in mi hkrati dajal upanje za naprej. Predstavljam pa si, da so lahko situacije, ko je tega upanja manj, ko ženska to stisko težko deli in to njeno okrevanje traja dlje časa in v veliki samoti in nerazumevanju.

Odprtost za življenje, h kateri smo tudi zakonci poklicani, mi je tokrat odprla novo razsežnost. Vedno sem mislila, da odprtost pomeni, da sprejmeš življenje, ko test nosečnosti pokaže pozitivni izid. Tokrat sem se naučila, da odprtost pomeni tudi,  da vrat ne zapiram in da sem pripravljena dete tudi vrniti, ko se Gospodar življenja tako odloči. In prepričana sem, da je še veliko drugih razsežnosti te besede – smrti otroka v pozni nosečnosti, smrti čisto majhnih otrok, bolezni otrok, motnje in kromosomske bolezni. Vsega tega nisem doživela in močno upam, da mi ne bo treba. Zavedam pa se, da odprtost za življenje prinaša marsikatere težke materinske (in tudi očetovske) solze.


Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja