Srce parajoče pismo očeta nerojenemu sinu

Foto: Canva

Ko govorimo o posledicah umetne prekinitve nosečnosti, imamo najpogosteje v mislih nosečnico in njenega še nerojenega otroka. Breme je gotovo največje za otroka, ki pri tem izgubi priložnost, da bi lahko svoje življenje sploh živel. Breme je veliko tudi za mamo, ki se za to dejanje pogosto odloči v stiski in pod pritiskom. Redkeje pa pomislimo na tretjega udeleženega pri tej drami. To je oče.

Zgodbe življenja so takšne in drugačne, toda veliko je tudi očetov, ki jih bolečina splava bremeni še desetletja. Paolo Antonio Briguet je brazilski novinar in pisatelj, ki je pred več kot tridesetimi leti svoje tedanje dekle prepričal, da je opravila splav in tako prekinila življenje njunega nenačrtovanega otroka. Danes to odločitev globoko obžaluje.

Na svojem Facebook profilu je že pred leti zapisal ganljive besede, namenjene svojemu nikoli rojenemu sinu. Vsako leto jih ponovno objavi in se tako pokloni spominu svojega nikoli rojenega otroka. Njegova zgodba je postala pomemben prispevek k razpravi o vlogi očeta pri odločitvi za splav in o duhovnih, čustvenih in psiholoških posledicah, s katerimi se soočajo očetje po takih odločitvah.

Dragi sin,

danes bi, če bi ti dovolil, da se rodiš, dopolnil 33 let. Rojevajo se novi dnevi, rojevajo se cvetlice, rojevajo se nova jutra … rojevajo se absurd, tišina, upanje, zmedenost … a ti se nisi rodil, in to je moja krivda, moja največja krivda.

Zaradi moje napake, moje najhujše napake.

Tvoja mati, ki danes živi v daljni deželi, je oklevala. Zdravnik, ki smo ga poznali, nas je poskušal odvrniti od te usodne ideje. Zdaj jasno vidim, da je bil Božji angel, a mi smo vztrajali. Ah, kako bi si želel zavrteti nazaj čas in reči: “Hvala ti, doktor! Hvala! Ti boš krstni oče tega otroka.”

Toda časovni stroji ne obstajajo … niso del naše resničnosti … Edini način, da potujemo skozi čas, je naša duša. A takrat nisem verjel v obstoj duše. Bil sem nor, sebičen in poln oholosti. Ti, moj sin, si le želel videti svetlobo, a te je pričakal temen mrak. Odrekel sem ti jutra, popoldneve, noči, zore, vodo, toploto, mraz, knjige, simfonije, pesmi, prijateljstva, most v našem mestu, vonj dežja, ki pada na zemljo, uspavanke, kruh in vino … Odrekel sem ti nasmeh in solze. Odrekel sem ti oči, roke in srce. Odrekel sem ti pravico, da v temi zakličeš: “Mama!”

Odrekel sem ti pravico, da se rodiš. Edino, česar ti nisem mogel vzeti, je bilo trpljenje in vstajenje. To si že imel.

Ko bi le vedel … Ko bi le vedel, kako boli. Ko bi le vedel, kako strašno boli, moj sin. Bil sem tvoj Herod.

Nekoč upam, da te bom spoznal, sin. Po besedah svetega Tomaža Akvinskega se bomo vsi ponovno rodili v Kristusu. Danes obstajaš nekje v vesolju, star 33 let. Imaš ime, obraz in glas, ki ga ne poznam.

Ob najinem srečanju, sin, ko bom za sabo pustil bolečino tega življenja, te bom prijel za roke in te močno objel. Moje prve besede že poznaš:
“Oprosti mi!”

Sin, včasih mislim, da obstajaš le zato, da mi oprostiš. Le tako bom lahko zagledal Božji obraz. Zato je zame vsak dan tvoj rojstni dan. Vsak dan je ta dan.