Štefan Kržišnik: “V trenutku izstopiš iz življenja, v katerega se ne vrneš več.” (1. del)

Foto: Vid Ponikvar

Ob letošnji veliki noči smo k pogovoru povabili Štefana Kržišnika, očeta štirih deklet, ki je ob koncu lanskega leta po težki bolezni izgubil svojo ženo Ivanko. Štefan je vrsto let dejavno sodeloval v mladinski in družinski pastorali – skupaj z Ivanko sta več let vodila E-pripravo na zakon pri Zavodu Iskreni, sodelovala pri Festivalu družin, nekaj časa pa je Štefan tudi urejeval portal, ki ga prav zdaj berete.

Kakor je v marsičem oral ledino, je tokrat mnogo prezgodaj izkusil nekaj, na kar se človek nikoli ne more zares pripraviti … V pogovoru z nami iskreno odstre svoja doživljanja zadnjih dveh let življenja z Ivanko ter vpliv, ki ga je bolezen imela na njun zakon in družinsko življenje.

Popelje nas skozi najtežje obdobje svojega življenja, a ob tem razkrije tudi tiste dragocene trenutke, ki so mu prinašali mir. Skozi njegove oči spoznamo tudi Ivankin pogum v soočanju z boleznijo in njen globok odnos z Bogom. Njegovo ganljivo pričevanje nas opominja, kaj v resnici pomeni živeti poročno obljubo – v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju.

Zaradi večletnega osebnega poznanstva se s Štefanom v pogovoru tikava.

Štefan, nekaj mesecev je minilo od smrti tvoje žene Ivanke. Hvala, ker si pristal na pogovor. Kaj te dni zaposluje tvoje misli?

Vedno znova in znova se v moje misli vračajo podobe zadnjih tednov z Ivanko in slovesa od nje. Sicer pa sem zaposlen z življenjem. Dela je veliko. Čeprav so vse štiri hčerke zelo delovne, se pozna, da v gospodinjstvu ni več žene in mame. Pa ne gre samo za to, da manjkata dve roki, ki sta marsikaj postorili. Še bolj se pozna, da moram sedaj misliti sam, načrtovati sam, se odločati sam. Pa naj gre za kako večjo stvar pri urejanju hiše ali pa to, kako bomo speljali teden z dejavnostmi, obroki in prevozi.

Sicer pa zadnje dni moje misli zaposluje tudi skrb, kako bom speljal tale intervju. In ker berem tudi knjigo C. S. Lewisa Vprašanje bolečine, sem v njej našel besede, v katerih sem se zelo prepoznal v svoji stiski pred tem najinim intervjujem. Takole piše C. S. Lewis v uvodu: »Ko mi je gospod Ashley Samson predlagal pisanje te knjige, sem prosil za dovoljenje, da bi jo napisal anonimno. Kajti če bi moral povedati, kaj resnično mislim o bolečini, bi bil prisiljen v izjave, ki bi bile videti tako pogumne, da bi postale smešne, če bi ljudje vedeli, kdo jih je izrekel.«

Zakaj so te te Lewiseve misli tako nagovorile?

Enostavno zato, ker sem predvideval, da bom v tem intervjuju najbrž izrekel (ali bil »prisiljen izreči«, kakor je zapisal Lewis) kako modro, zrelo misel, »pogumno« misel, prekaljeno v bolečini in spoznanjih iz časa Ivankine bolezni. Pa sem si kar predstavljal, da se bodo ob njej tisti najbližji prijatelji, ki so imeli vpogled v moj notranji svet v trenutkih, ko je bilo najtežje, kar malo nasmehnili.

Lani poleti naju je z Ivanko domači župnik Jože Plut povabil, da bi skupaj dala intervju za Družino. Takoj sem začutil odpor, da bi sam sodeloval v tem intervjuju. Nemogoče se mi je zdelo sredi boja, ki sem ga takrat doživljal, dajati intervju, kjer ljudje pričakujejo od sogovornika določeno zrelost, izkušnjo, ki jih bo nagovorila. Tega takrat preprosto nisem bil sposoben. Če bi bil takrat resnično iskren v deljenju svoje bolečine in razmišljanj, pa to po mojem mnenju ne bi bilo dobro – ne za bralce, iščoče navdihujočih zgodb, ne zame.

Tisti pogovor je bil posnet samo z Ivanko, ko sta že vedela, da bolezen ni več ozdravljiva …

Tako je. Ivanka je potem sama sodelovala v intervjuju. Dolgo časa sva odlašala z odgovorom na povabilo s strani Družine. Meni ni bilo lahko, saj sem čutil, da s svojim zavračanjem Ivanko puščam na cedilu, čeprav sem ji utemeljeval, zakaj ne morem sodelovati, in jo spodbujal, da bo zmogla sama. Na koncu sem se vendarle omehčal in sprejel, da bom iz ljubezni do Ivanke šel preko sebe in se potrudil, da korektno izpeljem svoj del.

Potem pa se je zgodilo, da smo morali zaradi zapletov pri montaži nove kuhinje v naši hiši dvakrat prestaviti že dogovorjeni termin z novinarko Katarino Ropret. Na tretji dogovorjeni termin, ko je bil pri nas doma končno mir za snemanje intervjuja, pa sem sam imel neko neodložljivo službeno obveznost. To sem razumel kot jasno znamenje, da mora Ivanka dati intervju sama.

Ko pa sem intervju pozneje, še v fazi avtorizacije, prebral, me je presenetilo, kako dober je bil. In samo hvaležen sem bil, da je Ivanka intervju zmogla dati sama. Njena osebnost je prišla veliko bolj do izraza, kot če bi naju Katarina intervjuvala kot par.

Kot si že sama dejala, je bil intervju posnet, ko sva že vedela, da je bolezen neozdravljiva in da tudi neke resne terapije za njeno zaustavljanje ni več. Ivanka je bila takrat že na koncu poti. Duhovno izjemno zrela, s svojo boleznijo že sprijaznjena in s prihajajočo smrtjo že zelo pomirjena.

Med snemanjem in objavo intervjuja je minilo še nekaj časa, v katerem pa se je Ivankino stanje tako poslabšalo, da ni več mogla prejemati kemoterapije. Tako je bila informacija, da je Ivanka prešla v paliativno oskrbo, kjer je prejemala le še zdravila za lajšanje bolečin, dodana šele ob avtorizaciji. Je pa zato potem imel intervju še večjo težo.

Če se vrneva na začetek Ivankine preizkušnje, ko je pred dvema letoma izvedela za diagnozo. Kaj si ti takrat občutil?

Še vedno imam živo pred očmi 22. marec 2023. Bil je sončen zgodnjespomladanski dan. Ivanka je imela že tretjo diagnostiko, s katero smo želeli odkriti, kaj je narobe z njo. Po kardiološki diagnostiki in gastroskopiji je bila na vrsti kolonoskopija. Preiskavo so opravljali v bolnišnici na Golniku, kjer je bila Ivanka zaposlena. Med preiskavo sem skočil na kavo. Med čakanjem pa sem prejel Ivankin klic v solzah: »Štefan, pridi, odkrili so mi raka.«

Šele ko izveš diagnozo, zares doživiš, kaj to pomeni.

Nekaj trenutkov sem se počutil, kot bi stopil iz resničnosti. Čeprav sem v mislih dopuščal možnost, da bodo Ivanki odkrili raka, se s tem nisem prej resno soočil. Niti se nisem mogel, saj si človek ne more predstavljati, kako bi bilo, če bi se to res zgodilo. Šele ko izveš diagnozo, zares doživiš, kaj to pomeni. Izstopiš iz življenja, v katerega se ne vrneš nikoli več.

A vendarle prvo soočenje z diagnozo še ni bilo najtežje. Odkriti tumor je bil res velik in že iz prve diagnostike je bilo videti, da je sum širitve v okoliške bezgavke, s tem pa v limfni sistem, kar omogoča rakavim celicam, da potujejo po telesu in delajo metastaze. Na hitro sem se na spletu dal poučiti o tipu raka, načinih zdravljenja, pa tudi o statistiki preživetja, a se potem s tem nisem podrobneje ukvarjal.

Videl sem, kako je Ivanka osredotočena na operacijo, ki jo čaka. Zato sem se tudi sam izogibal največjim strahovom in se raje predal upanju, da morda stanje raka vendarle ni tako resno in da bosta operacija in terapija po njej uspešni.

Sicer pa je bilo čakanje na operacijo težko. Na prvem pregledu je kirurg, ki je sprejel Ivanko v zdravljenje, dejal, da operacija ne more biti takoj, ampak da bo zaradi njegovega urnika treba še malo počakati. Da tak tumor ni zrasel v par dneh in da manjši odlog ne bo vplival na uspešnost operacije.

Ivanka je bila operirana 18. aprila, malo manj kot mesec dni po odkritju raka. Danes sem sicer pomirjen, da tudi takojšnja hitra operacija Ivanke ne bi rešila. A takrat sem izkusil, kaj pomenijo v našem državnem socialističnem zdravstvu uradni podatki o čakalnih dobah. Na onkološkem inštitutu jih za sprejem sicer ni, a se potem prikradejo dnevi čakanja drugje. Pa zraven je treba prišteti še predhodno čakanje na čedalje slabšo dostopno diagnostiko. Tam je Ivanka sicer imela srečo, saj je delala v zdravstvu in je vedela, kako se obrniti in organizirati.

Pozneje, ko je bilo po operaciji potrjeno, da gre za rak četrte stopnje z metastazami na jetrih, je bilo soočenje z diagnozo veliko težje.

Kakšna je bila razlika?

Ko je onkologinja predstavila nadaljnje zdravljenja, je sočutno pogledala Ivanko in dejala: »Vem, krivično je …« Tedaj sem vedel, pri čem sva.

Tudi dan soočenja z drugo diagnozo mi je še vedno živo v spominu. Bil je čudovito, sončno majsko dopoldne, zadnji petek v maju, 26. maj 2023.

Ivanka je imela termin pri onkologinji na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, nato pa planirano prvo postoperativno kemoterapijo. Skupaj smo pregledali rezultate operacije in preiskav po njej. Še zdaj se spomnim besed zdravnice, ki so me zadele: »Rak je bil velik, upali smo, da bo tretje stopnje, je pa četrte.«

Po tem, ko je onkologinja predstavila nadaljnje zdravljenja in dejala, da je zdaj, ko si je Ivankino telo po operaciji opomoglo, res treba začeti z načrtovano kemoterapijo, pa je še enkrat sočutno pogledala Ivanko (imeli sta tudi oseben odnos, saj sta približno leto dni skupaj delali na Golniku) in dejala: »Vem, krivično je …«

Tedaj sem vedel, pri čem sva.

Po obravnavi v ambulanti sva z Ivanko odšla iz glavne stavbe Onkološkega inštituta. Za trenutek sva obstala v parku pred Onkološkim. Nisva veliko govorila. Ko se je Ivanka poslovila in začela vzpenjati po stopnicah sosednje, starejše stavbe, kamor se je odpravila na kemoterapijo, sem dobil občutek, da odhaja. Da se bo sicer še vrnila, ampak da odhaja.

V parku sem se sesedel na klopco. V glavi so mi odmevale besede: »Četrti stadij …« V roke sem vzel računalnik in pobrskal po linkih, ki sem jih že imel nastavljene, pa se prej namenoma nisem poglobil vanje. Našel sem graf s krivuljami, ki so prikazovale razlike preživetja med rakom debelega črevesja različnih stopenj, in videl, kako nizka je krivulja preživetja pri metastatskem raku, raku 4. stopnje. Pet let po odkritju raka preživi le okoli 15 % bolnikov, v Ivankini starosti morda kako odstotno točko več. Takrat sem zavedel resnosti Ivankinega raka in kako majhne so možnosti za njeno preživetje.

Doživel sem trenutek, ko spoznaš, da je življenja, kot si ga živel doslej, resnično konec. In da se vanj ne boš vrnil nikoli več.

Čeprav so bili še tudi pozneje težki trenutki, še posebej ob drugi operaciji, ko so Ivanki operirali še jetra, pa zdaj, ko gledam nazaj, vidim tisti zadnji petek v maju 2023 kot svoj najtežji dan soočanja z Ivankino boleznijo. Še bolj kot ob samem odkritju raka sem doživel trenutek, ko spoznaš, da je življenja, kot si ga živel doslej, resnično konec. In da se vanj ne boš vrnil nikoli več.

Kako pa je to diagnozo sprejela Ivanka?

Tudi njo je seveda diagnoza po prvi operaciji potrla. A po drugi strani ni imela preveč časa ukvarjati se njo. Začela je prejemati kemoterapijo, ki jo je sprva njeno telo precej slabo sprejelo. Bilo ji je zelo slabo, veliko je bruhala, včasih že na poti, ko sva se peljala domov iz Ljubljane. Po par ciklusih sta z onkologinjo k sreči našli način, da je bilo teh stranskih učinkov manj.

Imel sem občutek, da je Ivanka kot medicinska sestra, ki je v svojem poklicu delala z bolniki z rakom, tudi pri svojem zdravljenju čutila nekakšen adrenalin. Z boleznijo se je soočala res pogumno. Ni izgubila upanja. Polno se je predala terapiji, obenem skrbela tudi za dobro prehrano in dovolj gibanja. Z izjemo morda prvega ali drugega dneva po prejemu kemoterapije je lahko bolj manj normalno opravljala tudi gospodinjska opravila.

Z boleznijo se je soočala res pogumno. Ni izgubila upanja.

Življenje se je počasi vrnilo v bolj mirne tirnice. Le včasih, ko sva se pogovarjala o bolezni, je Ivanka izražala zaskrbljenost, da je njen rak zelo agresiven. Vedno, ko je uporabila ta izraz, sem doživel, kot bi me nekaj zbodlo v srcu. Takrat sem začutil, da jo zelo skrbi.

Mi je bilo pa veliko pozneje, ko je Ivanka dokončno vedela, da možnosti za ozdravitev niti za upočasnitev bolezni ni več, v veliko presenečenje, ko sem odkril, kako dolgo je Ivanka verjela, da lahko ozdravi. Veliko dlje, kot sem verjel jaz.

Bilo je lani avgusta. Pol leta po drugi operaciji, ki je bila februarja 2024, je preiskava z magnetno resonanco pokazala, da so metastaze v Ivankinih jetrih kljub drugi liniji kemoterapije, ki jo je tedaj prejemala, podivjale. Preiskava jih je v jetrih pokazala več kot 20.

Še zdaj se spomnim, kako sem jo nejeverno vprašal: »Si res verjela, da lahko z metastazami v telesu ozdraviš?« In odgovorila mi je: “Da.”

Nekaj dni po tej novici sva se z mlajšima hčerkama odpravila na kopanje na Bled. Oba sva vedela, da je to najbrž naše zadnje skupno kopanje, da bo Ivanka zadnjič zaplavala v Blejskem jezeru. Ko sta se Klara in Mirjam že odpravili v vodo, sva se midva z Ivanko na obali zaklepetala. Ne vem, kako je beseda nanesla na to, da mi je Ivanka povedala, da je vse do zadnjih raziskav verjela, da se lahko pozdravi.

Še zdaj se spomnim, kako sem jo nejeverno vprašal: »Si res verjela, da lahko z metastazami v telesu ozdraviš?« In odgovorila mi je: »Da, ker sem pri svojem delu videla človeka, ki je imel metastaze na pljučih in je ozdravel.« Tedaj sem se zavedel, da je Ivanka kot medicinska sestra videla marsikaj, ampak je vedno imela pred seboj človeka in ne statistiko. Zato se je kot bolnica z upanjem oklenila najboljšega možnega primera, ki ga doživela. Zato je sama dlje verjela, da lahko ozdravi, kot pa sem verjel jaz.

Kako sta začetno diagnozo povedala svojim hčerkam? Kako sploh začeti tak pogovor?

Tudi ta trenutek imam še vedno živo v spominu. Z informacijo hčerkam o Ivankinem raku nisva želela odlašati. Novico, da ima mami raka, sem v Ivankini navzočnosti puncam povedal jaz. Preprosto sem dejal, da je to bolezen, zaradi katere lahko človek tudi umre. Skupaj sva hčerkam povedala, da bo potrebna operacija in da upamo na najboljše.

To je bilo v soboto zjutraj po zajtrku, tri dni po tem, ko so Ivanki odkrili raka. Tisti dan sem se s puncami potem odpravil na nekdanji Ivankin dom, na kmetijo, kjer zdaj gospodari njen brat, da bi pripravljali drva za zimo. Spomnim se, da sem bil zelo sesut, bolj kot otroci. Ves dan sem delal na robu joka.

Potem se o raku nismo kaj veliko pogovarjali, niti o tem, kako se bo vse skupaj izšlo. Sproti sva seveda hčerke obveščala o kemoterapijah, skupaj smo se soočili z dejstvom, da bo potrebna še druga operacija. Sicer pa smo poskušali čim bolj normalno živeti. Molitev za mamičino zdravje je postala stalnica naše družinske molitve.

Punce so, glede na svojo starost in značaj, različno dojemale Ivankino bolezen. Mislim, da je vsaka od hčera našla svojo pot razumevanja Ivankine bolezni in njenega sprejemanja. Na nek način pa je zame še vedno neznanka, kdaj in kako se je vsaka od njih začela zavedati resnosti situacije.

Odgovornost, da izrečem besede, da se mami ne bo pozdravila, sem znova sprejel jaz.

Veliko težje kot o odkritju raka je bilo puncam povedati, da možnosti za Ivankino ozdravitev ni več. Kot sem že dejal, sva se s tem dokončno soočila lani avgusta. Z rezultati magnetne resonance, ki je pokazala več kot 20 metastaz v jetrih, sva bila seznanjena 12. avgusta, le dan pred 18. rojstnim dnevom najine prvorojenke Barbare. Z novico sva počakala teden dni, toliko, da je Barbara še praznovala rojstni dan s prijateljicami.

V nedeljo pa sva skuhala dobro kosilo in pogrnjeno mizo pripravila v prostoru, kjer smo še čakali opremo za novo kuhinjo in jedilnico. Odgovornost, da izrečem besede, da se mami ne bo pozdravila, sem znova sprejel jaz. Bilo mi je zelo težko.

A ni bilo še konec. Še enkrat je bilo treba sporočiti slabo novico v začetku oktobra lani, ko so Ivanko prenehali zdraviti. Čeprav ob tem nisem čutil take teže kot avgusta, se spomnim nekakšne pobitosti, utrujenosti, s katero sem hčerkam povedal, da je zdravljenja konec.

Kaj se je po odkritju Ivankine bolezni najbolj spremenilo v vaši družini?

Najbolj se je spremenilo to, da je bila mami doma. To je imelo velik vpliv na naše družinsko življenje.

Ivanka je imela zelo rada svoje delo medicinske sestre, a je bila njena služba zelo naporna. Zlasti v zadnjih letih so bili njeni urniki, še posebej med počitnicami, velikokrat vir napetosti v družini. Sam sem si želel in jo spodbujal, da bi službo v bolnišnici zamenjala za kako manj naporno službo medicinske sestre, a se za ta korak ni zmogla odločiti. Enostavno preveč je imela rada svoje delo.

Na nek način smo končno doživljali družinsko življenje, kakršnega sem si dolgo želel.

Sprva sem si predstavljal, da bo življenje z rakavim bolnikom težje, bolj naporno, da bo Ivanka bolje nemočna, da bo treba bolj skrbeti zanjo. Seveda so bile težave, kot recimo slabosti in bruhanja po začetnih kemoterapijah, prav tako smo seveda pozorno skrbeli zanjo po obeh operacijah.

Sicer je pa Ivanka funkcionirala normalno. Skrbela je za gospodinjstvo, veliko časa posvečala dekletom, skrbela za prevoze, najmlajšo spodbujala pri vaji flavte …

Tako so bili naši dnevi polni življenja. Veliko časa smo preživeli skupaj. Na nek način smo končno doživljali družinsko življenje, kakršnega sem si dolgo želel.

Presenetljivo večino časa sploh ni bilo videti na zunaj, kako hudo je bolna. Sam, ki sem veliko časa preživel z njo, sem videl odtenke utrujenosti. Tudi lasje ji zaradi kemoterapije niso izpadli, le malo razredčili so se, tako da zunanjih znakov bolezni res ni bilo videti.

Zato so se najini prijatelji na srečanjih z Ivanko pogosto čudili, kako dobro izgleda. Nekoč smo bili na praznovanju nekega rojstnega dne, pa mi je prijatelj, zakonski mož, dejal: »Štefan, tvoja žena sploh ni videti bolna!«

Oktobra lani, ko je bila Ivanka že v paliativni oskrbi in ni več hodila od doma, naju je v času Loškega misijona obiskal misijonar, hrvaški karizmatik Mijo Barada. V spominu mi je ostalo, kako je s svojo dalmatinsko neposrednostjo vzkliknil: »Pa Ivanka, ti si puna života!«

O čem sta se pogovarjala, ko je Ivanka zbolela? Kako so se spremenili vajini pogovori? Kaj vaju je najbolj skrbelo?

Odpirale so se stvari za nazaj. Imela sva precej kar zahtevnih pogovorov.

Pri meni je po odkritju bolezni najprej izbruhnila izrazita skrb za prihodnost, povezana s tem, da smo se le dobre tri mesece, preden so Ivanki odkrili raka, preselili v sicer zgrajeno, a v marsičem nedokončano hišo, z obveznostjo odplačila še skoraj celotnega kredita.

Morda se bo komu zdelo sebično, ne ravno sočutno do ženine bolezni in njenih bolečin, da najprej pomisliš na to, kako se boš spopadal s financami. Tudi meni se je v prvem trenutku. V olajšanje mi je bilo, ko sem pozneje odkril, da pri teh občutjih nisem neka izjema, da je to precej naraven proces, ki so ga doživeli tudi drugi.

O tem je recimo v slovenskem javnem prostoru iskreno spregovorila Erica Johnson Debeljak, ko je opisovala svoja občutja ob nenadni smrti svojega moža Aleša Debeljaka. Že po Ivankini smrti pa sem na Instagramu odkril pretresljiv profil @dnevnik_mlade_vdove, v katerem je neka mlada žena opisovala, kako je moža, ki ji je umiral v bolnišnici, prosila, naj ji pomaga samo dvoje – vzgajati otroke in odplačati kredit.

Potem ko je bila za Ivanko prva operacija in sva se soočila z diagnozo raka v četrtem stadiju, je za naju nastopilo nekaj težkih mesecev. Odpirale so se stvari za nazaj. Imela sva precej kar zahtevnih pogovorov.

Seveda pravijo, da se moraš ob taki diagnozi posvetiti življenju, da ga čim bolj polno užiješ vsak trenutek do konca. A midva v prvem obdobju bolezni tega nisva zmogla, potreben je bil čas.

Z Ivanko sva bila poročena skoraj 20 let. Prvih deset let in še nekaj čez sva živela res lepo, umirjeno zakonsko in družinsko življenje. V zadnji tretjini, pred našo prvo selitvijo, ko smo se iz Poljan pred gradnjo nove hiše začasno preselili v Žiri, pa se je zgodilo v najinem odnosu nekaj stvari, ki so naju zaznamovale, za katere sva vedela, da jih nisva naredila prav in sva jih želela popraviti.

Selitev v novo hišo sva tako težko pričakovala tudi v želji, da se bova lahko bolj posvetila najinemu odnosu, si vzela več časa, nekatere stvari postavila na novo.

Obdobje štirih let, ki smo ga preživeli v Žireh, je bilo zelo lepo, a zaradi gradnje hiše tudi naporno. Selitev v novo hišo sva tako težko pričakovala tudi v želji, da se bova lahko bolj posvetila najinemu odnosu, si vzela več časa, nekatere stvari postavila na novo. Zato je takoj ob diagnozi raka izbruhnila panika, da za to ne bo več časa. Da nama ne bo dano, da bi v zrelem obdobju najinega zakona zaživela tako, kot sva si želela. Da enih stvari enostavno ne bo več mogoče popraviti.

Se mi zdi, da je bil zame prav to najtežji občutek. Seveda sem se zavedal, da je to skušnjava – kot tudi sicer v življenju – da ne zmoreš polno živeti sedanjosti, ker obžaluješ to, česar v preteklosti nisi storil, in te obenem skrbi, da ne boš mogel v prihodnosti živeti tako, kot si si želel. A če v normalnem življenju take skušnjave doživljaš v neki zmerni meri, pa jih situacija, ko se zaveš, da ti lahko žena umre, prižene do skrajnosti.

Druga boleča stvar, ki se je odpirala za nazaj, je bilo doživljanje in ovrednotenje najinega poklicnega življenja oziroma najinih služb.

Že prej sem omenil, da sem si dolgo želel, da Ivanka ne bi imela tako zahtevne službe. Ko je Ivanka šla nazaj v službo po četrti porodniški, sem jo zelo spodbujal, da bi skrajšala delovni čas. Poskusila je, a se je izkazalo, da je na koncu morala v manj urah opraviti isti obseg dela, velik problem je bil tudi usklajevanje urnikov in predaja služb, ki ima v zdravstvu nek utečen ritem. In poskus je propadel.

Pri svojem delu z onkološkimi bolniki v bolnišnici na Golniku je kljub naporom res čutila svoje poslanstvo.

Ko smo še živeli v Žireh, so ravno gradili nov dom za ostarele in iskali kadre. Bil je čas Covida, ko je bilo delo medicinskih sester še posebej težko. Spodbujal sem, naj se prijavi in ji skušal dopovedati, kako super bi bilo, ko bi se v službo lahko odpravila celo peš.

A Ivanka se ni dala. Pri svojem delu z onkološkimi bolniki v bolnišnici na Golniku je kljub naporom res čutila svoje poslanstvo. Zelo je bila navezana tudi na svoj kolektiv. Ni se dala premakniti. Pogosto mi je dejala, naj počakava še par let, da bo dopolnila 50 let in ji ne bo več treba dežurati. Da bo takrat bolje.

Ob tem se je pri meni pojavilo tudi precej občutkov krivde. V začetnem obdobju najinega zakona sem namreč delal v mladinski in družinski pastorali, kjer je bilo delo negotovo in slabe plačano, tako da je bila Ivankina državna služba in državna plača garant stabilnosti družinskih financ. V času Covida sem dobil bolj resno službo v gospodarstvu in pričakoval, da bo Ivanko to prepričalo, da se sama lahko odpove službi v bolnišnici. Pa se to ni zgodilo.

V meni se je zato zaradi najinih služb nabralo veliko jeze. Najprej nase, da sem toliko dolgo, in to kljub razočaranjem, ki sem jih doživljal ob koncu svojega dela v družinski pastorali, vztrajal, namesto da bi si že prej poiskal resno službo. Temu se je pridružila še jeza na Ivankino delo v bolnišnici, ko sva skozi pogovore odkrivala, kako je delo s citostatiki vplivalo tudi na njeno bolezen, kako je bilo v kritičnih letih slabo poskrbljeno za varnost pri delu. Šokiran sem bil, ko mi je povedala, da so vse tri medicinske sestre, ki so na njenem oddelku dlje časa delale na aplikacijah citostatikov, zbolele za rakom. Enostavno si nisem mogel odpustiti, da se prej o tem nisva pogovarjala in nisva zmogla prepoznati, kaj se dogaja.

Morala sva se res odkrito pogovoriti, sprejeti, kar je bilo, si odpustiti.

Še ena vélika tema je zaznamovala najine pogovore v začetnih mesecih Ivankine bolezni. Najina odprtost za življenje. Čeprav imava za slovenske razmere veliko družino, štiri hčerke, in sva dva otroka v času nosečnosti izgubila, sva si še želela imeti otrok. Želja je bila tudi pri najinih hčerkah. Spomnim se, kako je ena od njih pogosto govorila, kako si želi, da bi imela še enega bratca.

A z Ivanko v nekem obdobju nisva zmogla vzpostaviti okolja, da bi se tej želji lahko predala. Skozi pogovor nisva zmogla dovolj tenkočutnosti drug do drugega, da bi se lahko slišala v najinih željah, pričakovanjih in zmožnostih. V tistem času je to v najinem zakonu povzročilo precej napetosti. Čeprav sva se pozneje odprla in predala želji za novo življenje (žal je narava takrat sporočila, da je že prepozno) in sva mislila, da sva to obdobje že pustila za seboj, je bolezen odprla stara občutja in povzročila novo žalovanje.

Veliko pogovorov in kar nekaj časa je bilo potrebnega, da sva res odkrito spregovorila o teh stvareh. Seveda se nisva prvič v času bolezni pogovarjala o tem, tudi prej sva se veliko. A sva se praviloma zaciklala. Zdaj je pa šlo zares. Zato sva morala priti stvari do dna, se res odkrito pogovoriti, sprejeti, kar je bilo, si odpustiti.

Kakor je bolezen napredovala, toliko bolj sva vse to puščala za seboj in se usmerila naprej. Tudi najini pogovori so se spremenili. Veliko več sva se pogovarjal¸a o otrocih, o prihodnosti. In bolj ko je postajalo verjetno in pozneje jasno, da se bo Ivanka poslovila, več sva se pogovarjala to tem, kaj še lahko storiva v najinem odnosu in kaj še lahko Ivanka da puncam.

Kaj je bilo tisto glavno, kar vaju je usmerilo naprej?

V zavedanju minljivosti je bila potrebna ponižnost.

Težko rečem. Nekako se je zgodilo. Potreben je bil čas. V zavedanju minljivosti je bila potrebna ponižnost. Znova se je bilo treba radikalno odločiti za odpuščanje, čeprav sva menila, da sva to pot že prehodila.

Meni je zelo pomagalo, da sem lahko stvari dal iz sebe v pogovorih z nekaj prijatelji zakonci, ki so naju res dobro poznali in so že nekaj vedeli o stvareh, ki so naju zaznamovale. Še posebej imam v spominu dva pogovora, ki sva ju imela skupaj z Ivanko: enega s prijateljem Hervejem in drugega s prijateljico Mico. Zelo sem hvaležen, da smo si lahko bili tako iskreni.

Za pomoč sva se obrnila tudi na terapevtski par Tomaža Krmelja in Darjo Škraba Krmelj. Z Ivanko sva se z njima poznala že več kot 20 let, še iz časa pred najino poroko, ko sta nama pomagala rešiti nekatere stvari iz najine osebne zgodovine in postaviti temelje najinega zakona. Bila sta tudi na najini poroki. Med pregledovanjem poročnega albuma sva našla fotografijo, kako Tomaž in Darja sedita med poročno mašo v klopi za najinimi starši – kako simbolično.

Pomagali so lepi družinski trenutki, ki smo jih doživeli. Prazniki. Nedeljski popoldnevi, ko smo se igrali družabne igre. Obiski prijateljev.

Pomagala je tudi molitev. Tako naša, družinska, kot molitev prijateljev, ob kateri smo se po internetu zbirali vsak torek zvečer.

Kako pa si sprejel Ivankino stanje, ko je bilo tako slabo, da so končali z zdravljenjem in se je začel bližati konec?

Presenetljivo mirno.

Avgusta, ko nama je onkologinja predstavila rezultate magnetne resonance, ki so pokazali, da ima Ivanka v jetrih več kot 20 metastaz, je bil seveda nov šok. Znova sem doživel enega tistih trenutkov, ki sem jih že opisoval, ko se v trenutku zaveš, da poti nazaj ni več, da se življenje, kot si ga živel doslej, ne bo vrnilo. A občutek ni bil več tako močan, kar je kazalo na to, da sem neozdravljivo bolezen že sprejel, se nanjo privadil.

»Ne bo nama več treba hoditi na Onkološkega. Ivanka bo zdaj samo doma. In povsem se ji bom lahko posvetil.«

7. oktobra, ko so nama povedali, da so Ivankini izvidi tako slabi, da bodo s terapijami morali zaključiti, pa sem doživel nekaj nenavadnega. Marsikdo mi težko verjame ali pa se mu zdi čudno, ko mu pripovedujem, da je v tistem trenutku odpadlo od mene neko breme.

Spoznal sem, da je bil čas stalne napetosti med upanjem in realnostjo zame zelo izčrpavajoč. Pa čeprav na koncu niti nisem več doživljal upanja, da bi Ivanka ozdravela, ampak samo še, da bi bila čim dlje z nami.

Dva dni za tem je Ivanka imela še en rutinski CT pregled, bolj zato, da bi zdravnica videla, ali se je rak razširil še v kak drug organ, in ne več z namenom predpisovanja kake nove terapije. Tisti dan sva obiskala še mojega duhovnega spremljevalca Feliuja, ki je obema podelil bolniško maziljenje. Bilo je močno doživetje izročenosti v Božje roke.

Na Onkološki inštitut sva se vrnila samo še enkrat: 14. oktobra. Ko sva po zadnji ambulantni obravnavi v tišini z roko v roki hodila ob Ljubljanici proti kraju, kjer sva imela parkiran avto, sem začutil olajšanje: »Ne bo nama več treba hoditi na Onkološkega. Ivanka bo zdaj samo doma. In povsem se ji bom lahko posvetil.«

Ko sva se tisti dan vrnila domov, je bila na obisku pri nas Ivankina mami, ki je pripeljala mlajši hčerki iz glasbene šole. Vzdušje je bilo nenavadno mirno, zame še nikoli tako od časa odkritja Ivankine bolezni.

Le pred nekaj dnevi smo zaključili opremljanje jedilnice in zaželel sem si, da bi Ivanko fotografiral v novem jedilnem kotu. Najmlajša, Mirjam, je bila prešerno razpoložena in nekaj Ivankinim portretom sem tako dodal še fotografijo z Mirjam in njeno mami. Ko sem objavljal fotografije na Instagramu, nisem mogel verjeti, kako dobro izgleda Ivanka in da sploh ni videti, da v njenem telesu že divja smrtna bolezen.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Štefan Kržišnik (@stefankrzisnik)

Če res ne bova živela v polnosti tukaj in zdaj, če res ne bova izrabila vsakega trenutka, se zna zgoditi, da se ne bova poslovila v miru.

V tistih dneh sem torej doživel milost, da se je spoznanje, da nama ostanejo samo še dnevi, ki jih je treba preživeti v polnosti, resnično spustilo v globine mojega srca. In milost, da sem to držo lahko tudi resnično zaživel. Če res ne bova živela v polnosti tukaj in zdaj, če res ne bova izrabila vsakega trenutka, se zna zgoditi, da se ne bova poslovila v miru, me je prešinilo.

Ivanka pa je to pomiritev doživela že prej. Pri njej sem jo čutil že na tistem zadnjem kopanju v Blejskem jezeru. Duhovno je zelo dozorela. Nasploh se mi je zdelo, da je v pomladnih in poletnih mesecih lanskega leta njeno duhovno zorenje potekalo izjemno hitro. Spominjam se, da sem se o tem večkrat pogovarjal s svojim duhovnim spremljevalcem in mu skoraj potarnal, da je Ivanka že »zelo daleč«. Opazil sem, da je začela presegati običajne človeške skrbi in da je postala globoko povezana z Bogom.

Po čem si opazil to globoko povezanost z Bogom?

Najbolj sem to opazil po načinu, kako je bila med mašo resnično navzoča in zbrana. Ko sva šla k maši in je v meni pogosto kar vrvelo misli in čustev, je bila Ivanka preprosto tam, mirna in čedalje bolj predana.

Presenetilo me je, kako je to opazil tudi domači župnik Jože Plut. Na njeni pogrebni maši je pri povabilu h kesanju dejal: »Ivanka je vedno na začetku svete maše, ko je bilo kesanje, sklonila glavo, obžalovala svoje grehe z vso srčnostjo. In tako storimo tudi mi.«

To je bila ena njenih preprostih, komajda vidnih gest, ki pa so kazale na njeno globoko notranje življenje.

Ko je že težje hodila, se je še vedno sprehodila do križa, ki stoji ob vaški cesti, kjer se odcepi dovozna pot do naše hiše. Nekajkrat smo šli skupaj in imel sem možnost opazovati, kako se je ustavila in nekaj časa zrla v Križanega.

Njeno duhovno rast v zadnjih mesecih je bilo opaziti tudi po zaupanju, ki ga je izražala, ko sva se pogovarjala o prihodnosti. Verjela je, da se bo vse dobro izteklo. Do tega zaupanja je prišla precej prej kot jaz. Ni nenavadno, da je prvi prijatelj, ki mi je po Ivankimi smrti zaupal, da se mu je sanjalo o njej, pripovedoval, kako mu je Ivanka v sanjah dejala: »Vse bo še dobro.«

Kot izredni delilec obhajila sem imel možnost, da sem Ivanki prinašal obhajilo, ko ni več mogla v cerkev. Proti koncu redno dnevno. Čedalje bolj sem doživljal, kako se prek vsakodnevnega prejemanja obhajila tesneje združuje z Jezusom.

Kako je Ivanka prišla do teh globin? Je bila njena molitev kaj drugačna kot prej?

V zakonu je postala naša skupna temeljna molitev, čedalje bolj pa tudi Ivankina osebna, rožni venec.

Ne bi rekel, da je bila kaj zelo drugačna. Ivankina molitev je bilo zelo naravna, nenarejena, preprosta. Kmalu je prerasla fazo mladinskega načina molitve, ki smo ga bili vajeni iz mladinskih srečanje v 90. letih prejšnjega stoletja in ki je temeljila na pogosto zelo obilnem izražanju čustev, notranjih drž, prošenj, zahval.

V zakonu je postala naša skupna temeljna molitev, čedalje bolj pa tudi Ivankina osebna, rožni venec. V času bolezni ga je zelo veliko molila v postelji. Njen preprost rožni venec s križem Janeza Pavla II., ki ga je v postelji uporabljala v času bolezni, je na koncu tako razpadel, da je bilo treba njegove kose pod vzglavnikom skrbno zbrati in jih imamo zdaj shranjene v posebni vrečki.

Ko sem jo opazoval, sem sicer čutil, da je blizu nas, z nami, v duhovnem smislu pa v svetu, ki mi je nedoumljiv.

Že proti koncu njene bolezni ji je duhovnik Feliu podaril molitvenik »Poklicani k svetosti« z najbolj znanimi molitvami iz zaklada tradicije katoliške Cerkve. Ni ga dolgo imela, a v zadnjih tednih življenja je bil njen redni spremljevalec, kar se mu tudi vidi.

Skratka, Ivanka je bila zelo duhovno odprta in srčna, preprost ritem duhovnega življenja je med družinskimi in službenimi obveznostmi živela ves čas. Bolezen in bližina smrti sta povzročili samo to, da je postala v svoji redni molitvi bolj odprta in prosojna v odnosu do Boga. Ko sem jo opazoval, sem sicer čutil, da je blizu nas, z nami, v duhovnem smislu pa v svetu, ki mi je nedoumljiv.

Pred smrtjo je imela še milost, da je bila birmanska botra. Dva večera pred birmo (in tudi pred svojo smrtjo) je bila še zadnjič v dnevni sobi in je že komaj zmogla pisati. A še je zmogla napisati voščilo svoji birmanki: »Sveti Duh s svojimi svetimi darovi vstopa v tvoje življenje. Ne boj se nikoli ga prositi za pomoč in nasvet.«

Kakor je njena duhovna misel ob koncu postala zajeta v tako preprosto resničnost, kot jo izraža to voščilo, tako preprosta je bila na koncu njena notranja, tiha molitev. O tem sem prepričan.

Je Ivanka doživljala kljub tej duhovni zrelosti in sprejemanju notranje boje? Je kdaj potarnala? 

Nekoč mi je v solzah povsem na kratko dejala: »To ni pravično.«

Ivanka ni veliko jokala. Tudi tarnala ni ali se naglas prerekala z Bogom, kot sem se recimo jaz.

Pa vendarle je tudi dala iz sebe svoje razočaranje in žalost. Spominjam se, da je nekoč, ko je se je po kosilu ulegla in sva se pogovarjala, v solzah povsem na kratko dejala: »To ni pravično.« Enkrat drugič pa je po pregledu dejala: »Zakaj sem ravno jaz dobila tega raka? Kaj vse delajo drugi, pa ga ne dobijo?«

Ta vprašanja sicer lahko povezujemo z drugo fazo žalovanja, jezo. Vsaj pri meni so bila zelo povezana s tem čustvom. Pri Ivanki pa sem imel občutek, da so resnično en boleč krik nedolžnega, da jih ne spremlja jeza, ki bi bila usmerjena v kogarkoli. Mislim, da je ob teh vprašanjih čutila predvsem razočaranje.

Ne vem, kako je potem z Bogom rešila to vprašanje pravičnost. To je zame še vedno skrivnost.

Z Ivanko ste tudi poromali v Lurd. Kaj je na vas pustilo to romanje? Ste upali na čudež?

Romanje v Lurd se je zgodilo na pobudo naših prijateljev, družine Vezjak. Idejo so dali, ko so nas obiskali 2. januarja, dan po novem letu. Meni se glede na njeno stanje najprej ni zdelo realno, da bi šli na to pot. A vabilo nama ni dalo miru.

Februarja je bila Ivanka operirana. Dobro je okrevala in po posvetu z onkologinjo je padla dokončna odločitev, da gremo med prvomajskimi počitnicami na pot.

Čeprav sva se oba zavedala, da je to lahko naše zadnje potovanje, so bili dnevi prežeti z mirom in bližino.

Ravno v tem času je v Lurd romanje organizirala naša domača župnija. Starejši hčerki, ki sta animatorki in mladinki sta potovali z župnijsko skupino, preostali družinski člani pa smo skupaj z Vezjaki šli na pot z domačima kombijema. Na poti tja in nazaj smo si privoščili dodaten dan, da pot za Ivanko ni bila prenaporna.

Z Ivanko sva si že nekaj časa želela, da bi po selitvi, zdaj ko so punce malo večje, enkrat privoščili počitniško potovanje po Evropi, recimo do Španije. Zato sva bila zelo hvaležna, da smo se odpravili na to romanje. Čeprav sva se oba zavedala, da je to lahko naše zadnje potovanje, so bili dnevi prežeti z mirom in bližino.

Če smo upali na čudež? Težko rečem za Ivanko. Nisva se o tem veliko pogovarjala. Dejansko se nisva tja odpravila prvenstveno s tem namenom. Seveda smo prosili in molili za Ivankino zdravje, za uspeh njenega zdravljenja, da bi bila še dolgo z nami … tako kot vsak dan. In se še posebej priporočali v Marijino priprošnjo.

Tudi Jezus v evangeliju ni ozdravil vseh, ampak izbrane, kot izraz njegove sočutnosti, znamenje božanske moči in povabili k veri, notranjemu ozdravljenju.

Da se bo pa ravno Ivanki zgodil čudež ozdravitve, sam nekako nisem upal. Gotovo je vsaka taka bolezen preizkušnja vere. Pri meni ni bilo toliko preizkušnja vere v to, ali Bog lahko ozdravi ali ne, ampak predvsem, ali nam Bog želi in pošilja dobro. S čudeži pa je tako, da tudi v evangeliju Jezus ni ozdravil vseh, ampak izbrane, kot izraz njegove sočutnosti, znamenje božanske moči in povabili k veri, notranjemu ozdravljenju.

V Lurdu je podobno. Lurd ni nastal predvsem za ozdravljanje bolnih, čeprav se vanj zgrinjajo bolniki. Ozdravljenja v Lurdu so izrazito redka, milijoni se vračajo domov enako telesno bolni, a notranje okrepljeni in preobraženi.

Povrh vsega so ozdravljenja v Lurdu s človeškega vidika precej nelogična. Ozdravljen je bil nekdo, ki je kmalu pozneje umrl v nesreči pri delu. Zakaj je recimo Bog dal prednost ozdravljenju stare redovnice pred toliko mladimi družinskimi materami? Približno toliko je logike tu, kot pri njegovi pravičnosti, zato je bilo meni kar v olajšanje, da nisva bila obremenjena s to priprošnjo, ampak sva se prepustila milosti kraja.

Zadnji dan je župnijska skupina po zajtrku odpotovala do doma, midva z Ivanko pa sva se namenila udeležiti se tako imenovane »geste vode« (»geste de l’eau« v francoščini), Gre za nekdanje kopeli, kamor so potapljali bolnike. S to prakso so prenehali v kovidnem času in namesto nje uvedli način, ki je bolj v skladu z Marijinim naročilom Bernardki, naj se v vodi umije in pije iz studenca.

Pri gesti vode naju je z Ivanko spremljala prijazna prostovoljka, ki nama je najprej lepo pojasnila, kako poteka. Nato naju je vodila po preprostih korakih. Iz vrča nama je vlivala vodo, da sva v njej najprej umila roke, nato obraz in nato pila.

Dogodek je bil pretresljivo lep. Sam sem v tistem trenutku prosil, da bi Ivanka še živela, a obenem vse izročil. Srce mi je preplavilo nenavadno občutje, ki bi ga morda najlaže primerjal z občutjem učencev med Jezusovim spremenjenjem na gori. Dobro nama je tukaj.

»Tukaj je res dotik božjega. Če bi se morala Ivanka posloviti, ne bi imel prav nič proti, da bi prag večnosti prestopil z njo.«

Pred potjo v Lurd sem se kar dobro pripravil z branjem o zgodovini prikazovanj, predvsem pa o Bernardkini zgodbi. Po dogodku z vodo se mi je zazdelo, da sem začutil nekaj podobnega kot Bernardka, ko ji je po koncu prikazovanj življenje postalo odveč odvečno. Njena povezanost z Marijo, z njeno najstniško prijateljico, je bila tako edinstvena, da ji življenje, na katerega smo mi tako navezani, ni več pomenilo veliko, ampak je hrepenela po vnovičnem srečanju.

Tak občutek sem imel tudi jaz, ko smo odhajali iz Lurda. Pomislil sem: »Tukaj je res dotik božjega. Če bi se morala Ivanka posloviti, ne bi imel prav nič proti, da bi prag večnosti prestopil z njo.« In ob tem zanimivo nisem pomislil na otroke in kaj bo z njimi. Tako močan občutek je bil.

Kaj te je kot moža in očeta najbolj držalo pokonci v času Ivankine bolezni? Ti je pomagala vera? Od kje si črpal odgovore?

Bolj kot vse modre in globoke duhovne misli so me nagovorile besede dveh žensk, ki sta se soočili s smrtjo.

Če sem iskren, mi v prvem obdobju vera ni pomagala veliko. Pozneje je bilo drugače, predvsem pa mi je vera močno pomagala v zadnjih mesecih Ivankinega življenja in ob njeni smrti.

Začetno obdobje Ivankine bolezni pa ni bil le čas jeze in prerekanja z Bogom, ampak so mi zbujali odpor ali celo šli na živce mnogi dobronamerni nasveti in globoke duhovne misli o pomenu trpljenja, sprejemanju Božje volje, njegovi bližini in podobno.

Eno tako globoko misel mi je nekoč v pogovoru izrekel moj duhovni spremljevalec: »Kdor trpi, je blizu Bogu.« »Super,« sem mu odvrnil, »ni problema, veliko raje bi bil malo dlje od njega.«

Enostavno se mi je zdelo, da v krščanskem okolju nisem našel misli in besed, ki bi mi pomagale v takratni situaciji.

Bolj kot vse modre in globoke duhovne misli so me nagovorile besede dveh žensk, ki sta se soočili s smrtjo. Iz dveh intervjujev, ki sem ju dobesedno posrkal in ju v času Ivankine bolezni potem še večkrat prebral in prebral.

Obe sta znali ubesediti povsem naravne procese, ki sta jih doživljali v soočanju z bolečino, trpljenjem in izgubo drage osebe.

Najprej intervju z Bronjo Žakelj, avtorico uspešnice »Belo se pere na devetdeset«, ki ji je kot najstnici za rakom najprej umrla mama, nato se je morala soočiti s smrtjo brata in ljubljene babice, na koncu pa je še sama zbolela za rakom. In potem intervju z Erico Johnson Debeljak, avtorico knjige »Devica, kraljica, vdova, prasica«, ki se je morala soočiti s smrtjo moža Aleša, ki je nenadno umrl v prometni nesreči.

Branje njunih iskrenih izpovedi in tehtnih refleksij je bilo zame prava tolažba. Obe sta znali ubesediti povsem naravne procese, ki sta jih doživljali v soočanju z bolečino, trpljenjem in izgubo drage osebe. Ob branju sem doživel, da sta mi brez olepšavanja, a s spodbudo povedali, kaj me čaka. Brez nekega pritiska, da morata v prvi vrsti podajati smisel vsega skupaj. Zelo me je nagovorila tudi njuna pot vračanja v življenje.

Po Ivankini smrti sem prebral tudi obe njuni odlični knjigi, a bi bil predolg, če bi na tem mestu želel opisati, s čim vse sta me nagovorili.

Proti koncu Ivankine bolezni pa se me je najbolj dotaknil C. S. Lewis. Tudi on se je soočil s smrtjo žene. Poročila sta se pozno, C. S. Lewis je bil star že 58 let. A le po štirih letih zakona mu je žena umrla rakom. Lewisovo srce je bilo zlomljeno in ob njeni bolezni in smrti si je zastavljal težka vprašanja o trpljenju, veri, ljubezni.

Dobil sem odgovor, ki ne želi razložiti Božje kvadrature kroga trpljenja, ampak daje predvsem smisel moji bolečini in ljubezni obenem.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Štefan Kržišnik (@stefankrzisnik)

Zelo sta me nagovorili dve njegovi misli. Prva: »Večja, kot je ljubezen, večja je bolečina.« In druga: »Cena ljubezni je zlomljeno srce, toda to je cena, ki jo je vredno plačati.« Ob ponavljanju in premišljevanju teh dveh misli sem prvič začutil, da sem zares razumljen v svojem doživljanju Ivankine bolezni in njega odhajanja. Da sem dobil odgovor, ki ne želi razložiti Božje kvadrature kroga trpljenja, ampak daje predvsem smisel moji bolečini in ljubezni obenem. In v moje srce se je končno naselil mir.

Vseeno pa ste od vsega začetka bili podprti s strani vernih prijateljev … 

Če sem dejal, da mi v začetni fazi soočanja z Ivankino boleznijo vera ni veliko pomagala, pa sva od vsega začetka oba z Ivanko zelo čutila moč in podporo krščanskega občestva.

To pa zagotovo. Prijatelji iz zakonske skupine in moj najbližji bratranec z ženo so se organizirali, da bodo vsak torek zvečer preko interneta molili za Ivanko in za njeno ozdravljenje. Molitvi so se pozneje pridružili nekateri drugi prijatelji.

Z Ivanko sva čutila močno podporo celotne župnijske skupnosti. Veliko ljudi je molilo za Ivanko in našo družino, mnogi, ki sem jih dotlej poznal le na videz, so pristopali do mene in spraševali, kako je z Ivanko.

Avgusta lani, ko se je Ivankino stanje zelo poslabšalo, so prijatelji v župniji pripravili res lepo devetdnevnico, pred večerno mašo vsak dan pol ure molitve pred Najsvetejšim.

Če sem dejal, da mi v začetni fazi soočanja z Ivankino boleznijo vera ni veliko pomagala, pa sva od vsega začetka oba z Ivanko zelo čutila moč in podporo krščanskega občestva.

Mene osebno je zelo nagovorila zvestoba sodelujočih v torkovi večerni molitvi po internetu. Niti en teden molitev ni odpadla, še med poletnimi počitnicami ne. Del skupine se nas zbira k molitvi še zdaj, ko molimo za Ivanko in se ji hkrati priporočamo. Prosimo pa tudi za vse bolne, ki so se nam zaupali v molitev.

Če mi je bilo na začetku včasih težko udeležiti se te molitve, mi je iz meseca v mesec postajala bolj domača. Pomagala mi je, da sem tudi sam začel veliko mirneje moliti. Danes si skoraj ne predstavljam torkovega večera brez nje.

Ali sta se z Ivanko kdaj tudi pogovarjala o večnosti ali o vajinih otrocih, ki so umrli pred rojstvom?

»Veš, kako bo lepo, ko se boš srečala za najinima otrokoma. In ne boš jima mama, ampak boste drug drugemu kot mladinci v najlepših letih.«

O večnosti sva se veliko pogovarjala. Največkrat v postelji zjutraj, ko sem Ivanko zbudil za prva jutranja zdravila in sva se pogosto zaklepetala.

Ivankin pogled na večnost je bil v skladu z njeno preprosto in prizemljeno duhovnostjo. Lepo ga je izrazila v intervjuju za Družino: »Zaupam v to, da je večno življenje, ampak si ga ne poskušam niti predstavljati. Zdi se mi, da je to toliko Božja stvar, da ne potrebujem nekih predstav, kako stvari dejansko izgledajo.«

Jaz sem seveda bolj kompliciral. Z Ivanko sem delil svoje skrbi, kako bo, ker se ne bomo več ženili in se ne bodo več možile. Malo za šalo malo zares sem izražal bojazen, kako bo, če bom na neki ravni moral imeti enak odnos do Ivanke kot do kakšne ne najbližje znanke, s katero se v tem trenutku ne ujamem ravno najbolje.

Mislim, da v luči zgornjega Ivankinega citata ne rabim posebej pojasnjevati, kako se je na moja modrovanja odzivala Ivanka.

Včasih sem želel, da bi debatirala o vicah. Nikoli nisem pozabil poudariti, da bo Ivanka zagotovo hitro šla skozi, jaz pa se bom pošteno namučil. S temi svojimi prognozami sem Ivanko praviloma spravil v slabo voljo.

Pa vendarle so nama pogovori o večnosti dajali spodbudo in upanje. Predvsem nama je bila lepa misel na to, da bodo obujena naša telesa, in to ne v zemeljski, krhki različici, ampak v nebeški, popolni.

Ivanki sem večkrat dejal: »Veš, kako bo lepo, ko se boš srečala za najinima otrokoma. In ne boš jima mama, ampak boste drug drugemu kot mladinci v najlepših letih.«

To hrepenenje po preobrazbi v nebeško telo sem še posebej začutil, ko smo gledali diapozitive iz časa najine hoje kot fant in dekle in z najinega poročnega potovanja. Ko sem gledal te fotografije, sem bil očaran nad ženino mladostno lepoto izpred dvajsetih let. V času, ko je njeno telo že začelo kazati tudi na zunaj znake smrtonosne bolezni, sem ji dejal: »Ivanka, glej, v večnosti boš pa taka, kot si bila pred dvajsetimi leti, in še veliko lepša.«