Koliko stane življenje in koliko stane smrt

Foto: Canva

Zaradi obiska gospoda Alexa Schadenberga v Sloveniji se te dni več kot sicer govori o evtanaziji. Tema je temačna in izjemno težka.

Smrt je sestavni del življenja

Smrt so skozi novejšo zgodovino uspeli nekako ločiti od življenja, čeprav je njegov sestavni del. O smrti se govori malo, ovita je v skrivnost, pod krinko uvidevnosti pa izgubljamo pristen stik z mnogimi čustvi, ki se ob smrti pojavijo. Še mnogi odrasli se izogibajo pogrebov in pokopališč, otrokom pa bi ta del življenja najraje povsem zamolčali in jih obvarovali vsake sledi žalosti in bolečine.

Mirna smrt, ko si nanjo pripravljen

V človeškem življenju si naravno sledijo rojstvo, rast, razmnoževanje, ustvarjaje, deljenje, venenje in nazadnje človek iz tega sveta odide v večnost. Mladost in krepkost prvih desetletij zdravega človeka, ob koncu življenja pogosto zamenjajo krhkost, nemoč in bolezen. A če človek ostane ljubljen, na različne načine objet in spoštovan, podprt s protibolečinskimi sredstvi, če jih potrebuje, tudi skozi to obdobje gre z dostojanstvom in mirno zdrsne v smrt, ko je za to pripravljen.

Je človeško življenje vredno le še toliko, kot lahko od njega dobimo?

Ko so se pogovarjali z ljudmi, ki so se soočali z bližajočim koncem, fizične bolečine skoraj nihče ni navedel kot prve na seznamu razlogov, zakaj se spogleduje z mislijo na evtanazijo. Veliko bolj stare in bolne k umetni prekinitvi življenja nagovarja osamljenost, neljubljenost, zapuščenost, revščina, obup, občutek, da so drugim v napoto, nekoristni. Fizično bolečino medicina že odlično obvladuje, ostali razlogi pa veliko povedno o civilizaciji, kakršna smo. Človeško življenje je vredno le še toliko, kot lahko od njega dobimo. Ko potrebuje več (časa, denarja, pomoči…) kot ustvari, mu vrednost pade pod mejo vzdržnega.

Tako razmišljanje je vsiljeno od odločevalcev, ki nimajo nikoli dovolj. Sodobne agende prikrivajo, lažejo in se pretvarjajo, da bi ljudi prepričali, da gre za pomoč v trpljenju. Evtanazijo skušajo nekateri predstaviti kot nekaj naprednega, žal pa nas vrača sramotno daleč nazaj v zgodovino.

Če človek ostane ljubljen, na različne načine objet in spoštovan, podprt s protibolečinskimi sredstvi, če jih potrebuje, tudi skozi to obdobje gre z dostojanstvom in mirno zdrsne v smrt, ko je za to pripravljen.

Ko se enkrat odpro vrata, se sproži plaz

Na svetu so nekatere države, praviloma najbogatejše (Kanada, Nova Zelandija, Belgija, Nizozemska, Švica, nekatere ameriške zvezne države), ki so evtanaziji že na široko odprle vrata. Začelo se je točno tako, kot se začenja tudi pri nas. Z zagotavljanjem, da bo zadeva tako strogo omejena, da bo komaj kakšen primer, ki bo prešel vse stroge kriterije. V resnici pa, ko se vrata enkrat odprejo, se sproži plaz. V Kanadi se število umorov z medicinsko pomočjo vsako leto poveča za tretjino. In že leta 2022 je bila številka petmestna.

Ko enkrat sistemsko dovoliš umor, počasi postaja vprašanje samo še to, kdo in koga lahko umori. Poleg polnoletnih počasi postajajo »kandidati za umor« tudi telesno ali duševno bolni mladostniki, celo dojenčki in novorojenčki. Kot bolnik res še lahko zaupaš zdravniku, ki (sicer vse po zakonih) mori?

Namesto borbe za sprejem evtanazije, bi bilo treba močno okrepiti paliativo in sočutje

Močno bi bilo treba okrepiti paliativo in dostopnost zdravil proti bolečini, strahu in depresiji. Poleg tega pa je treba ozavestiti še moč dotika. Držanje za roko, objem, nežno božanje ali samo glas, bližina dajo umirajočemu človeku občutek, da ni sam, da smo ob njem in z njim v njegovem zaključnem potovanju. In da lahko v trenutku, ko bo čutil, da je njegovo življenje dopolnjeno, spokojno odide.

Ko so se pogovarjali z ljudmi, ki so se soočali z bližajočim koncem, fizične bolečine skoraj nihče ni navedel kot prve na seznamu razlogov, zakaj se spogleduje z mislijo na evtanazijo.

Sprevračanje besed in leporečenje, da bi se izognili kruti resnici

Ločimo med evtanazijo in samomorom z medicinsko pomočjo. Praviloma gre pri evtanaziji za to, da ti v žilo drugi vbrizgajo kemikalijo ali mešanico različnih snovi, pri medicinsko asistiranem samomoru pa ti dajo zmešan koktejl, ki ga ti sam popiješ in – umreš.

Povem drugače?

Prvi način je tak, da te ubijejo z vbrizgom strupa direktno v žilo, drugi način pa je samomor, ko ti dajo strup v kozarčku, ti pa ga popiješ in umreš. Opazite razliko med opisoma? Voditelji naše družbe so pravi mojstri v olepšanem poimenovanju najrazličnejših pojavov in stvari, da na prvi pogled ne bi izgledale tako grozne. Kajti agenda je na ta način vsaj nekoliko zabrisana in upor ljudi proti njej je manjši.

Pritiski na zdravnike

Zdravnike se na prefinjene načine pritiska v kot. Najprej tako, da marsikje na svetu ni več potrebno spoštovati Hipokratove prisege (da kot zdravnik nikoli ne boš, niti na izrecno prošnjo, bolniku predpisal ali dal smrtne doze), Helsinške deklaracije (da korist za družbo ali znanost nikoli ne sme prevladati nad skrbjo za dobrobit in blaginjo posameznika), konvencije iz Ovietska (o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine). Hipokratove prisege zdravniki nekaterih držav sploh ne podpisujejo in poznajo več.

Ko gre zakon v obravnavo, se hkrati zažene propagandni stroj, ki v javnost pošilja zgodbe o trpečih pred smrtjo, kako nehumano, da je to in kako veliko lažje bi bilo, če bi se trpljenju prostovoljno izognili s smrtjo. Povsod po svetu se večina zdravnikov temu upira, manjšina pa pritiska in propagandno »normalizira« misel na uboj nemočnih. Ponekod se pojavljajo pritiski, da zdravniki ne bi smeli več uporabljati niti ugovora vesti, zato opažajo beg zdravnikov v države, kjer ni tovrstnih pritiskov. V večini držav, kjer je evtanazija uzakonjena, pa jo vseeno izvaja majhno število zdravnikov.

Zelo zanimiv je bil pomislek, ki sem ga zasledila na enem od večerov z gospodov Schadenbergom. Namreč, če se za opravljanje evtanazije odloča le majhno število zdravnikov, bi bilo možno, da je pri teh zdravnikih v ozadju psihopatija? Ko daš človeku licenco za ubijanje, tak ukrep vabi k sebi ljudi z morilsko slo. Ali gre le za opustitev ugovora vesti ali morda še za kaj več? Naj presodi vsak sam.

Ko enkrat sistemsko dovoliš umor, počasi postaja vprašanje samo še to, kdo in koga lahko umori.

Koliko stane smrt

V Sloveniji smo izračunali celo to, koliko stane smrt. Tam nekje poldrugega tisočaka. Vsekakor, ko se začnejo pogovarjati o denarju, nam morajo »zasvetiti vse lučke«. Kajti od tistega trenutka ne govorimo več o humani pomoči pri umiranju, s čimer se tako rado leporeči, ampak za surov ekonomski učinek. Star ali bolan človek družbi ničesar več ne prinaša, ima pa pokojnino, socialne prejemke, potrebuje drage medicinske postopke … Ta zakon torej ne govori o pravičnosti, o avtonomiji, o lahki smrti, ampak govori o tem, da je za družbo ceneje, če starih in bolnih preprosto ni. Ne pustimo se preslepiti!

Po svetu opažajo tudi močan porast prošenj in izvedenih umorov z medicinsko pomočjo v času pred počitnicami in božičnimi prazniki. Kakšna družba smo, če so nam več vredni dnevi potovanj, križarjenj in smučanja, kot naši najbližji sorodniki in njihovo mirno odhajanje iz tega sveta?

In še ena laž je v nebo vpijoča. Ko se govori o vbrizganju ali zaužitju smrtnega strupa, se vedno zraven pove, da se potem mirno zaspi v smrt. V resnici mnogi zdravniki povedo, da sama zastrupitev ne uspe vedno, da ljudje lahko izbruhajo strup, da se lahko tudi zelo mučijo, da je včasih treba postopek ponavljati …

Skratka, zahodna družba na nek grozljiv način izvaja svoj lastni sodobni holokavst. Bog nam pomagaj!

Alex Schadenberg je eden vodilnih borcev proti medicinski zastrupitvi starejših in bolnih in direktor kanadske Koalicije za preprečitev evtanazije.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Smrt ni sestavni del življenja, pač pa je konec življenja. Življenja, ki ga živimo na tem svetu.
    Pred 50. leti ni še nihče govoril o evtanaziji, saj so ljudje umirali zgodaj, že po 50., 60. letu. Danes, če umre nekdo star 70 let, rečemo: Pa saj ni bil še star! Včasih so ljudje hrepeneli po dolgem življenju, saj jih je smrt doletela mnogo prezgodaj.
    Danes, zahvaljujoč medicini in blagostanju, v katerem živimo, pa se je življenje podaljšalo že čez 90. Mnogi stari ljudje so, po pravici povedano, že naveličani življenja, posebno tisti, ki so jim že vsi pomrli, tisti, ki ležijo že leta v plenicah in jih pestijo vse mogoče starostne tegobe. Po drugi strani pa so tudi nekateri starejši ljudje vitalni in polni življenja.
    V današnjem svetu, ko se življenjska doba podaljšuje, podaljšuje pa se tudi starost za upokojitev, se ljudje upravičeno vprašujejo, le kdo bo skrbel za nas, ko ostarimo in ko ne bomo mogli več skrbeti sami zase. Vemo, kakšne so cene v domovih za starejše. In kljub medicini, umiramo vse težje! To mi je povedala znanka, ki je dolgo delala kot medicinska sestra v domu za starejše. Koliko ljudi so oživljali in jih dobesedno potegnili iz umirajočega stanja nazaj v življenje! In potem jih je čakalo še hujše trpljenje.
    Nisem za evtanazijo in za ubijanje nemočnih, bolnih in starejših, vendar tudi prisilno podaljševanje življenja ne vem, če je ravno humano. Ko pride naš čas, pač pride. Vsi bomo morali enkrat umreti.

  2. Odlično napisano,samo barcaffe.

    Sama nočem,da bi kdorkoli drug odločal o mojem življenju,o mojem pogrebu,o tem kako si predstavljam zadnje trenutke življenja in Bog ne daj,da mi bo odvzeto moje dostojanstvo.
    Zato tako sin kot partner vesta da ne želim podaljševanja življenja,če ne bo več smiselno,da bi rada umrla pri polni zavesti,sem tudi darovalka organov,ko bo nekoč prišlo do tega.
    Veliko preizkušenj sem že dala čez v svojem življenju,zato se sedaj prepuščam življenju.

    Ko je čas,gre vsak človek. Nihče ne bo živel večno. In nikakor nam ni treba trpeti.

  3. In seveda nisem zagovornica evtanazije,kakor bi lahko kdo sklepal po mojem pisanju.

    To da se nekatere stare ljudi,invalide,osebe s posebnimi potrebami po domovih za stare,varstveno delovnih centrih,psihiatričnih klinikah,doma in se kje muči,izvaja nasilje nad njimi,o tem nihče ne spregovori ali pa malokdo.
    V človeški odnos nihče ne vlaga. Zato je razumljivo,da vzniknejo take politične skupine,kot je sedaj v Sloveniji Srebrna nit in posamezniki,ki bi radi po hitrem postopku sprejemali nek zakon,kako evtanazirati ljudi.
    In seveda,če ni debate med ljudmi,v stroki itd.prihaja do zlorab.
    Spomnimo se Hitlerja v vseh njegovi veličini. In vseh njemu podobnih diktatorjev v celotni zgodovini in tudi v sedanjosti jih ne manjka.
    Najprej se pogovarjamo o neki skupini,ki bi morala biti evtanazirana,nato pa tako kot v Kanadi pridejo na vrsto še ostale skupine.

    Človek ni vreden nič v tej družbi! Družina ni v tej družbi vredna nič!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja