Dr. Nina Zupančič Križnar: “Glasba in molitev imata na bolnike z demenco zelo blagodejen vpliv.”

Foto: osebni arhiv

Dr. Nina Zupančič Križnar je nevrologinja in se strokovno že leta ukvarja z bolniki z demenco in njihovimi svojci. V intervjuju nam je poglobljeno predstavila bolezen in pomagala razbiti kar nekaj tabujev. Kako bolezen prepoznamo, kako jo zdravimo, kako se z njo soočiti, ko je že prisotna, kaj bolnik z demenco najbolj potrebuje, kako si kot svojec organizirati življenje …? Demenca je tako pogosta, da je nujno, da se detabuizira in da se začnemo o njej jasno in brez predsodkov pogovarjati. Zelo verjetno se bomo v prihodnjih desetletjih z njo na nek način (pri sebi ali bližnjih) tudi sami od blizu srečali. 

Predstavite nam čisto laično to bolezen.

Demenca je kronična napredujoča bolezen možganov, ki se prične pojavljati zelo potuhnjeno in poteka zelo počasi. Navadno prizadene starejše, tam po petinšestdesetem letu, in se kaže kot motnje spomina ter miselnih funkcij. Oseba postane nesamostojna, tudi nepokretna. Določene funkcije začnejo počasi upadati do te mere, da onemogočajo, da človek normalno živi. Potrebuje pomoč druge osebe, ne zmore več opravljati poklica, ne zmore biti več ustvarjalen, moteni so socialni stiki. O demenci govorimo takrat, kadar vse te motnje, motnje kognitivnih funkcij, pričnejo tako pešati, da motijo naš vsakdan, naše delo, skrb zase in odnose z bližnjimi.

Demenco si lahko predstavljamo kot velik dežnik, pod katerim se skriva veliko različnih bolezni, pri katerih gre za pešanje možganskih funkcij, kot so spomin, razmišljanje, pozornost, presoja, orientacija v času in prostoru (oseba se izgublja v znanem prostoru, kraju), izvajanje veščih dejavnosti, govor in sporazumevanje, sposobnost novega učenja, vedenjske in razpoloženjske spremembe. Najpogostejši vzrok demenci je Alzheimerjeva bolezen, se pa lahko pojavi tudi kot posledica prebolelih možganskih kapi, okužbe, pomanjkanja vitaminov, hormonskih motenj, tumorjev …

Vendar pa vsako pozabljanje še ni demenca?

Vsako pozabljanje seveda še ni demenca. Z leti se lahko miselni procesi upočasnijo, vendar ni nujno, da se bo razvila demenca. V ozadju pozabljanja je lahko tudi kaj drugega. Morda preobremenjenost na delu, čustvene težave, stresne situacije doma, ki motijo pozornost. Tudi težka depresija se lahko navzven kaže kot demenca. Lahko je pa depresija tudi prvi znak demence. In vse to lahko zdravnik prepozna. Zato je tako pomembno, da bolnika, ki se je nenadoma precej spremenil in je starejši, pa še morda majčkeno pozablja, vzamemo resno.

Kaj čisto medicinsko povzroči to bolezen?

Pri Alzheimerjevi demenci, ki je najpogostejša oblika demence, se v možganih pričnejo kopičiti posebne beljakovine, ki povzročijo, da živčne celice in povezave med živčnimi celicami pričnejo propadati. Najbolj občutljivo je področje, odgovorno za tvorbo spomina, hipokampus. Zakaj prihaja do kopičenja te beljakovine, še vedno ne vemo. Verjetno pa pri tem sodelujejo tako dednost kot drugi dejavniki iz okolja. Zato je žal bolezen še vedno neozdravljiva. Zato je tako pomembno, da čimprej prepoznamo motnje in spremenjeno vedenje pri sebi oz. svojcu ali pa morda prijatelju, ki živi sam, da jih ne skrivamo, da ne čakamo, »češ, saj bo minilo«, ter poiščemo pomoč pri zdravniku, ki bo s pravočasnim pregledom in preiskavami morda lahko ugotovil vzrok težavam ter z ustreznim zdravljenjem celo preprečil nadaljnje slabšanje. Kajti določene (sicer redke) vrste demence je moč v veliki meri ozdraviti. Poleg prej omenjenih motenj spomina, zaradi česar oseba pogosto išče, zalaga predmete in morda obtožuje druge, da so jih ukradli, se lahko  spreminja tudi osebnostno. Prej zelo vesel, odprt človek se lahko zapre vase, postane tih. Prej zelo urejena gospa postane navzven malo preveč živahna, prostaška ali pa se nekako zanemarja. Nekdo postane tesnoben, jokav, brezvoljen ali pa vzkipljiv, agresiven, nezaupljiv. Razpoloženjska motnja, kot je depresija, je lahko že prvi znak demence.

Način življenja močno vpliva na to, kdaj in kako hitro bo demenca napredovala. Z aktivnim načinom življenja, tako mentalnim kot telesno, lahko »prestavimo« začetek demence za nekaj let ali pa ga preprečimo.

So nekateri ljudje bolj izpostavljeni, da zbolijo? Obstajajo kakšne predispozicije, po spolu, načinu življenja?

Alzheimerjeva demenca je bolezen starejših, ki se najbolj pogosto pojavlja po sedemdesetem letu starosti. S starostjo se verjetnost obolevanja močno poveča, po 85. letu starosti naj bi imel skoraj vsak tretji demenco. Pogosteje se pojavlja pri ženskah. Čim kasneje se pojavi, manj je človek prizadet. Imamo pa tudi bolnike z Alzheimerjevo boleznijo, ki zbolijo že okoli petdesetega leta. V tem primeru gre lahko za dedno obliko, ki je redka. Taka bolezen je težka. Zanimivo je, da traja dolgo, pet, deset do dvajset let, zelo plazeče, vendar zelo prizadene bolnika in svojce, ki spremljajo propadanje njim ljube osebe, ki propada osebnostno in telesno.

Način življenja močno vpliva na to, kdaj in kako hitro bo demenca napredovala. Z aktivnim načinom življenja, tako mentalnim kot telesno, lahko »prestavimo« začetek demence za nekaj let ali pa ga preprečimo. Kronične bolezni sodobnega časa, kot so debelost, sladkorna bolezen ali srčno-žilne bolezni, lahko pospešijo razvoj demence. Tudi dobro duševno zdravje je zaščitni faktor.

Na kakšen način se bolniku lahko pomaga? Z zdravili, s terapijami?

Že več kot dve desetletji obstajajo na tržišču antidementivi, zdravila za lajšanje simptomov demence. Bolezni ne pozdravijo, lajšajo pa simptome ter upočasnijo proces upada funkcij. Tako ostaja oseba dalje samostojna in aktivna. Možganske celice med seboj sodelujejo kot mreža, se med seboj pogovarjajo. Ko signali potujejo od ene celice do druge, se sproščajo posebne kemične snovi, živčni prenašalci. Pri demenci je celic manj in posledično je manj tudi tega prenašalca. Ta zdravila omogočajo, da se ta živčni prenašalec čim dlje ohranja, da se ne razgrajuje, da je aktiven in da ga je čim več. Da te celice, ki so še ostale, dobro delajo. Vpliv zdravil na simptome demence je najboljši, če jih bolnik jemlje v začetnih fazah bolezni. V zelo napredovani fazi bolezni žal ugodnega učinka ni zaznati.

Mnoge osebe imajo poleg demence tudi motnje razpoloženja, tako da je potrebno v določenih primerih uvesti tudi zdravila zoper depresijo, tesnobo, nespečnost … Poskrbeti je potrebno tudi za dobro kontrolo kakih kroničnih bolezni, kot so bolezni srca, ožilja in sladkorna bolezen. Še pred uvedbo vseh prej omenjenih zdravil pa je potrebno poskrbeti za prijazno, stabilno domače okolje in osebe z demenco spodbujati k aktivnosti, gibanju, izvajanju domačih opravil, ukvarjanju s konjički … Svojce pa podučiti, kako ravnati z bolnikom.

Žal ne moremo napovedati, kako bo bolezen potekala, je skrivnostna, v veliki meri nepredvidljiva.

Kaj pomeni to za družino, za zakonca, otroke, druge sorodnike?

Ko svojci opažajo, da njihova mama, oče, babica ali dedek, kdorkoli … postaja osebnostno drugačen, ima motnje spomina, mu je treba desetkrat na dan nekaj povedati – je verjetno, da ima oseba že demenco. Bolezen ne boli in oseba s težavami o svojih težavah tudi običajno ne govori. Tega se ne smemo ustrašiti, ampak moramo previdno in obzirno pristopiti k osebi, se z njo pogovoriti, jo spodbuditi k obisku zdravnika in ji pomagati.

V prvih fazah bolezni se oseba zaveda svojih napak in se pogosto posledično zapira vase, zanika težave, sram jo je, strah … Enako lahko s strahom in sramom, »češ, kaj bo rekla okolica«, reagirajo svojci in se z bolniki zapirajo v svoj krog, prekinejo socialne stike … Zato je pomembno, da gremo ob prvih znakih k zdravniku. Priporočamo, da je vedno na pregledu ob osebi s sumom na demenco tudi bližnji, svojec ali zelo dober prijatelj. Naloga nas zdravnikov ni samo postavitev diagnoze in uvedba zdravila. Pomemben je tudi pogovor o bolezni. Žal ne moremo napovedati, kako bo bolezen potekala, je skrivnostna, v veliki meri nepredvidljiva. Zato je na nas zdravnikih, da svojce o bolezni dobro informiramo. O poteku, vseh možnih zapletih in jim svetujemo, kako si organizirati življenje, kje poiskati pomoč.

Svojec, ki skrbi za dementnega bolnika, si mora vzeti čas tudi zase, da se opolnomoči.

Ta bolezen je še vedno neka stigma v okolju in družbi …

Demenca ima pri večini še vedno slabšalen pomen. Je zelo stigmatizirana. Ljudje s simptomi demence se pogosto zaprejo vase, se izogibajo socialnim stikom, izogibajo se pogovoru, ker vidijo, da jim včasih kakšna beseda ne steče dobro in lahko zapadejo v čustvene stiske, tesnobo, strah. In o tem večina ne upa spregovoriti. Enako se dogaja s svojci oseb z demenco. V zadnjih letih se bolezen vseeno destigmatizira in vedenje o bolezni postaja večje. Zelo pomembno vlogo pri detabuizaciji in izobraževanju ima Združenje Spominčica Alzheimer Slovenija. Organizira izobraževanja bolnikov, svojcev, oseb, ki delajo z bolniki, negovalcev, prostovoljcev in je lahko močna podpora tudi v čustvenih stiskah svojcem bolnikom. Organizirajo skupine za samopomoč, dajejo nasvete o socialnih in pravnih vprašanjih, imajo svetovalni telefon.

Ko kdaj sodelujem na kakšnem dogodku o ozaveščanju o bolezni, žal opažam, da se tovrstnih srečanj udeležuje bolj zrela generacija, starostniki. Tu pogrešam mlajšo generacijo. Te, ki imajo starše na poti v starost, ko jih bo morda prizadela demenca. Pri tej generaciji sta starost in demenca tabu. In zaradi neprepoznavanja simptomov demence v mnogih družinah prihaja do trenj med ostarelimi starši in otroki in mnogokrat težkih čustvenih stisk in osamljenosti pri bolnikih. Poznavanje demence je potrebno približati tudi vsem, ki delajo v storitvenih dejavnostih (pošte, trgovine, policija …) Pomembno je izobraževanje otrok v sklopu rednega šolskega programa. Vrata domov ostarelih je potrebno odpreti in na lokalnem nivoju organizirati vključevanje starostnikov z demenco v življenje kraja in spodbujati prostovoljstvo. Še vedno se zgodi, da nekoga, ki je dementen, obsodijo, da je neprišteven, zmešan, čuden … Zato je pomembno, da se zavedamo, da gre za težko bolezen, da se oseba ne more spomniti, se pogovarjati, izražati svojih misli, ampak v srčiki, globini nas čuti. Čuti, kak odnos imamo do njega. Te sposobnosti ne izgubi. Zato bodimo sočutni, prijazni, potrpežljivi in spoštujmo dostojanstvo človeka.

Ljudje s simptomi demence se pogosto zaprejo vase, se izogibajo socialnim stikom, izogibajo se pogovoru, ker vidijo, da jim včasih kakšna beseda ne steče dobro in lahko zapadejo v čustvene stiske, tesnobo, strah.

Včasih je govora tudi o psiholoških vzrokih za demenco, da bi naj bil izvor v travmah, zanikanju. Je po vašem mnenju kaj na tem?

Dednost je le en dejavnik tveganja za nastanek demence. V veliki meri je stil življenja tisti, ki lahko močno vpliva, ali se bo demenca pojavila prej ali kasneje. Tukaj so predvsem kronične bolezni, od sladkorne bolezni, visokega pritiska, srčnih bolezni, debelosti … Vemo pa, da sta tudi kronična depresija in kronična stresna motnja dejavnika, ki lahko pospešita razvoj demence. Kronično stresno stanje lahko sprožijo težki travmatični dogodki v življenju. Obstajajo študije, kjer so ugotavljali povezanost med travmo v srednjih letih ali otroštvu in pojavom demence. Težki stresni, psihološki dogodki, nenazadnje zlorabe, zlorabe v otroštvu, ki niso razrešene, vodijo v kronično stanje stresa in ta stresni hormon, kortizol, lahko vpliva tudi na razvoj možganov, predvsem na globoka možganska jedra in sprednji del možganov, ki je odgovoren za našo osebnost, čustvovanje. Ti deli možganov so zelo občutljivi na stresni hormon. Še posebno v fazi razvoja. In če je to res kronično, da vztraja preko celega življenja, so ti centri seveda lahko podleženi več in zgodnejšim okvaram.

Za demenco je značilno, da novih spominov ni, stari ostajajo, stari spomini se prebujajo, bolj ko bolezen napreduje. Težke psihične in telesne travme, zlorabe večina potlači, za desetletja, ob napredovanju demence, predvsem že v fazah napredovale bolezni, ko ni več zavestnih zavor, taki težki spomini lahko prihajajo na površje. Ko bolnik izgublja stik z okoljem, ko ne prepoznava svojcev, ko živi v svojem svetu, tisti globoki spomini v tej fazi lahko prihajajo na plano. Sploh, če so to tisti zakopani, težki spomini, travmatične izkušnje, lahko prihajajo navzven, ker jih bolnik prej ni razrešil. Bolnik ima lahko težke psihične motnje, lahko se kaže kot težka depresija, bolj pa kot izrazit nemir, zmedenost, lahko tudi kot prividi, motorični nemir, vpitje, udarjanje, upiranje npr.pri oblačenju, dotiku, umivanju….svojci lahko ob tem, ker ne vedo za kaj se gre, izrazito trpijo, ker ne vedo kako bolnika umiriti, počutijo se nemočne…Taka grozavost, nemir se lahko pojavi tudi pri nekom, ki je v mlajših letih bil v vlogi zlorabljevalca in je storil težko dejanje. Sama sem imela tako izkušnjo z bolnikom, ki je imel v spanju grozljive privide, živalske in jih z visokimi odmerki zdravil za zdravljenje prividov nismo mogli ukrotiti. Človek je trpel. Sem pa žal šele v končni fazi bolezni izvedela, da je storil zločin. Vse težke izkušnje, ki jih človek doživi, lahko močno vplivajo na sam potek demence, če niso razrešene.

Še vedno se zgodi, da nekoga, ki je dementen obsodijo, da je neprišteven, zmešan, čuden … Zato je pomembno, da se zavedamo, da gre za težko bolezen, da se oseba ne more spomniti, se pogovarjati, izražati svojih misli, ampak v globini nas čuti.

V zadnji fazi, se nam morda laično zdi, da se bolnik ničesar ne zaveda … Imate kakšen nasvet, čisto konkretno, za nekoga, ki skrbi za očeta, mamo z hudo obliko bolezni? Slišim za ljudi, ki pravijo, da več ne obiskujejo staršev, ker se tako sploh ne zavedajo, jih ne prepoznajo …

Večinoma so ljudje takšnega mnenja, ker premalo vedo o demenci. Zato je tako pomembno, da se več govori, da so svojci del sprejemanja in zdravljenja demence od samega začetka. Ves proces zdravljenja mora spremljati nekdo, ki je bolniku blizu. in ga ima resnično rad. Bolj kot bolezen napreduje, bolj postaja skrivnostna. Tudi zdravniki točno ne vemo, kaj se v človeku dogaja.

V napredovalih fazah bolezni se začne dogajati, da bolniki svojcev ne prepoznajo, ali jih zamenjajo za koga drugega. Svojci se morajo tega zavedati in jim ne zameriti, če žena postane mama, ali sin brat… Važen je odnos. Bolnik čuti in ljubeč odnos bo povezal z osebo, ki mu je bila ljuba. Če bomo grobi, se bo morda ob tem spomnil na osebo, ki je nekdaj z njim delala slabo…. Živi v svojem, preteklem času, zato je potrebna potrpežljivost in ljubezen. Pogovor naj se vrti okrog preteklih dogodkov… Bolniki pogosto govorijo vse več stvari iz preteklosti, ampak to je za njih dobro. Tudi poslušanje glasbe ima zelo blagodejen vpliv. Bolj kot bo človek umirjen, bolj bodo »hormoni sreče« naredili ugodno klimo in tudi nekako »bremzali« to bolezen. Skrb za bolnika z napredovalo demenco je težka, vendar lahko ob tem kot posameznik in kot družina (če skupaj skrbi za svojca, če si člani družine med seboj pomagajo, če znajo najti pomoč tudi izven zidov hiše) osebnostno postane močan. Žal pa v mnogih družinah, ki so razbite in ne funkcionirajo odnosi med zakonci in otroki, temu ni tako in postaja bolnik z demenco svojcem težko breme.

Ves proces zdravljenja mora spremljati nekdo, ki je bolniku blizu in ki ga ma resnično rad.

Kaj lahko torej storimo za svojce z diagnozo?

Pomembno je, da bolnika ohranjamo doma aktivnega in čim bolj samostojnega, da dela, kar rad dela. Ne delamo namesto njega, kar zmore sam. Če pride do kakega nesrečnega dogodka, ga ne okregamo, skušamo se pošaliti ali ga spretno popeljati v kako drugo aktivnost …

Ugodno okolje, razumevajoč, čuten, nežen odnos. To je ključno. V praksi vidim pri ljudeh, ki živijo skupaj kot družina, več generacij in sprejmejo bolezen in res živijo v zelo lepem odnosu … kako je ta bolezen kljub temu, da so vsi testi porazni, veliko bolj znosna in bolnik v redu funkcionira.

Nekdo, ki ne živi v takem okolju, živi sam in ima morda samo pomoč na domu, ki pride zjutraj za eno uro, da ga umije in morda popoldne svojec pride mimo na kontrolo, če je vzel zdravila … tak bolnik je sam, zapuščen, brez stikov, pa ima enake rezultate na testu kot zgornji bolnik, ne funkcionira pa nič. Vidiš, da je žalosten, zanemarjen, trpi. Kako je pomembna ta človeška komponenta, nežnost, ljubezen …

Nerazrešene travmatične izkušnje iz preteklosti lahko močno vplivajo na potek demence.

Za mnoge svojce je zelo težko …

Seveda, imajo službo, otroke … kako naj skrbijo še za tako dementnega človeka? Bolnik pa ima še težave z gibanjem, ne zna se obleči, umiti, tega je veliko … So družine, ki se znajo in se lahko organizirajo, vsi sodelujejo, pridobijo pomoč na domu in gre. Tako »srečo« imajo osebe z demenco, če so del družine, kjer več generacij živi skupaj, pa tudi v družinah, ki so katoliške, kjer vero (ljubezen do bližnjega) resnično živijo.

Obratno opažam, da se v veliko družinah, kjer vlada potrošništvo, svet sesuva. Slabše se spoprijemajo z diagnozo, v ospredje postavljajo le svoje probleme, in ne težav svojca z demenco, in se ukvarjajo le s tem, kako čimprej organizirati sprejem v dom. Svojci lahko pridobijo pomoč na domu preko centra za socialno delo, organizirajo prehrano … Z napredovanjem bolezni in potrebo po praktično celodnevnem nadzoru pa se večina odloči za sprejem bolnika v dom starejših.

Poudarjate, da je za bolnika najboljše, da je doma, v ljubečem in pozitivnem okolju. To se sliši zelo lepo, vendar pa je realnost slovenskih družin žal pogosto zelo drugačna. Še posebej ta generacija, ki zdaj potrebuje pomoč, velikokrat ni znala, zmogla vzpostaviti s svojimi otroki ljubečih odnosov. In zelo pogosto otroštvo otrok, ki naj bi sedaj staršu nudili ljubeče okolje, ni bilo lepo in se ljubeča vez nikoli ni spletla. 

Dobro ste povedali. Težko je in v večini primerov se zgodba takih ljudi konča v domu ostarelih in jih otroci le tu in tam pridejo obiskat. Pa vendar lahko sama bolezen močno spremeni odnos in deluje kot za zdravilo njihovih odnosov. S strani sedaj že odraslih (zrelih) otrok lahko steče pobuda, da se začnejo otroci in starši šele po tolikih letih spoznavati, pogovarjati in menim, da se ljubeč odnos lahko vzpostavi tudi po tolikih letih. Potreben je pogovor, poslušanje, razumevanje, odpuščanje.

Pomembno je, da bolnika ohranjamo doma aktivnega in čim bolj samostojnega, da dela, kar rad dela. Ne delamo namesto njega, kar zmore sam. Če pride do kakega nesrečnega dogodka, ga ne okregamo, skušamo se pošaliti, ali ga spretno popeljati v kako drugo aktivnost …

Kako si organizirati življenje, da bo znosno? Tudi za svojca, ne samo za bolnika. Kako si vzeti čas tudi zase? Predvsem pri ženskah je pogosto, da izgorijo v skrbi za starše, otroke, službo …

Prav imate. Svojec si mora vzeti čas tudi zase, da se opolnomoči, da telesno in duševno zdrav lahko pomaga bolniku. Zato je potrebno o svojcu z demenco spregovoriti že na samem začetku bolezni s člani širše družine, sosedi, prijatelji, da je oseba z demenco sprejeta in vključena dalje v lokalno okolje. Ne pa, da taka oseba ostane doma, zaprta za štirimi stenami. Svojec naj se v lokalnem okolju pozanima, če je organizirana pomoč na domu, družabništvo … Najbolj ugodno za bolnika z demenco je, da je v domačem okolju, kajti vsaka sprememba okolja lahko sproži neprijetne psihične težave, vedenjske spremembe, žalost, motnje spanja … Potrebno se je zorganizirati, prositi druge člane širše družine in prijatelje za pomoč, socialno službo, društvo Spominčica za nasvet.

Je na državni ravni urejeno za svojce, da so lahko doma za nego?

Možno je, da se svojec zaposli kot osebni asistent, v primeru, če je bolna oseba stara pod 65 let. Žal taka možnost ne obstaja za starejšega bolnika. Ker primanjkuje oseb za nego, bi bilo smiselno, da se tak način zaposlitve svojca omogoča tudi za nego starostnika

Treba je biti tudi pozoren, koga vzeti za pomoč pri negi, pri organizaciji življenja. Veliko je izkoriščanja.  

Za pomoč na domu je pomembno (in imeti moraš srečo), da imaš zaupanja vredno osebo. Prihaja namreč tudi do fizičnih zlorab, kriminalnih dejanj, tatvin. Beremo v medijih, da se tovrstne zlorabe in tatvine dogajajo tudi pri nas, pa tudi sama sem v ambulanti od svojcev že slišala kdaj za kak primer. Osebo, ki bo skrbela za našega svojca, je potrebno preveriti. Drug, še težji problem pa je, da se zlorabe in okoriščanje z denarjem bolnika dogajajo v samih družinah. Zato prihaja do težkih družinskih sporov, tudi pred sodišči, trpi pa oseba z demenco. Neredko se tudi dogaja, da je bolnik doma, zanj naj bi skrbel svojec, ki pa se le okorišča z njegovo pokojnino, za bolnika pa ne skrbi. To so žalostne zgodbe. Potrebno je, da je okolica občutljiva na to, da opazi, kako nekdo z nekom ravna.

Bo kdaj na voljo učinkovito zdravilo za demenco? Se dela na raziskavah?

Vsi upamo na to, da bodo razvili učinkovito zdravilo za ozdravljenje bolezni. Po svetu poteka ogromno študij, večina je še v začetnih fazah. Vzpodbudna novica je konec lanskega leta prišla iz Amerike. Registrirano je novo zdravilo, ki je precej obetavno, veže se na beljakovino, ki uničuje živčne celice in jo odstranjuje, s tem seveda bolezni ne ozdravimo, lahko pa za skoraj 30 % upočasnimo propad miselnih funkcij.

Bodimo sočutni, prijazni, potrpežljivi in spoštujmo dostojanstvo človeka.

Kakšen preventivni življenjski stil priporočate …? 

Kar lahko sami naredimo zdaj in s tem preložimo ali celo preprečimo nastanek demence, je, da vsak zase skrbi za zdrav način življenja. To pomeni dovolj gibanja na zraku, aerobno aktivnost, zdravo prehrano, izogibanje kajenju in drugim škodljivim razvadam, debelosti … Še najbolj pomembno je, da skrbimo za dobro miselno aktivnost, da se ukvarjamo s hobiji, ki nas osrečujejo, naj je to glasba, ples, šport, branje, modeliranje, prostovoljstvo, učenje tujih jezikov, sodelovanje v raznih društvih, druženje z družino, prijatelji … Fizična aktivnost lahko močno upočasni propad možganskih celic in ugodno vpliva na vse nevrodegenerativne bolezni in počasi napredujoča propadanja. Primer je tudi  Parkinsonova bolezen. Ljudje smo socialna bitja, komunikacija, govor, študij, tudi študij jezikov, predvsem pa dobre prostočasne aktivnosti nam dvignejo hormone sreče, ugodja, serotonin, dopamin, endorfin. To so živčni prenašalci, ki ugodno vplivajo na možgane. Človek se počuti dobro in vse to lahko odloži nastanek demence. Prostočasne aktivnosti se naj vzdržuje čim dlje v starost, tudi če je kdo že v začetku demence, naj ga svojci spodbujajo k hobijem, ki jih je imel. Zelo pomembna je tudi glasba, petje v zboru, ki aktivira praktično vsa področja možganov.

Mogoče je preventiva tudi to, da razčiščuješ svoje psihične zadeve, dokler si še psihično zdrav ….

Hvala za to pripombo. Vsekakor je poleg dobrega fizičnega in socialnega zdravja potrebno skrbeti za dobro in stabilno duševno zdravje. Razreševati probleme sproti, se o stiskah, težkih dogodkih pogovarjati, gladiti spore z bližnjimi in prijatelji, sodelavci. Travmatskih dogodkov ne »potlačiti« in reči »pusti, pozabi« in se zavedati, da so določene nepojasnjene telesne težave, pa kronična tesnobna in depresija posledica nekega težkega dogodka v preteklosti. Zato je potrebno poiskati pomoč in se odpreti. Od vsega tega bo odvisna naša starost, naše dojemanje nas samih, naših dragih in okolja.

Kakšna je vloga vere pri tej bolezni?

Moje osebno mnenje in izkušnje so, da je zelo pomembna. Opravljenih je sicer nekaj študij vpliva vere na duševno stanje. Medicinska stroka pri nas in na splošno v zahodnem svetu daje premalo pomena duhovnosti, religioznosti in s tem povezanemu duševnemu stanju na potek demence.

Vemo, da je v vzhodni kulturi tega več in v vzhodnjaški medicini je ta komponenta dobrega spiritualnega ali duhovnega stanja zelo pomembna. Molitev umiri srčno-žilni sistem, umiri se krvni pritisk ter srčni utrip, izboljša se počutje. Tudi izkušnje, ko se pogovarjamo z bolniki, nam kažejo, da je vera pomembna. Govorimo o osebni veri (spiritualnosti), o odnosu s presežnim, ki ti da notranjo umiritev, notranjo svobodo, da sprejemaš bolezen, da sprejemaš svojca z boleznijo. Poznamo pa tudi ekstremne oblike religioznosti, ki imajo pogosto slab učinek na fizično in psihično zdravje človeka.

Odnos z Bogom ne odmre. Postane spet tisti prvinski, otroški.

Drugi pomemben vidik vere je socialni. Imamo skupne molitve, udejstvovanje v zborih, sodelovanje v cerkvi. Še posebno petje v zborih lahko na osebe z demenco izjemno pozitivno vpliva. Bolniki z že zelo napredovalo demenco, ki so pogosto razdraženi, nemirni, se lahko ob molitvi rožnega venca ali meditativni molitvi v nekem ritmu izredno umirijo. Molitev jih verjetno popelje v čas, ko so bili še mladi ali otroci, kjer se umirijo.

Vzemimo nekoga, ki ni veren samo navzven, ampak ima neko globoko osebno vero in odnos z Bogom. Je že v fazi, ko ne prepoznava svojcev. Verjetno je to težko meriti, ampak kdaj odmre odnos z Bogom, če odmre? 

Bolj ko demenca napreduje, večja skrivnost je za nas, ki opazujemo in spremljamo bolnike. Odnos z Bogom ne odmre. Postane spet tisti prvinski, otroški. Oseba z demenco v končni fazi ti ne bo znala povedati, kdo je, kje je, kdo je Bog, bo pa to pokazala pri molitvi in petju, ko se prebudi. S tabo bo molila, pela in se ob tem umirila, z njo je Bog. Tega se je naučila kot otrok in tega ne pozabi. In ko pristopimo k takemu bolniku z Ljubeznijo, ga nežno primemo za roko, ga pogledamo v oči, nas ne spozna, se nam pa nasmeje, ali stisne roko. S tem nam da vedeti, da čuti, da daje Ljubezen nazaj in to je Bog.