Silvo Pečjak: “Samooskrba bi morala postati vrednota.”

Foto: Tomo Strle/CITRUS

Silvo Pečjak je direktor družinskega podjetja Pekarna Pečjak d.o.o. Tako po izobrazbi kot izkušnjah je poznavalec prehranske in živilske industrije. V intervjuju nam je podrobneje opisal problematiko sodobne prehrane in velik pomen samooskrbe. Podal je tudi svoje videnje o slovenski šolski prehrani in razgrnil je nekaj »mainstream« agend, ki so nam velikokrat medijsko predstavljene kot edine pravilne, v praksi pa so nekoristne ali celo škodljive.

Nikoli nismo imeli kot človeštvo na razpolago toliko hrane, vsaj v zahodni civilizaciji. Pa vendar je danes bolj kot količina vprašljiva kvaliteta hrane, ki je na voljo. Kje vidite glavne probleme sodobne prehrambne industrije?

Predvsem moramo gledati na to, da jemo stvari, ki so se jedle tisočletja. Nas, proizvajalce hrane, neprestano silijo v proizvodnjo novosti. Nadevi morajo biti vedno bolj eksotični in hrana mora predvsem izgledati lepo. Okus je drugotnega pomena. Standardi prodaje so taki, da mora biti hitro pripravljeno in dobro izgledati.

Vsaka hrana, ki pride na tržišče, mora biti varna. Ali bi vsaj morala biti. Bojim pa se, da hrana danes na kvaliteti bolj izgublja kot pa pridobiva. Toda v življenju bi morali največ pozornosti in časa posvetiti ravno osnovnim dobrinam. To so hrana, družina, dom. Toda čedalje bolj smo iztrgani iz tega konteksta.

Se pravi, da ne gre le za hrano, ampak za širši odnos do življenja?

Ja, gre za celostni pristop. Mi smo eno redkih podjetij, kjer ljudje v pisarnah delajo od šestih do dveh. Če prideš domov ob normalni uri, si lahko s svojimi otroki. Ne prepustiš vzgoje sistemu, ampak jih vzgajaš sam. Danes se čudimo, zakaj so otroci tako zelo nevzgojeni. Kdo jih pa vzgaja?

Ko vzameš zelenjavo z lastnega vrta ali jo na tržnici kupiš od branjevke ali kmeta, ki ga poznaš, in veš, da sam prideluje zelenjavo, je okus popolnoma drugačen od tega, kar dobimo v nakupovalnih centrih. Žalostna resnica je, da ostanki italijanskih veletržnic prihajajo na naše police.

Nekaj je energetska vrednost hrane, nekaj je hranilna vrednost, nekaj je biološka vrednost … Obstaja pa tudi energijska vrednost rastline. Podobno je z mesom. Kupiti meso od znanega kmeta, ki dobro skrbi za svojo živino in za katerega vemo, s čim jo pita, je vedno boljša izbira. Žal se vedno manj kmetov ukvarja s tem, kar je tudi krivda odnosa države do kmeta.

Zame kot za Slovenca bi bilo zelo pomembno, da ko piše, da je meso pridelano v Sloveniji, da je vsaj vzrejeno v Sloveniji, če že ne skoteno v Sloveniji. Kar je nadvse problematično pri mesu v Evropski uniji, je poreklo. Za potrošnika pomeni, da ko je označeno, da je meso slovenskega porekla, da je tukaj rastlo. Pa to sploh ni res. To pomeni le to, da je bila zadnja faza izdelka narejena v Sloveniji. Konkreten primer: uvozimo piščanca iz Ukrajine, ima eno perutničko še gor, jo tukaj odrežejo in je zato meso upravičeno do oznake pridelano v Sloveniji. Regulative je toliko, da manjša podjetja s tem zelo težko shajajo. Po drugi strani pa veliki zlahka najdejo takšne luknje v tej birokraciji, kot je opisana zgoraj. Včasih sem verjel, da so ti EU birokrati enostavno tako neumni, danes pa vem, da niso neumni, da tega ne delajo iz nevednosti, ampak da so tako zlobni. Da to ni pomotoma narejeno, to je namerno narejeno. Da se uniči manjše proizvajalce in da vse dobijo v roke multinacionalke.

V življenju bi morali največ pozornosti in časa posvetiti ravno osnovnim dobrinam. To so hrana, družina, dom.

Pravzaprav je to goljufija in zavajanje ljudi …

Po zakonu je vse legalno. Moralno in etično pa to gotovo ni. Če kot laik živiš v veri, da ko je gor nalepka slovensko, da je vzrejeno v Sloveniji, si dejansko zaveden …

Podjetje Pečjak kupuje za burek 100% govedino, klano v Sloveniji. Včasih sem lahko garantiral, da je to meso res bilo vzrejeno v Sloveniji, danes pa tega ne morem več. Ne moremo govoriti o sledljivosti, če zakonsko lahko s tem pojmom ljudi prinašaš okrog.

Mi moko kupujemo pri slovenskih mlinarjih. Dogovorjeni smo, da imajo za nas izključno moko iz slovenskega žita. Res pa je, da če jo jaz kupim, je konkurenca ne more več kupiti, ker je ni dovolj za vse. Da sem iskren, slovenska jajca pa pokupi konkurenca in jih moramo mi kupovati v tujini. Tu je zame ključno, da surovina prihaja iz družinskih podjetij in čim bližje Sloveniji. Žal pa je včasih sledljivost zelo težka ali celo nemogoča. Samo spomnite se afere z oljčnim oljem.

Kako naj povprečen kupec, ki ni živilski tehnolog, loči kvalitetno hrano od nekvalitetne? Kaj ponuditi svojim otrokom?

Se da. Poglejte: še dve, tri generacije nazaj smo bili v Sloveniji praktično vsi kmetje. Naše mame so še vse imele vrt. Ni slabo imeti vrta. Je dražje, ampak pomeni veliko spremembo v zdravi prehrani.

Res je, da ne moremo slediti vsemu. Marsikaj pa lahko storimo.

Glede na to, da je Slovenija majhna in so nas multinacionalke nekoliko pozabile, bi optimistično rekel, da imamo možnost dobiti dosti boljšo hrano kot kje drugje. Jaz zaupam slovenski hrani, slovenskemu kmetu, slovenskim proizvajalcem …

Torej podpirate trenutne stavke kmetov?

Absolutno. Kar me moti pri tej stavki, je, da ni širše podpore ljudi. Če smo lahko za covid na veliko protestirali … Tudi hrana je vsaj toliko pomembna. Zakaj ni večje podpore kmetom s strani ljudstva? Kdo nas bo hranil? Če pogledate, na Poljskem so ljudje množično podprli svoje kmete. Televizije tega seveda ne kažejo rade. V večini držav pa se borijo kmetje sami.

Trenutno sem predsednik Sekcije za pekarstvo (funkcijo si podajamo). Zadnjič sem bil na žitni verigi in so bili tudi iz Urada za varno hrano. Tema so bila škropiva. V  Sloveniji porabimo v povprečju pol litra škropiv na hektar, Francozi pa pet. Nova uredba EU je, da moramo vsi zmanjšati količino škropiv za 50 %. Od katerega kmeta bi raje kupili moko? Od slovenskega ali od francoskega? Pa oba zadostujeta uredbam EU.

Zelo podpiram stavko kmetov. Vsa politika je narejena proti kmetu. Moji pogledi glede prehrane so tradicionalni in mislim, da je prihodnost v tem, da krepimo slovenskega kmeta. Žal mi je, da kmetje sploh morajo dobivati subvencije. To je zgrešena politika. Nekemu kmetu se bolj splača, da ničesar ne poseje, ker ima preveč stroškov. Ali pa da poseje, da dobi subvencijo, pa ne požanje. Kmet kot osnovni proizvajalec bi moral dobiti največji del v tej prehranski verigi in ne bi potreboval nobenih subvencij.

To, da smo tako kratkovidni, da ne vidimo, da se že leta sistematično uničuje samooskrba v Sloveniji, je neverjetno. V trenutkih, ko vidimo, da gre svet bolj v vojne kot v mir – vsaj na ven se tako kaže – to enostavno ni pametno. Sem pek in vidim, da se tudi državne zaloge pšenice stalno zmanjšujejo. Včasih so bili v mestih strateško postavljeni silosi, ki so bili polni. Danes so polni le še redkokje. Državne zaloge bi morali povečevati in ne zmanjševati. Samooskrbnost na osnovnih živilih bi morali zviševati.

Kmet kot osnovni proizvajalec bi moral dobiti največji del v tej prehranski verigi in ne bi potreboval nobenih subvencij.

Danes se veliko govori tudi o samooskrbi z energijo …

Danes je moderno govoriti o zelenem prehodu. Sem prvi za zelen prehod, nisem pa za to, da je zelen prehod črne barve. Rešitev, ki nam jo prodajajo, zmanjšanje CO2, ki je osnova za fotosintezo, je zame nesmisel. Zakaj bi vzel hranilo rastlini? K segrevanju ozračja najbolj pripomore vodna para, a se tega ne zmoremo znebiti. Zdaj bomo zmanjšali CO2 tako, da bomo dali vse na baterije. Oziroma, bolj moderno povedano, hranilnike. Ker se to sliši bolj ekološko. Baterija je namreč nevaren odpadek. To nam je vsem jasno. S proizvodnjo ene baterije za avto proizvedeš toliko CO2, kolikor ga en običajen avto proizvede v sedmih do desetih letih.

Znano je, da je v Evropi množica panelov iz Kitajske. Petnajst let nazaj si se vozil po Nemčiji in so bila levo in desno zelena polja. Danes so polja še vedno. A so črne barve, ker so prekrita s paneli. Temu se strokovno reče agrovoltaika. Tukaj jaz ne vidim zelene barve. Če so baterije nevarni odpadki, to ni dobro za mati zemljo. Pika. Naša politika pa subvencionira hranilnike in celo razna podjetja mene prepričujejo, naj našo tovarno, ki je zelo velik porabnik energije, dam na hranilnike. Sončno streho smo naredili že veliko let nazaj. Investicija se nam je povrnila v petih letih, nekaj si še danes zmanjšujemo ceno elektrike z njo. Vse ok. Ampak ko se pa začneš spraševati o celi sliki, se resno vprašaš, ali je to res prava pot in ta prehod res zelen.

Kaj bi po vašem mnenju morala narediti Slovenija, da bi bili v naslednjih desetih letih samooskrbni?

Samooskrba bi morala postati vrednota. Nujno moramo začeti voditi drugačno kmetijsko politiko. Kmete je treba začeti nagrajevati, če pridelajo hrano. Povečati je treba proizvodnjo slovenske hrane. Zmanjšati javno upravo. Nevladne organizacije. Birokracijo. In podpreti tiste, ki ustvarjajo. Saj ne pravim, da se nič ne dela. Ni pa celovitega pristopa.

Z vzgojo za samooskrbo bi morali začeti že v vrtcu ali najpozneje v osnovni šoli. V šoli se otroci ne naučijo, kako si vzgojiti solato, naučijo pa se vse o različnih spolih in lgbtq+ spolnih praksah. Že otroke je treba začeti učiti drugačnih vrednot. Spremeniti je treba sistem šolstva.

Spodbujajmo slovensko proizvodnjo zelenjave – ima nekajkrat manj škropiv kot francoska ali italijanska. Zapeljimo zgodbo lokalno in z lastno zakonodajo prinesimo Bruselj okoli.

Predvsem pa mora vsak posameznik začeti sam pri sebi. Prva stvar je, da se vprašamo, ali moramo res stalno buljiti v ekran. Če pa že buljimo, pa vsaj poglejmo, kaj pravi še kakšna alternativa. Tista, ki ji ne pustijo do besede. Pa si potem ustvarimo sliko o svetu. Je družina vrednota? Je vrt vrednota? Sprogramirani smo, da nas politika ne zanima. Pa bi nas morala. Ker sicer lahko delajo karkoli in nikomur ne odgovarjajo. Pred volitvami preprosto poglej vsaj to, ali je politik, ki ti danes obljublja vse mogoče, sploh kaj od tega, ker je obljubljal pred prejšnjimi volitvami, izpolnil. Spreminjati je treba začeti sebe. Najprej z razmišljanjem, ne le uživanjem tega, kar ti servirajo.

Nujno moramo začeti voditi drugačno kmetijsko politiko. Kmete je treba začeti nagrajevati, če pridelajo hrano. Povečati je treba proizvodnjo slovenske hrane.

Težava je tudi v mainstream medijih. Pravilo je, da o tem, kaj je res pomembno, ne poročajo. Ko vidiš, da stalno poročajo o eni stvari in to stvar forsirajo, je to znak, da se v ozadju dogaja nekaj pomembnega.

Lahko poveste kak konkreten primer tega?

V ZDA se 50 % hrane zavrže. Kljub temu pa nas mainstream mediji prepričujejo, da je hrane premalo in da je populacije preveč. Rad imam matematiko in tukaj se številke enostavno ne izidejo.

Ob osamosvojitvi Slovenije je bilo v javni upravi 63 tisoč ljudi. Danes jih je 190 tisoč. V gospodarstvu pa – zlasti v proizvodnji – skoraj več ne dobimo zaposlenega.

Poleg tega imamo še parajavno upravo. Državna podjetja, kot so na primer Slovenske železnice. Pa ne strojevodje, ampak tiste v pisarnah na dolgih hodnikih, za katere so kupili računalnike, potem pa ugotovili, da jih nimajo kam zmontirati, ker ljudi v službo ni bilo že par let. Podobno je na enormni RTV ali GZS.

Uslužbenci javne uprave so v veliki večino povsem ok, ampak sam sistem je zavožen. Kot birokrat v javni upravi je tvoja glavna naloga, da drugim ljudem, predvsem v gospodarstvu, kompliciraš življenje. Gospodarstvenik bo moral zaposliti še enega birokrata, da bo zadostil tvojim zahtevam. Kje je tu smiselnost dela in nenazadnje življenja? Na koncu bomo živeli od kmeta in od gospodarstva.

Podoben primer je minimalna plača. Kako se lahko pogovarjamo o tem, da je neka plača nižja od minimalne plače. Pa iz koga se delamo norca? Zakaj pa imamo minimalno plačo? Ne more biti nobena nižja od tega.

Zakaj se to dogaja?

Dejstvo je, da so politika in mediji pod vplivom multinacionalk ali – še huje – njihovih filantropov, fundacij ipd. in da delajo veliko zanje in malo za ljudi. Članstvo v Svetovnem ekonomskem forumu, ki ga vodi Klaus Schwab, stane od 53 tisoč do 530 tisoč dolarjev. Kako si bo nek politik to privoščil? Tu nastopijo fundacije, ki politike na ta način dobesedno kupijo.

To, kar nam servirajo mainstream mediji, je piar predstava za javnost. Treba bo začeti malo bolj razmišljati in v svojem čisto osebnem življenju začeti sprejemati boljše odločitve.

Največji problem moderne družbe pa so centralne banke.

Lahko to malo podrobneje razložite?

»Banksterji« so dobili od vlad dovoljenje, da lahko izdajajo bankovce na podlagi tako imenovanih sredstev, recimo zlata. Če imam jaz en goldinar, izdam zanj potrdilo (bankovec) in ga lahko unovčiš kjerkoli želiš. Tako so centralni bankirji začeli tiskati valute. To je bilo v redu in na osnovi nečesa – sredstev. Potem pa so skozi leta ukinili osnovo. Danes lahko oni natisnejo denarja, kolikor hočejo, brez osnove. Osnova je samo to, da ljudje verjamejo, da je to nekaj vredno. Samo zaradi vere ljudi ta sistem deluje, samo na sebi pa to ni vredno nič. To je glavni problem. Če bom jaz doma tiskal denar, me bodo zaprli. Oni ga tiskajo povsem legalno in vlečejo niti naših usod. Banka Slovenije ni lastnica evra. Evropska centralna banka je zasebna institucija. Ni od nas, od ljudi, od davkoplačevalcev. Je zgolj ena od multinacionalk. Danes je ena družina lastnica večine centralnih bank po svetu.

Nekatere države se temu sicer upirajo. Če odmislimo vojno, je treba Rusom priznati, da imajo to bolje urejeno. Centralna banka tam nima monopola in Rusija ima danes jasno valuto – 1g srebra 5000 rubljev. Se pravi, da nimajo imaginarnega denarja, ampak pravega. Ta stvar gotovo koristi ruskemu narodu. Prebujajo se tudi na drugih koncih sveta.

V nekaterih tujih medijih in predvsem po družbenih omrežjih se sliši o zlobni prehranski industriji – multinacionalkah, ki jim dobrobit človeštva ni v prvem planu. Kaj veste o tem? Na kaj moramo biti pozorni?

To so multinacionalke, ki obvladujejo svetovno prehrambno industrijo. Proizvajajo tudi meni najljubše znamke. Ne glede na to, s kom poslujem in od koga kupujem, mene vedno zanima, kdo stoji za to firmo. Kmalu ugotoviš, da se na koncu vseh teh desetih multinacionalk pojavljajo tri ista imena. Potem pa pogledaš, kdo stoji za temi tremi podjetji. Na koncu je jasno, da za vsem skupaj stoji zgolj ena družba. Blackrock. Ki je ameriška investicijska družba, pokojninski sklad … Lastništvo je skupina Vadguard. Pravzaprav gre za enega samega igralca, ki obvladuje vse. Ko pa želiš preveriti njegovo lastništvo, pa to ni več mogoče. Tukaj sledi izginejo. Potem pa prek fundacij obvladujejo vse ostalo.

Zakaj sploh obstajajo fundacije? Vlade vedno rečejo, da bodo obdavčile najbogatejše. Pa jih nikoli ne obdavčijo. Vedno obdavčijo le srednji sloj in potem še nižji, kjer je masa ljudi. Najbogatejši pa vedno delajo brez davkov. Zaradi tega, da se jim izognejo, ustanovijo fundacije.

Prek raznih fundacij nekaj družin obvladuje vso industrijo. Vse skupaj zaključijo z lastništvom nad mediji in potem vidiš, da živimo v njihovi predstavi. Donator vedno pomeni tudi lastnik.

Zakaj je to pomembno za prehransko industrijo?

Ne samo za prehransko industrijo, to je pomembno za vso industrijo. Prek raznih fundacij nekaj družin obvladuje vso industrijo. Vse skupaj zaključijo z lastništvom nad mediji in potem vidiš, da živimo v njihovi predstavi. Donator vedno pomeni tudi lastnik.

Ta ukrajinska pšenica, o kateri se toliko govori in zaradi katere so protestirali poljski kmetje. Cel kup medijev nas je klicalo, če bodo sedaj proizvodi cenejši, ker je na trgu cenejša ukrajinska pšenica. Ne, ne bodo, ker je ne bomo kupili. Nekateri so jo kupili tudi v Sloveniji, pa hitro ugotovili, da iz moke iz te pšenice ni mogoče speči kruha, ker je tako slabe kvalitete. V Ukrajini se je po vstopu ameriške vlade po oranžni revoluciji uničilo dve tretjini kmetov. Zemljo sta pokupili korporaciji Blackrock in Monsanto, ki je v lasti družbe Bayer, ta pa se obvladuje prek fundacije Melinde and Billa Gatesa (Melinda and Bill Gates Foundation). Se pravi, isti ljudje imajo v rokah ukrajinsko zemljo, Monsanto (monopol v proizvodnji semen in škropiv), medije, farmacevte, prehransko industrijo … Če še bolj podrobno pogledamo – če gremo na počitnice, gremo z njihovim avionom, vzamemo v roke njihov Tripadvisor, oni nas napotijo, kam bomo šli in na koncu je krog sklenjen.

Morda se to sliši zelo grozno. Ampak ni, svet je lep. Ko greš v naravo, je lepa. Toliko ljudi, kot se danes sprašuje o smislu vsega, se ni še nikoli. To je vse pozitivno. Ljudje smo se začeli zavedati, da nekaj ni v redu. Ko nas bo dovolj velik procent, bo prišlo do konkretnih sprememb. Očitno smo na zahodu najbolj sprogramirani in bomo potrebovali največ časa. Na neki točki je treba reči: »Dovolj je!« in se začeti drugače obnašati in drugače živeti. Drugače vzgajati otroke. Premisliti svoje vrednote. Zapustiti službe, ki ne gojijo vrednot, ki delajo proti človeštvu. In skupaj zgraditi boljši svet.

To, kar nam servirajo mainstream mediji, je piar predstava za javnost. Treba bo začeti malo bolj razmišljati in v svojem čisto osebnem življenju začeti sprejemati boljše odločitve.

Kakšna je vloga medijev pri vsem tem?

Velika. Ko rečejo v medijih, da je Amerika napadla Irak, moramo vedeti, da ga ni napadla Amerika. Napadel ga je Clinton ali Bush ali Obama. Neki John ga gotovo ni napadel in bi rad samo mirno živel s svojo družino.

O Trumpu lahko slišimo samo negativne stvari v medijih. Ampak poglejmo malo dejstva, ker številke in matematika ne kažejo tega. Je prvi ameriški predsednik, od kar sem jaz živ, ki ni začel nove vojne. Znižal je inflacijo. Znižal je davke navadnim ljudem. V njegovem mandatu so bili energetsko samooskrbni. Sedaj spet niso. Mogoče pa ne smemo verjeti vsega, kar slišimo na televiziji. Če eno osebo sovražijo tako levi kot desni mediji, je to skoraj garancija, da je ta oseba v redu. Če ga je Fox News, ki je v ZDA največji desni medij, popljuval, da o levih niti ne govorimo, je to najboljše znamenje, da ta človek dela za ljudi. Podoben družbeni moment se je zgodil v Argentini, ko so šli ljudje množično volit proti temu, kar so jim servirali mainstream mediji. Če bo šlo tako naprej, jaz vidim prihodnost kot zelo lepo.

Verjetno bodo morale spremembe res priti od spodaj …

Vsak mora začeti pri sebi. V grob si ne neseš ničesar. Jaz ne verjamem v Boga. Jaz vem, da Bog je. Ko boš prišel gor, te ne bodo vprašali, koliko si imel denarja, ampak kakšen človek si bil in kaj si dobrega naredil. To je to.

Kaj menite o prehrambnih modnih muhah? Veganstvu, raznih ekstremnih dietah?

Vegetarijanstvo podpiram in nimam nič proti. Veganstva pa ne, ker je tukaj znanost zelo natančna. Ovca ima 22 m črevesja, ker je veganka, pes ima 6 m, ker je karnivor, mi smo pa z 11 m nekje vmes, ker smo vsejedi. Problem je, ker za veganstvom stojijo iste korporacije, ki smo jih našteli zgoraj. Glavna motivacija tukaj je promocija soje, ki je gensko spremenjena in ima v sebi hormonske motilce. Občasno je povsem v redu, ne pa večkrat na teden. Zdrava prehrana je raznolika prehrana. Multinacionalke pa bi rade, da jih mi čim manj stanemo.

Ena od stvari, ki me neizmerno motijo, pa je uvajanje žuželk v človeško prehrano. To je področje, ki je popolnoma neraziskano. Noben star narod ni jedel žuželk. Jedli so jih samo ljudje, ki so bili v velikih stiskah. V vojnah, izrednih situacijah, ko ni bilo druge hrane na razpolago. Polž je postal specialiteta, ker Francozi med revolucijo niso imeli česa jesti. V Kambodži so začeli jesti tarantele zaradi neizmerne revščine in ne zato, ker bi bilo to kaj dobrega ali koristnega za človeka. Človeško telo ni narejeno, da presnavlja hitin, in žuželke imajo zelo odporne parazite, ki se nekateri tudi s toplotno obdelavo ne uničijo. To so dejstva. In da ti potem nekdo z zakonodajo predpiše, da je uživanje žuželk primerno, je strašljivo. Ne vem, za kaj gre, ampak gotovo ne gre za nevednost evropskih birokratov. To se že dogaja. Aditiv E904 je tipičen primer. Realno ne najdemo rdečih mrvic, ki ne vsebujejo barvila iz žuželk.

Včasih smo se bojevali s kamni, potem puškami, potem z modernim orožjem … Danes pa po nas iz Bruslja letijo smernice.

Jaz ne verjamem v Boga. Jaz vem, da Bog je. Ko boš prišel gor, te ne bodo vprašali, koliko si imel denarja, ampak kakšen človek si bil in kaj si dobrega naredil.

Kaj menite o slovenski šolski prehrani?

Šolsko prehrano imamo sicer eno najbolje organiziranih v Evropi. Ima pa nekaj pomanjkljivosti.

Včasih je kuharica skuhala kosilo in to je bilo to. Danes pa delamo iz tega veliko znanost. Rabimo smernice, razne službe … Hrano pa imamo tukaj šest tisoč let. Nismo danes odkrili, kaj je zdravo in kaj ni. Prav je, da jemo lokalno in to je dobro, da šole in vrtci težijo k temu. Predvsem pa je pomembno, da gre hrana iz rok kmeta direktno v šolo. Brez posrednikov.

Velika težava je tudi, da o vsem odloča cena. Varčujemo na otrocih, ki so naša prihodnost. Primer: tudi mi dobavljamo v šole. Sirova štručka je bila na razpisu absolutno predraga in smo morali za to narediti podoben izdelek z manj sira – sirovko, kot je to naredila večina pekov. Kdo od nas svojemu otroku v trgovini kupi slabši proizvod kot sebi? Edini pogoj je cena. Otrokom bi morali dati najboljše, ne najcenejše. Drugje milijoni letijo v zrak, za otroke pa je dobro najcenejše.

Druga velika težava pa je, da ni stika z realnostjo. Hrana je lahko najbolj zdrava in najbolj bio in eko, pa nismo naredili nič, če je otroci ne pojedo. Starši doma otroke bašejo s čipsom, v šoli pa se grejo ultra zdravo prehrano in otroci te hrane niso navajeni in ostaja. Otroke je k zdravi prehrani treba vzgajati. Samo ponuditi jo ni dovolj. Ponuditi jim moramo hrano, ki jo pojejo. Nič ne koristi, da je hrana zdrava, če je otroci ne pojejo. Primer: pravilnik je tak, da mora biti v izdelku 80 % polnozrnate moke. Če je večina otrok navajena na izdelke iz običajne moke, tako zelo različnega izdelka ne bodo jedli in se na koncu zavrže. Predlagali smo, da znižamo odstotek v pravilniku in gremo postopoma. V nekaj letih se ljudje navadijo na drugačne izdelke. Hrana bo bolj zdrava in predvsem pojedena. Če pa otrok cel teden je povsem bele izdelke, enkrat na teden pa dobi poponoma polnozrnatega, ki ga ne poje, on zato ne živi nič bolj zdravo. Edino birokrat lahko naredi svojo kljukico pod pravilnikom. Škoda pa se dela otrokom in gospodarstvu. Od avgusta lanskega leta na ministrstvu na predlog gospodarstva, za katerega so tam trdili, da je smiseln, ni bilo storjeno prav nič. V gospodarstvu bi stvar rešili v pol ure.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Se strinjam s člankom. Postati bi morali samooskrbni, vsaj tisti, ki imamo za to možnosti. Če živiš v bloku, žal te možnosti nimaš.
    Je pa z vrtom, z obdelavo, precej dela. Pri hiši morajo delati vsi, ne samo eden. Če v vrtu nisi vsak dan, ti hitro plevel vse preraste. Znan pregovor pravi, da je zemlja rekla, da če ti mene ne boš obdelal, bom jaz tebe.
    Najbolj lepo pa mi je bilo prebrati, da delajo uslužbenci pri njih od šestih do dveh. To pomeni, da prideš iz službe domov in imaš še dovolj časa za družino, za otroke.
    Današnja družba je prav sovražna do družine, delovni urniki trajajo ves dan, če pride delavec oz. delavka zvečer domov, le kako se bo posvetil otrokom? To je prav uničujoče za družine!

  2. Kako odličen članek. G. Silvo Pečjak,z vsem se strinjam,kar ste povedali. Moj poklon.!
    Samo barcaffe,odličen komentar,podpiram.
    V Sloveniji je treba začeti od spodaj navzgor. Ker čakati na nekoga drugega… Za družine,za kmete,za delavce,za samooskrbo…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja