Foto: zajem zaslona Smo v velikonočnem času in velikonočni čas je čas veselja. Vsaj moral bi biti. Kristjani na splošno ne veljamo ravno za posebno vesele ljudi, čeprav bi moralo biti ravno obratno. Kristus je premagal smrt in odrešeni smo! Prekipevati bi morali od veselja. Mi pa se na velikonočno jutro držimo podobno resno kot na veliki petek. In pravzaprav vsak dan.
No, obstajajo pa tudi liturgični običaji, ki so malce bolj veseli in duhoviti.
V Cerkvi obstaja zanimiva in starodavna tradicija »risus paschalis« ali »velikonočni smeh«, ki ima večstoletno tradicijo. Njegov izvor v liturgiji sega v 9. stoletje. Razširil se je po vsej Evropi in ga najdemo predvsem v virih iz 16. do 18. stoletja v nemško govorečih deželah ter v Italiji in Španiji. Gre za običaj, ko duhovnik s prefinjeno šalo ali zgodbico, pa tudi s smešnimi gestami in mimiko, med velikonočno pridigo nasmeji udeležence cerkvenega bogoslužja. Tako jih razbremeni po dolgem postnem času. Prav tako pa je “velikonočni smeh” namenjen izražanju kljubovanja smrti. Z mislijo na velikonočno zmago vstalega Kristusa zadnjemu sovražniku življenja kliče: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15,55).
Obujanje tradicije v Passauu
Passauski škof Stefan Oster (kako primeren priimek!*) je ta stari običaj uspel ponovno popularizirati. Vsako leto pri velikonočni pridigi pove kakšno šalo. Njegove velikonočne šale redno postanejo viralne in tako je bilo tudi letos. Njegovemu vzgledu pripovedovanja šal sledijo številni duhovniki.
Šala, ki jo je škof povedal letos, gre v prostem prevodu nekako tako:
Dva moška sta po dolgi noči v gostilni mrtvo pijana. Že se dela jutro in v jutranjem svitu gresta proti domu. Gresta mimo cerkve in prav takrat se v njej prižge luč.
Prvi pravi drugemu:
»Če v takem stanju pridem domov k ženi, bo hudo.
Če pa ji rečem, da sem bil pri spovedi, bi mi to mogoče prineslo kakšno plus točko.«
Drugi mu reče:
»Jaz bom ostal kar zunaj, ti pa pojdi.«
In res, ta gre v cerkev. Duhovnik že sedi v spovednici.
Mož stopi noter in reče:
»Rad bi se spovedal.«
Duhovnik seveda opazi, v kakšnem stanju je, in reče:
»No … ali imate kaj res hudega? Ker spoved v stanju stanju kot ste sedaj ne bo prav lahka.
Ste naredili kaj zelo hudega? Na primer, ste koga ubili?«
Mož reče:
»Ne, to pa ne.«
Duhovnik mu torej pravi:
»Potem pa pridite jutri še enkrat, ko bova lahko normalno govorila.«
Mož gre ven. Zunaj ga čaka njegov tovariš in reče:
»Hej, če gre tako hitro, grem pa še jaz!«
Prvi pa mu odvrne:
»Nimaš možnosti. Sprejema samo morilce.«
Na YouTube kanalu škofije Passau najdete tudi velikonočne vice iz prejšnjih let.
Smejali se pa ne bomo!
Preden je passauski škof letos povedal šalo, je poslušalce opozoril, da je vse težje najti dober material, saj je slabih šal veliko, lestvica za velikonočno šalo pa je vsako leto postavljena višje.
Tega ni poudaril brez razloga, saj se glede obujanja tradicije velikonočnega smeha oglašajo tudi kritiki. Ti so se seveda oglašali že v srednjem veku. Kot piše portal Katholisch.de najdemo v starih dokumentih številna poročila o nesramnih, neprimernih šalah, opolzkosti in nedostojni kritiki pripadnikov drugih ver. Zelo očitno je bil »risus paschalis« v nekem obdobju uporabljena za podžiganje spora med katoličani in protestanti. Tudi Martin Luther je to navado zavračal kot »neumno, smešno klepetanje«.
Nezadovoljni katoličani, strogi protestanti in trezni razsvetljenci so v nekem obdobju ugotovili, da je liturgična zabava odvratna. Papež Benedikt XIV. je v 18. stoletju to prakso izrecno prepovedal. Čeprav se je uradna Cerkev zelo jasno postavila proti temu običaju, ga je bilo težko izkoreniniti in ga zasledimo kot redno prakso vse do 19. stoletja.
Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. (Flp 4,4)
Pomemben zagovornik velikonočnega smeha je bil papež Benedikt XVI. Gotovo se je v mladosti na Bavarskem kdaj od srca nasmejal v cerkvi ali vsaj slišal pripovedovati o tem. O velikonočnem smehu v svoji knjigi z naslovom Gledati na Prebodenega zapiše: “To je morda nekoliko površna in površinska oblika krščanskega veselja. Toda ali ni pravzaprav nekaj lepega in primernega, da je smeh postal liturgični simbol?”
Seveda se tudi danes najdejo kritiki te prakse, ki očitno od velikonočne jedi niso poskusili drugega kot hrena. Gotovo ni vsaka šala ali anekdota primerna za bogoslužje. Številne pa so in lahko odlično odražajo resnico naše vere. Da je Kristus vstal od mrtvih in da imamo zato kristjani zelo dober razlog za veselje in smeh. Smeh človeka sprosti in ga odpre za občestvo. Velikonočni smeh je tako izraz upanja, da žalost in smrt nimata zadnje besede.
Čeprav pri nas tradicija »velikonočnega smeha« (še) ni uveljavljena, pa vsekakor tudi pri nas obstajajo duhovniki, ki imajo za njeno izvedbo odlične predispozicije. 🙂
Poglej tudi naročniške vsebine:
Peter Pučnik: “Če je otrok iz družine prinesel samo odprto srce za Boga, je to že veliko.”
Gregor Čušin: “Bog se nikomur ne vsiljuje. On šepeta.”
S. Emanuela Žerdin: Oče in mama sta za otroka prva podoba Boga
*Ostern po nemško pomeni velika noč, predpona Oster- pa velikonočni
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
No, pa še ena velikonočna:
Velikončna procesija. Za župnikom stopica mežnar s križem v roki. Pojavi se posledica zgodaj pojedenih pirhov in šunke – mežnar močno prdne. Župnik se obrne nazaj in ga okara: “Pacek, kaj na Boga nič ne misliš?” Mežnar: “O, pa še kako, zato pa na “zadnjo” preveč pozabljam!”