Foto: zajem YouTube zaslonaSmo v velikonočnem času in velikonočni čas je čas veselja. Vsaj moral bi biti. Kristjani na splošno ne veljamo ravno za posebno vesele ljudi, čeprav bi moralo biti ravno obratno. Kristus je premagal smrt in odrešeni smo! Prekipevati bi morali od veselja. Mi pa se na velikonočno jutro držimo podobno resno kot na veliki petek. In pravzaprav vsak dan. Tudi velikonočna liturgija ne kipi od veselja. Še ale-ale-ale-ale-ale-lu-lu-lu-lu-lu-lu-lu-ja je, kdo ve zakaj, dolgočasna in se vleče kot čreva, namesto da bi bila poskočna in radostna.
No, obstajajo pa tudi liturgični običaji, ki so malce bolj veseli in duhoviti.
V Cerkvi obstaja zanimiva in starodavna tradicija »risus paschalis« ali »velikonočni smeh«, ki ima večstoletno tradicijo. Njegov izvor v liturgiji sega v 9. stoletje. Razširil se je po vsej Evropi in ga najdemo predvsem v virih iz 16. do 18. stoletja v nemško govorečih deželah ter v Italiji in Španiji. Gre za običaj, ko duhovnik s prefinjeno šalo ali zgodbico, pa tudi s smešnimi gestami in mimiko, med velikonočno pridigo nasmeji udeležence cerkvenega bogoslužja. Tako jih razbremeni po dolgem postnem času. Prav tako pa je “velikonočni smeh” namenjen izražanju kljubovanja smrti. Z mislijo na velikonočno zmago vstalega Kristusa zadnjemu sovražniku življenja kliče: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15,55).
Obujanje tradicije v Passauu
Passauski škof Stefan Oster (kako primeren priimek!*) je ta stari običaj uspel ponovno popularizirati. Vsako leto pri velikonočni pridigi pove kakšno šalo. Njegove velikonočne šale redno postanejo viralne in tako je bilo tudi letos, ko je posnetek v dveh dneh dosegel že milijon ogledov na YouTubu. O njegovi letošnji šali poročajo tudi posvetni mediji. Očitno je bila res dobra. Njegovemu vzgledu sledijo številni duhovniki.
Šala, ki jo je škof povedal letos, gre v prostem prevodu nekako tako:
Pripoveduje o meščanki, ki se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja želela odpraviti na počitnice v Bavarski gozd. Ker je bil tam turizem šele v razvoju in tekoča voda še ni bila povsod nekaj običajnega, je preventivno pisala podeželski skupnosti in vprašala, ali je na voljo tudi WC (stranišče).
Ker župan in občinski svet nista vedela, kaj bi s čudno kratico, sta vprašala vaškega župnika. Sumil je, da gre verjetno za Waldkapellchen (kapelica ali (manjša) cerkev v gozdu), ki ga »novodobni meščani« niso več pisali s »K«, temveč s »C«. Gospe so pisno odgovorili in jo med drugim pomirili, da imajo WC že več kot 300 let – stoji sredi idiličnega gozda in je peš dosegljiv v četrt ure. Ima okoli 30 sedežev in je odprt ves dan. Običajno ga posamezniki obiskujejo sami, ob praznikih pa ga uporablja več ljudi hkrati – pod strokovnim vodstvom »župnika«. Njega je sicer mogoče v WC-ju pogosto srečati tudi med tednom. Ob posebnih priložnostih pa je v WC-ju na voljo tudi glasbena spremljava.
Na YouTube kanalu škofije Passau najdete tudi velikonočne vice iz prejšnjih let.
Smejali se pa ne bomo!
Preden je passauski škof povedal šalo, je spravljivo dejal: “Če je šala morda nekoliko žaljiva – toda zdi se mi res smešna – potem se opravičujem.”
Tega ni poudaril brez razloga, saj se glede obujanja tradicije velikonočnega smeha oglašajo tudi kritiki. Ti so se seveda oglašali že v srednjem veku. Kot piše portal Katholisch.de najdemo v starih dokumentih številna poročila o nesramnih, neprimernih šalah, opolzkosti in nedostojni kritiki pripadnikov drugih ver. Zelo očitno je bil »risus paschalis« v nekem obdobju uporabljena za podžiganje spora med katoličani in protestanti. Tudi Martin Luther je to navado zavračal kot »neumno, smešno klepetanje«.
Nezadovoljni katoličani, strogi protestanti in trezni razsvetljenci so v nekem obdobju ugotovili, da je liturgična zabava odvratna. Papež Benedikt XIV. je v 18. stoletju to prakso izrecno prepovedal. Čeprav se je uradna Cerkev zelo jasno postavila proti temu običaju, ga je bilo težko izkoreniniti in ga zasledimo kot redno prakso vse do 19. stoletja.
Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. (Flp 4,4)
Pomemben zagovornik velikonočnega smeha je bil papež Benedikt XVI. Gotovo se je v mladosti na Bavarskem kdaj od srca nasmejal v cerkvi ali vsaj slišal pripovedovati o tem. O velikonočnem smehu v svoji knjigi z naslovom Gledati na Prebodenega zapiše: “To je morda nekoliko površna in površinska oblika krščanskega veselja. Toda ali ni pravzaprav nekaj lepega in primernega, da je smeh postal liturgični simbol?”
Seveda se tudi danes najdejo kritiki te prakse, ki očitno od velikonočne jedi niso poskusili drugega kot hrena. Gotovo ni vsaka šala ali anekdota primerna za bogoslužje. Številne pa so in lahko odlično odražajo resnico naše vere. Da je Kristus vstal od mrtvih in da imamo zato kristjani zelo dober razlog za veselje in smeh. Smeh človeka sprosti in ga odpre za občestvo. Velikonočni smeh je tako izraz upanja, da žalost in smrt nimata zadnje besede.
Čeprav pri nas tradicija »velikonočnega smeha« (še) ni uveljavljena, pa vsekakor tudi pri nas obstajajo duhovniki, ki imajo za njeno izvedbo odlične predispozicije. 🙂
*Ostern po nemško pomeni velika noč, predpona Oster- pa velikonočni
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Nikoli nisem razumela nekega smeha “na silo”. Smejim se lahko samo takrat, ko mi je nekaj res smešno. Vendar z leti postajamo za smeh vedno manj “dojemljivi”. V življenju daš marsikaj skozi in vse to te zaznamuje.
Meni osebno je najbolj pomembno to, da ostaneš v življenju optimist, da gledaš na življenje pozitivno in da zmoreš iti naprej, četudi te doleti bolezen, smrt v sorodstvu, izguba zaposlitve, finančna kriza…
Čeprav se zaprejo vrata, da se odpre vsaj kakšno okno.