Papež z mačkom

Foto: Canva AI

O preminulem Josephu Ratzingerju s papeškim imenom Benedikt XVI. ne najdemo veliko zanimivosti in anekdot. Bil je precej resen in zadržan človek. Njegova teološka in cerkveno učiteljska vloga je nesporna. Svojih karakternih lastnosti pa v skladu s svojim germanskim izvorom ni nosil ravno na pladnju.

No, kljub temu pa se nekaj le najde …

Sanjski poklic – duhovnik

Mali Jožef si je za sedmi rojstni dan za božič zaželel mašni molitvenik, mašniška oblačila in sliko Jezusovo srce. Jezuščku je napisal pismo, ki se je ohranilo do danes in iz katerega lahko razberemo, da je bilo duhovništvo njegova srčna želja od najzgodnejših let.

Ljubitelj mačk

Papež Benedikt XVI. je bil velik ljubitelj mačk. V Vatikanu jih ni mogel imeti in prva stvar, ki jo je rekel, ko je zapustil Vatikan, je bila, kako vesel je, da lahko spet živi s svojimi mačkami. Izšla je celo knjiga z naslovom Jožef in Kiko, v kateri njegov maček pripoveduje papežev življenjepis.

Don Camillo in Peppone

Papež Benedikt XVI. je večkrat javno povedal, da je velik oboževalec zgodb Gulliana Guareschija o vaškem duhovniku in proletarskem županu, ki sta stalno na bojni nogi. Naj bi redno gledal serijo in mnoge zaplete poznal celo na pamet. Protagonista predstavljata družbo in nasprotja med krščanskimi demokrati in komunisti v Italiji v petdesetih in šestdesetih letih. Sporočilo zgodb pa je globoko univerzalno.

Bavarec

Otroštvo je preživel v nacistični Nemčiji in to so mu nekateri očitali, čeprav je njegova družina delovala izrazito protinacistično. Štirinajstletnega so ga vključili v Hilterjugend. Preden začnemo opletati s sodbami, se spomnimo, komu od vas, ki imate seveda že dovolj visok EMŠO, se je uspelo izogniti sprejetju med pionirčke. Joseph je bil pozneje v okviru tega poslan na Madžarsko, od koder je dezertiral, za kar je bila zagrožena smrt.

Njegove zadnje besede so bile v maternem jeziku: “Jesus, Ich liebe dich!” Na vseh nemških katoliških portalih točijo solze žalosti, malo je pa vmes tudi ponosa, da je njihov narod po stoletjih dal papeža in, kot je videti, večjega, kot smo za časa njegovega življenja spoznali.

Garderoba

Kot papež Benedikt XVI. je globoko pobrskal po papeških omarah in presenetil javnost s par precej drznimi kosi iz zgodovine cerkve. Benediktov predhodnik, ki je pravzaprav edini papež, ki se ga večina ljudi spominja osebno in ki je zadnja desetletja predstavljal papeštvo, je prisegal na preprosta oblačila. Prav tako Benediktov naslednik. Benedikt pa je pokazal tudi malo modnega karakterja. In prav, da ga je, vsak papež je drugačen, vsako obdobje v zgodovini Cerkve je drugačno in bilo bi dolgočasno, če ne bi bilo tako. Malo so ga takrat “hecali”, če mu je Božiček posodil opravo.

Foto: WikiCommon

Edinost s papežem Frančiškom 

Kot zaslužnega papeža so ga mnogi hoteli narediti za nekega idejnega vodja svoje poti, ki je bila uperjena proti aktualnemu papežu. Na svoje čelo so ga hoteli postaviti tako “dubia kardinali” in pozneje tradicionalisti, ki jim je aktualni papež rahlo pristrigel krila, saj so preveč ošabno prhutali z njimi. Jožef Ratzinger je vse in brez izjeme zavrnil in večkrat in ob različnih priložnostih in jasno pokazal, da je v popolni edinosti s papežem Frančiškom in da ni in ne bo nikogaršnja marioneta in figura. Papež Frančišek ga je globoko spoštoval in se z njim posvetoval.

Potrebno je priznati, da sta ta dva katoliška gentlemana nevsakdanjo situacijo dveh papežev odlično obvladala in se dala voditi Svetemu Duhu. V zgodovini so se takšne situacije praviloma reševale z mečem in krvjo. Očitno smo kot človeštvo vendarle napredovali.

Servus servorum – služabnik služabnikov

Zapuščino papeža Benedikta XVI. je pred dnevi na portalu Domovina odlično povzel in interpretiral dr. Gabriel Kavčič. Čeprav so mu nekateri – verjetno ravno zaradi njegove teološke veličine in desetletja dolgega služenja visoko v vatikanski hierarhiji – očitali, da je predstavnik okostenele zastarele hierarhije Cerkve in kot tak sodobnemu svetu ne more prinesti žive vode, se je kot papež pokazal povsem drugače. Pokazal se je kot pristni služabnik služabnikov, ki je sprejel službo, ki ni v prvi vrsti večja čast, ampak je večja odgovornost. Izkazal se je kot izjemno ponižen papež, nenazadnje je – v duhu sveta, ki čisla zunanji uspeh – sprejel odločitev k odstopu. Ko je storil, kar je največ mogel na svojem mestu, je dejal: “Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti,” in je dal prostor drugemu, na katerega je pokazal prst Svetega Duha. Pokazal je, kaj in kakšna je služba papeža – služabnik služabnikov.

Zbogom, servus servorum, in hvala za tvoje služenje nam, nekoristnim služabnikom, ki se še vedno upiramo svojemu Gospodu. Prosi za nas!