Leto po smrti hčere: Ne da sovražim, da ljubim, sem prišla na svet

Vir: osebni arhiv družine Ban

Danes je minilo eno leto od smrti najine najmlajše hčere Katarine. Dopolnila je dobrih 17 mesecev.

Neverjetno je, da se zdi čas, ki smo ga preživeli z njo, tako čudno daleč. Pa se najmanj vsak večer pri večerni družinski molitvi spomnimo nanjo. Danes zjutraj, ko sem se zbudil, sem načrtno želel obuditi spomine na čas, ki smo ga preživeli z njo. Ampak bolj kot spomini na neke dogodke, so na dan privreli spomini na ljudi, ki so bili del njenega življenja. Spomini na odnose. Na ljubezen, pravzaprav. Dobesedno toplo mi je bilo pri srcu. Zdaj, ko poskušam to ubesediti, pa občutim blagodejno mešanico ljubezni, ganjenosti, čudenja, miru, potolaženosti, hvaležnosti …

Za njo ostaja ljubezen

Občutim blagodejno mešanico ljubezni, ganjenosti, čudenja, miru, potolaženosti, hvaležnosti …

Za Katarino ne ostaja praznina, ostaja predvsem ljubezen. Ljubezen, zaradi katere je sploh prišla na ta svet. Ljubezen, ki je je bila deležna najprej od svoje mame, od mene, od sestre, od bratov. Od vsega medicinskega osebja, ki jo je spremljalo pred in po porodu. Od babic in dedkov, strica in tete, bratrancev in sestričen, mojih in ženinih prijateljev … Lahko bi našteval še in še. In vso to ljubezen, ki je je bila deležna, je tudi ona velikodušno delila naprej. Zdajle se je, upam, dotaknila tudi tvojega srca, dragi bralec, draga bralka.

O vsem tem sem začel razmišljati, ker sem letos začel učiti verouk sedmošolce. Cilj letošnjega veroučnega leta je: “Omogočiti osebno srečanje s Kristusom in začeti prehajati iz otroške v osebno vero.” Če se želim osebno srečati s Kristusom, vstopim z Njim v odnos. Začne se z odnosom do samega sebe. Ravno ta odnos je v najstniških letih zelo viharen. Temelj vseh odnosov, vsaj takih, ki bi si jih želeli imeti, pa je ljubezen. Zato želim z njimi in z vami in z vsemi deliti Katarinino zgodbo. Ker je čudovita ljubezenska zgodba.

Pomembna je perspektiva, skozi katero gledamo na svet

Na to zgodbo pa je moč pogledati skozi različna očala. Recimo, da smo nanjo sedaj gledali skozi rožnata. Ali še bolje, skozi zlata. Kaj pa, če nanjo pogledamo skozi črna očala? Katarina je imela trisomijo 18 in s tem povezane okvare organov. Zakaj ne bi take nosečnosti preprosto “prekinili” in prihranili trpljenja otroku in staršem? Prihranili čas in denar zdravstvenega sistema? Lahko bi nadaljeval, pa ne želim. Če smo prej gledali na njeno zgodbo skozi očala Ljubezni, zdaj gledamo nanjo skozi očala … sovraštva? Kako grozen je lahko isti svet, če nanj pogledamo iz druge perspektive …

Poglejmo manj pomemben primer: Veliki koralni greben. Ko se je v minulih letih in desetletjih populacija koral nevarno zmanjševala, so bili mediji polni negativnih, apokaliptičnih naslovov v zvezi s tem. Ob koncu lanskega leta, ko so si v zadnjem letu ali dveh korale čudežno opomogle, ta dobra novica ni krasila naslovnic časopisov. Pred enim mesecem so mediji spet pograbili novico o šestem masovnem beljenju Velikega koralnega grebena. Ali pa ignoriranje pozitivnih dosežkov vlade v medijih. Ljudje smo pač negativno pristranski …

Temeljno vprašanje ob trpljenju in zlu ter moj odgovor nanj

Pospravimo najprej vsak svojo sobo, vzljubimo najprej sebe, gojimo dobre ljubeče odnose najprej v družini, nato z bližnjimi, potem pa tudi širše, s svojimi rojaki ter vsemi ljudmi po svetu.

Prijatelj je pred kratkim praznoval rojstni dan. Za darilo si je zaželel knjigo Jožeta Možine Slovenski razkol. Tako kot se v dobrih medosebnih odnosih, v medsebojni ljubezni, zrcali Božja ljubezen; tako se v sovraštvu kaže odsotnost ljubezni – in lahko opazujemo odsev nekoga drugega. 20. stoletje nam je odstrlo mnoge odtenke prvega in drugega – ljubezni in sovraštva. Zgodovina se danes spet ponavlja v Ukrajini.

Seveda se nam mora ob vsem zlu in trpljenju postaviti vprašanje: Zakaj Bog, če je vsemogočen in dober, to dopušča? Odlično vprašanje! Pravzaprav eno od treh, ki mlade v zvezi z Bogom najbolj zanimajo. (Prvo je, kako vemo, da Bog je; tretje pa, zakaj biti kristjan in ne pripadnik katere druge vere.)

Pandemija, ki je bila sicer v primerjavi z grozotami 20. stoletja samo manjša neprijetnost, nas je vendarle izzivala in preizkušala – kot posameznike, kot Slovence in kot človeštvo. Nanjo smo lahko gledali skozi zlata ali skozi črna očala, skozi očala Ljubezni ali skozi očala sovraštva. Tudi v tem času si lahko nataknemo ena ali druga. Pospravimo najprej vsak svojo sobo, vzljubimo najprej sebe, gojimo dobre ljubeče odnose najprej v družini, nato z bližnjimi, potem pa tudi širše, s svojimi rojaki ter vsemi ljudmi po svetu.

Seveda je lažje spreminjati svet kot pospraviti svojo sobo. Zato sem jaz napisal tole kolumno, žena je pa pospravila najino spalnico. 🙂

Vir: osebni arhiv družine Ban

Komentarji

  1. Iskreno sožalje družini ob izgubi njihovega otročička, obenem pa čestitke za vso brezpogojno ljubezen, toplino in skrb, ki so jo dajali mali Katarini. Katarina je imela kratko življenje, vendar je bila v njem srečna, saj je čutila ljubezen vseh družinskih članov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.