Legalen splav – varen splav?

Je splav res tako varen, kot zatrjujejo njegovi zagovorniki, in ali legalizacija splava zares pripomore k večji varnosti in k boljšemu zdravju žensk?

»Legalizacija splava je potrebna predvsem zato, da je splav za ženske varen. Zaradi splavov na skrivnem bi umiralo več žensk.« Tako se glasi mantra zagovornikov splava, ki ji – hočeš nočeš – pritrdi tudi marsikateri nasprotnik. Če vsega skupaj že ne moremo preprečiti, poskusimo vsaj narediti vse skupaj varno in omiliti škodo. V svetu naj bi namreč smrti zaradi splava predstavljale 13 % vseh smrti med ženskami v obdobju nosečnosti in rojevanja.

Konec aprila je bilo na Evropsko komisijo naslovljeno vprašanje o nevarnosti postopkov prekinitve nosečnosti v EU, ki ga je oblikovala delovna skupina Evropskega parlamenta za reproduktivno zdravje, HIV/AIDS in razvoj. Njegov namen pa ni soočanje z negativnimi posledicami ali trenutnimi zlorabami na področju splava (v Veliki Britaniji petina klinik za splave deluje protizakonito in izvaja celo spolno selektivne splave na željo), ampak izboljšanje dostopnosti splava in zagotovitev pogojev za njegovo lažje izvajanje.

Vprašanje so vložile tri vnete zagovornice splava: Sophie In ‘t Veld, evropska poslanka in predsedujoča v omenjeni delovni skupini, dr. Gilda Sedgh, ameriška raziskovalka z Guttmacherjevega inštituta, ki znanstveno podpira prizadevanja zagovornikov splava, in dr. Gunilla Kleiverda, predsednica združenja Women on Waves, ki izvaja splave na mednarodnih ladjah ob obalah držav, kjer je sicer ta prepovedan.

V državah, kjer je zdravstvo v splošnem slabše razvito in opremljeno, je tudi zakonit splav na kliniki lahko bolj nevaren od (nezakonitega) splava v razviti državi.Omenjene zagovornice in promotorke splava opozarjajo na nevarnost protizakonito opravljenih splavov in se zavzemajo za vsesplošno legalizacijo in promocijo splava po vsej Evropi in po svetu. Pri tem se sklicujejo na januarja objavljeno študijo, ki naj bi potrjevala, da je splav varen tam, kjer je zakonit, in nevaren tam, kjer je nezakonit in se opravlja na skrivaj. Restriktivna zakonodaja naj ne bi imela nobenega vpliva na zmanjšanje števila splavov, zato pozivajo k širši in lažji dostopnost do splava.,

Sklepi na podlagi omenjene študije so bili deležni kritik, da je težko vleči takšne zaključke na podlagi primerjave med revnimi državami, kjer so splavi nezakoniti, in razvitimi, kjer so zakoniti, saj na »varnost« samih postopkov pri tem vpliva še kup drugih dejavnikov. V državah, kjer je zdravstvo v splošnem slabše razvito in opremljeno, je tudi zakonit splav na kliniki lahko bolj nevaren od (nezakonitega) splava v razviti državi. Težava je tudi v tem, da so ocene o številu protizakonitih splavov (točnih številk ni) oblikovali raziskovalci Svetovne zdravstvene organizacije, ki je odkrito naklonjena splavu.  

Ali ključne predpostavke držijo?

Trditev, ki se na prvi pogled zdi logična, pa postane še bolj vprašljiva, če se podrobneje posvetimo ključnim predpostavkam:

– da je splav lahko varen,  

– da legalizacija povzroči bistveno izboljšanje varnosti za ženske,

– da legalizacija ne vpliva na število opravljenih splavov.

Ali je splav sploh lahko varen?

Kot prvo – in pogosto v razpravah spregledano dejstvo – vsak splav se končna s smrtnim izidom za otroka. Tako danes konča vsak četrti otrok na svetu. V tem smislu je govor o »varnem« splavu absurdna. Seveda pa je še toliko bolj tragično, če ob tem umre ali trpi tudi ženska. In vedno več je dokazov za oboje.

Pogosto je slišati argument, da so splavi za ženske varnejši od porodov. A obstajajo študije ki kažejo prav nasprotno, če imamo pred očmi daljše obdobje po splavu. Izsledki ameriške študije na 173.000 manj premožnih kalifornijskih ženskah so pokazali, da ženske v dveh letih po splavu umirajo dvakrat pogosteje od žensk, ki so rodile, po osmih letih pa je med njimi 154 % več samomorov, 82 % več smrtnih nesreč in 44 % več naravnih smrti.

Nič bolj spodbudna ni bila finska raziskava, po kateri so v letu po splavu ženske umirale štirikrat pogosteje od tistih, ki so rodile, in 76 % pogosteje od tistih, ki niso bile noseče. Veliko smrti je bilo posledica samomora. 

Trikrat več raka na dojki

Ameriška ginekologinja dr. Beverly McMillan, ki je odprla prvo kliniko za splave v ZDA, a je po nekaj letih prenehala z opravljanjem splavov, med možnimi telesnimi posledicami splava našteva: prekomerne krvavitve, infekcije, močno bolečino, visoko vročino, omedlevice, komo, neplodnost, predrtje ali raztrganje maternice, brazgotine v maternici, oslabelost materničnega vratu, zamašene jajcevode, več izvenmaterničnih nosečnosti, spontanih splavov, prezgodnjih rojstev, pa tudi več raka (na prsih, materničnem vratu, maternici) …

Ravno o raku na prsih poteka burna debata v znanstvenih (in političnih) krogih, saj naj bi splav močno povečal dovzetnost za tega največjega »ubijalca žensk«. Nekatere študije kažejo tudi do trikrat povečano tveganje za raka na dojki za ženske, ki so naredile splav (posebej v prvi nosečnosti).  

81 % več duševnih motenj

»Raje bi videl, da ne bi ugotovili tega, kar smo, ampak to smo pač odkrili in v skladu z intelektualno poštenostjo ne moreš objaviti samo izsledkov, ki so ti všeč.«Zelo jasni so tudi dokazi o duševnih posledicah splava. V novozelandski študiji dr. Fergussona se je recimo pokazalo, da je med mladimi ženskami po splavu več depresije, anksioznosti, odvisnosti in samomorilnosti kot med ženskami, ki niso zanosile ali med tistimi, ki so otroka donosile.

Študija je še posebej zanimiva in zgovorna, ker je dr. Fergusson sicer zagovornik splava in so ga podatki presenetili. Pričakovali so namreč, da bo študija pokazala, da imajo težave po splavu le ženske, ki so duševne težave ali kake druge predispozicije za to imele že pred splavom. Fergusson je izsledke vendarle objavil in celo dejal: »Raje bi videl, da ne bi ugotovili tega, kar smo, ampak to smo pač odkrili in v skladu z intelektualno poštenostjo ne moreš objaviti samo izsledkov, ki so ti všeč.« Še dodaten šok za avtorja pa je bil, kako težko je bilo članek spraviti v objavo. Kritičen je tudi do splošno sprejete predpostavke v strokovnih krogih, da splav ne prinaša posebnih posledic in težav, saj se mu zdijo neutemeljene in celo v neskladju z znanstvenimi dognanji.

Dr. Priscilla K. Coleman je po pregledu 22 študij s tega področja ugotovila, da od ene četrtine do ene tretjine žensk doživi dlje trajajoče negativne posledice splava. Ženske po splavu so imele v primerjavi z ženskami, ki so nenačrtovano zanosile in otroka rodile, 55 % večjo možnost za duševne bolezni, v primerjavi z ženskami nasploh pa 81 % večjo možnost. Skoraj 10 % teh težav je bilo mogoče neposredno pripisati splavu. Pri njih je bila 37 % pogostejša depresija, 110 % več je bilo alkoholizma, 155 % več poskusov samomora in 220 % več uporabe marihuane. Težave je odkrila tudi na področju spolnosti, komunikacije, starševstva, več je bilo ločitev. 

Ali legalizacija splava res prinese več varnosti za ženske?

Če bi bila legalizacija splava ključna za varnost žensk v rodni dobi, potem bi morale imeti države s prepovedjo splava visoko umrljivost mater. Pa sploh ni tako!

Umrljivost mater v Čilu je tudi po prepovedi splava v letu 1989 lepo upadala in je danes med najnižjimi na svetu (nižja npr. od ZDA).Irska, razvita evropska država, v kateri so pravkar zavrnili poskus liberalizacije stroge zakonodaje o splavu (dovoljen je le, če je ogroženo življenje matere), po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije o umrljivosti mater velja za najvarnejšo država na svetu, kjer je mogoče imeti otroka.  

Hud udarec za vse zagovornike omenjene teze predstavlja tudi pravkar izdana čilska raziskava, v kateri so natančno preučili podatke iz vseh državnih statistik o ženskah v času med 1957 in 2007. Čile je posebej zanimiv zato, ker so v njem leta 1989 prepovedali vse vrste splava. Po trditvah zagovornikov splava bi se umrljivost žensk zaradi nelegalno (in zato nestrokovno) opravljenih splavov morala povečati, pa se je zgodilo ravno nasprotno. Umrljivost mater je – tako kot že pred tem – tudi po letu 1989 lepo upadala in je danes med najnižjimi na svetu (nižja npr. od ZDA). Med letoma 1989 in 2007 je upadla za 92,3 %. Ob njej pa je upadalo tudi število hospitalizacij zaradi komplikacij ob splavih.

Tudi na Poljskem se po prepovedi splava (v večini situacij) v letu 1993 umrljivost mater ni dvignila.   

Legalizacija = porast splavov

Glede na prej omenjeni seznam škodljivih posledic splava za ženske bi moral biti cilj vsake politike zmanjšanje števila splavov. Legalizacija pa naredi ravno nasprotno.

V ZDA se je po legalizaciji v letu 1973 število splavov s prejšnjih 98.000 letno dvignilo na 1.6 milijona. V Južnoafriški republiki je bilo v letu pred legalizacijo splava (1997) okrog 1.600 splavov, leta 2005 pa kar 85.621. Tudi Stanley Henshaw, predstavnik Guttmacherjevega inštituta, ki je eden ključnih promotorjev splava v ZDA in svetu, priznava: »V večini držav je običajno, da se po legalizaciji splava število posegov strmo dvigne za več let, potem pa se stabilizira.«

Tudi nelegalne splave opravljajo zdravniki 

Ob nezakonitih splavih si običajno predstavljamo umazane zakotne ulice in skrivne sobe z mazači, ki v nemogočih razmerah opravljajo prepovedano delo.

Danes ljudje mislijo, da če je splav dovoljen, je tudi varen. Zato se mu ženske težje uprejo na ravni zdravstvenih razlogov.McMillanova pa ve povedati, da so že pred legalizacijo splava v ZDA več kot 90 odstotkov protizakonitih splavov opravljali zdravniki: »Pri posegih so morali biti še posebej pazljivi, da so se izognili okužbi, raztrganju ali predrtju maternice, saj bi obisk ženske na urgenci pomenil začetek policijske preiskave.« Zanimivo je, da so po legalizacije splave opravljali ti isti zdravniki, ob čemer McMillanova trdi, da se varnost posegov – za razliko od njihovega (povečanega) števila – ni bistveno spremenila: »Danes pa zdravniki splave opravljajo kot po tekočem traku. Hitreje ko delajo, bolje so plačani. Če je ženska ob tem prizadeta … se to pač šteje za del tveganja, ki pride z vsako operacijo. «

Opozarja tudi na to: »Omahujoče ženske je bilo po legalizaciji veliko laže siliti k splavu, medtem ko so se mu pred tem laže upirale na osnovi tega, da je protizakonit in nevaren. Danes pa ljudje mislijo, da če je splav dovoljen, je tudi varen. Zato se mu ženske težje uprejo na ravni zdravstvenih razlogov.« Pravi še, da je morda res manj smrti zaradi krvavitev in okužb, da pa je splošno število žensk, ki trpijo za najrazličnejšimi posledicami splava, bistveno večje – še posebej, če k temu prištejemo duševne posledice.

A vprašanje je, kolikšen je bil dejanski vpliv legalizacije na umrljivost žensk zaradi splava. Dr. Bernard Nathanson, ki je bil dolgo časa eden ključnih v gibanju za splav, potem pa je spremenil svoj pogled, je kasneje priznal, da je njihovo gibanje pred legalizacijo splava na vrhovnem sodišču lagalo glede števila žensk, ki naj bi umrle zaradi nelegalno opravljenih splavov. »Govorili smo o 5.000 do 10.000 smrtih letno … in priznam, da sem vedel, da so te ocene popolnoma zgrešene … ampak zdele so se prikladne, splošno sprejete, zakaj bi jih torej spreminjali s pošteno statistiko.« Kako zgrešene so te številke, prikaže že primerjava z drugimi bazami podatkov, saj bi v primerjavi s splošno umrljivostjo žensk to pomenilo, da je smrt zaradi splava glavni vzrok smrti za ženske v določeni starostni skupini.

Tudi skrb, da se o smrtih zaradi splava v času protizakonitosti ni primerno poročalo, je neutemeljena. Zaradi komplikacij ob splavu je morala ženska iskati pomoč drugega zdravnika, ki je bil zavezan k poročanju o vzroku smrti. Šele odkar je splav zakonit, je vprašanje ustreznega poročanja o teh smrtih pereče. V Marylandu v ZDA so leta 1991 zaradi (zakonitega) splava umrle štiri ženske, a državni center za nadzor bolezni (FCDC) ni dobil niti enega poročila o tem. Leta 1977 je zdravnik v Ohiu ugotovil, da uradna statistika za njegovo zvezno državo govori o nič smrtih v tem letu, medtem ko je sam vedel vsaj za dve. Podobno je bilo v primeru, ko je novinar v svojem poizvedovanju našel 3 primere smrti, ki so se zgodile v enem samem mesecu in v enem samem mestu, medtem ko je uradna statistika kazala za petletno obdobje samo štiri smrti na ravni celotne države.     

Rešujmo težave pri bistvu!

Vsaka smrt ženske zaradi splava je tragičen dogodek, ki zahteva skrb, pozornost in spraševanje o tem, kako bi ga lahko preprečili. Najpogosteje ponujena rešitev je legalizacija, ki naj bi prinesla »varen« splav. A ta rešitev se z malce kritičnega pogleda kmalu izkaže za klavrno rešitev, saj problema ne rešuje v njegovem bistvu, ampak odpira celo nove težave in začetni bolečini dodaja nove in nove. Te pa so še toliko močnejše in težje ozdravljive, ker se o njih ne govori in ne sme govoriti.