Tudi kristjani smo odgovorni za to, kakšnega kandidata izberemo

Tudi tisti, ki le bežno spremljate slovensko in evropsko politično sceno, ste verjetno zasledili, da so pred nami volitve v evropski parlament. Kampanja v Sloveniji pa je pomešana še s kampanjo pred tremi referendumi: o evtanaziji, uporabi konoplje in uzakonitvi preferenčnega glasu. Gre za zelo pomembna vprašanja, ki bodo tako ali drugače oblikovala našo prihodnost in naša življenja.

Politiki, ki kandidirajo na evropskih volitvah, tako predstavljajo tudi lastna (in strankina) stališča v kampanji pred temi tremi referendumskimi vprašanji. Posebnost vsakokratnih evropskih volitev je, da lahko kandidati veliko bolj izrazito predstavljajo svoja lastna stališča, ker za glasove volivcev  tekmujejo tudi znotraj lastne stranke, saj se lahko dejanski zmagovalci na posameznih listah določajo tudi s preferenčnimi glasovi.

Poznamo stališča kandidatov?

In ravno ta možnost podelitve glasu kandidatu in ne samo stranki oz. listi kot celoti prinaša za vse volivce veliko večjo možnost izbire in obenem tudi odgovornosti, da se pred oddajo glasu pozanimajo, kaj točno določen kandidat zagovarja.

In če volitvam v evropski parlament dodamo še tri referendume, ki vsekakor obravnavajo pomembne tematike, pri vprašanju evtanaziji celo takšne, ki so temelj naše krščanske vere, vidimo, da ne moremo samo pavšalno obkrožiti določeno stranko/listo/kandidata, ampak je pomembno, da se pozanimamo, kaj ti kandidati porečejo o določenih temah.

Že dolgo ne tulijo vsi kandidati iste stranke v isti rog, ampak so med njimi pomembne razlike. S takšnimi njihovimi različnimi pogledi se lahko strinjamo ali pa ne, lahko po njih pljuvamo, se zgražamo, jih podimo iz nam simpatične stranke …

Ne, ni vseeno, kaj si kdo misli, in ni rečeno, da bodo kandidati, ki sicer nosijo določene politične in družbene oznake v imenih stranke, tudi zagovarjali stališča, ki bi jih od njih pričakovali.  In to ne samo o temah, ki jih obravnavajo predvideni referendumi, prav tako pomembno je, da se  prepričamo, kakšen je odnos kandidatov do najbolj akutnih vprašanj sodobne družbe, ki tudi najglasneje odmevajo v medijih (npr. do vojn v Gazi in Ukrajini in do  kampanje My voice, My choice, ki se zavzema za dostop do umetne prekinitve nosečnosti za vse ženske v Evropi).

Po kandidatih lahko pljuvamo, a obstaja še boljša pot

Bistvo demokratičnega procesa je, da se lahko svobodno odločimo za izbor kandidata, za katerega menimo, da najbolj ustreza našim predstavam o tem, kakšne vrednote bo zastopal pri svojem delu. In daleč od tega, da je dovolj, da kandidat pripada določeni stranki. Že dolgo ne tulijo vsi kandidati iste stranke v isti rog, ampak so med njimi pomembne razlike. S takšnimi njihovimi različnimi pogledi se lahko strinjamo ali pa ne, lahko po njih pljuvamo, se zgražamo, jih podimo iz nam simpatične stranke … Vse to lahko naredimo, a to ni bistveno.

Spoznajmo, kaj kandidati res mislijo o določeni temi

Veliko pomembneje je, da na dan volitev svoj glas oddamo kandidatu, ki zagovarja naše vrednote. Problem nastane, ko se politiki skrivajo za puhlicami in stališči, ki so bližje njihovi uradni politični opredelitvi. S tem pa tudi potuhnjeno in predvsem neiskreno zastopajo stališča, v katere ne verjamejo in s katerimi se ne strinjajo in tako zavajajo svoje potencialne volivce. Vse z namenom boljšega uspeha na volitvah. Kandidati se zavedajo, da bi se, v kolikor bi popolnoma iskreno podelili svoje mnenje o določenih temah, le to odrazilo v njihovi podpori.

Zato je skrajni čas, da tudi kristjani prevzamemo svoj del odgovornosti in na volitvah pokažemo za katere vrednote želimo, da so v ospredju delovanja naših politikov

Zato ni dovolj, da beremo le uradna stališča in izjave ter mnenja strank in kandidatov. Pobrskajmo malo globlje, preberimo še kakšne manj izpostavljene medije, ki včasih bolj poznajo kandidate, njihovo delo in vrednote, ki jih dejansko zagovarjajo. Ob sodobni tehnologiji in spletu, kjer so vse informacije na voljo, je to precej enostavno.

Zato je skrajni čas, da tudi kristjani prevzamemo svoj del odgovornosti in na volitvah pokažemo za katere vrednote želimo, da so v ospredju delovanja naših politikov. Le tarnanje ne bo pomagalo, prvi korak k spremembam je, da proučimo kandidate, gremo na volitve in pokažemo, da nam še zdaleč ni vseeno, kdo in s kakšnimi vrednotami nas zastopa doma, v Evropi in po svetu.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. In kateri so to? Janez Janša, avtoritaren vodja, predsednik SDS cca. 30 let, zamerljiv človek, ki je ostal v preteklosti? Matej Tonin, kao kristjan, ampak dvoličnež? Ljudmila Novak, ki udriha po Sloveniji in ni zaščitnica nekaterih tradicionalnih vrednot, ki jih veliko ljudi zagovarja? Branko Grims, s sovraštvom in jezo prežet, rasist itd? Še koga naštejem?
    Pa da ne bo pomote, tudi z leve strani ne bom nikogar volila.

    1. Na listi NSi, je LN na zadnjem mestu. Kdor da listi glas, pridobivajo le tisti na prvih mestih. Pa še tistim je možno dati preferenčni glas. Jaz mislim, da so tako Vida Čadonič Špelič, Horvat, Vrtovec, Cigler Kralj in Matej T, kar dobri kandidati in vredni zaupanja.

  2. Po čem sklepaš, da je Janez Janša zamerljiv? Pri kateri stvari je ravnal ( bolj ) zamerljivo, kot kateri od levih politikov?

    1. Draga Ana, od levih nisem nikoli pričakovala, da se bodo zavzemali za neke vrednote, kot so družina, dostojanstvo, boj za dostojno življenje od spočetja do smrti, ker jih veliko ni vernih. Bolj so me vedno skrbeli desni politiki, ki so jih vedno polna usta nekih floskul, vrednot, kako so verni, se kažejo povsod po cerkvah, potem pa ravno nasprotno delajo, kar govorijo.

  3. Tudi politiki so samo ljudje. Niso popolni. So pa vsi tako zelo prepričljivi, da ko jih poslušam, bi dala vsakemu po svoje prav. Zelo težko se je odločiti.
    Mislim pa, da so tako levi kot desni z eno nogo ostali v preteklosti. Se v nedogled kregati, kaj je bilo in zakaj je bilo, s tem ne bomo prišli nikamor in ne bomo našli skupne točke. Kar je bilo, ne moremo več spremeniti. Mi, rojeni po vojni, nismo krivi za tisto, kar se je v preteklosti dogajalo. In težko sodimo ljudi, ki so se znašli na eni ali drugi strani. Danes je lahko biti pameten, toda živeti v tistih časih, je bilo presneto težko. Mrtve je treba pokopati, jim narediti eno obeležje, se jih spominjati, potem pa moramo iti naprej.
    Mlade zanima, ali bodo jutri sploh imeli službo, ali bodo imeli pogoje za si ustvariti družino, ali bomo živeli v državi, kjer bo vladal mir in bomo še vdihovali čist zrak in pili neoporečno vodo.
    Starejše zanima, ali bodo imeli pokojnino in bodo lahko prišli do zdravnika.
    To je problematika, ki nas skrbi.

    1. Samo barcaffe, kar solze sem dobila v oči, kako si lepo napisala. Vse je resnica. Težave, ki nas zanimajo, mlade, bodoče starše, otroke, zaposlene, starejše, se morajo reševati zdaj. Politiki pa se kregajo o priznanju Palestine, o pošiljanju orožja v Ukrajino in še kaj. In ravno politiki zamegljujejo trenutno stanje, govoričijo, kako je v SLO vse kul itd. Nekateri od teh politikov se že 30 let in več valjajo po parlamentu, tako desni kot levi. In kaj je boljše zaradi njih?

      1. V bistvu imate prav.
        Toda v demokraciji moramo imeti tudi parlament. Zato moramo va VOLITVE in tako tudi sami odločiti, komu zaupamo.
        Pomembno pa je, da se v Evropi ohrani TRADICIONALNE vrednote, kot so družina (oče,mati, otrok), ter tudi narodna zavest in krščanstvo, ki je kultura naših prednikov. Če to kulturo zavržemo, gre vse iz tirov. Iztirjen vlak, pa ne pripelje do cilja.

        1. Kaj je tradicija, Milena? Koliko časa mora nekaj obstati, da je tradicija? Je od 1991 dovolj? Potem so naše tradicionalne vrednote privatizacija, politične zdrahe. Če gremo 70 let nazaj je tradicija socializem, pa mesečno nakupovanje v Italiji in Austriji. Če gremo 500 let nazaj, je tradicija podložništvo tujcem, izkoriščanost … tudi podložništvo cerkveni oblasti (hierarhija papež-škofje-kralji-vojska-ljudstvo). Če gremo 1300 let nazaj pa so Slovenci imali prav druge tradicije, ki niso imele s krščanstvom nič skupnega. Takrat je bila tradicionalna vrednota živeti na lastni zemlji in na tej zemlji biti gospodar. Katero obdobje sedaj bomo selektivno jemali za tradicionalno vrednosto Slovencev? VSE smo Slovenci. In imamo pravico do mnenja. Eni bi le nekaj zase privatizirali (še je kaj), enim se kolca po kolonah na Ljubelju, ter založenih KGM trgovinah v Celovcu, enim se kolca po fevdalizmu, enim po svobodi in Karantaniji. Od takrat naprej nismo več svobodni – tudi danes nismo.

          1. Mimogrede: zadnjih 1300 let nismo svobodni, pred tem pa nam arheologi in raziskovalci pripisujejo DNK za vsaj 10.000 let nazaj, oziroma do zadnje ledene dobe (40.000 let). Torej smo kot narod tu bili od nekdaj. In verjamem, živeli svobodno dokler ni prišel “tujec” in nas podjarmil – politično, gospodarsko, vojaško, kulturno … kaj so res naše tradicionalne vrednote? Največ nam seže spomin na otroštvo. Torej vrednote so vrednote naših staršev. Če so imeli prav ali ne …

    2. Treba je stopiti korak, dva nazaj, videti kdaj se je kaj začelo in kdo je začel. Nato se je treba pozanimati o temi resno in brez očal in se vidi kdo laže in zavaja in kdo se ne zna izražati oz. braniti. Vsi so ljudje, a eni so pretkani lažnivci z desetletji prakse in jim težko prideš na konec. Presekati in se začeti meniti zgolj o sedanjosti je pa največja NAPAKA, ki si jo lahko (ponovno) privoščimo.
      – kdor ne pozna zgodovine, nima prihodnosti. Ko streljaš na tarčo, pogledaš zadetek in šele nato ga lahko popraviš. Odpraviti zgodovino zgodovinarjem, bo potrdilo rek, da se zgodovina ponavlja, ker se nihče ne nauči ničesar iz nje.
      – problem levi-desni se NI začel leta 1941 !! Takrat se je bil ta razredni boj že dolga leta. Dejansko se je razdor Slovencev začel že vsaj 1850 z industrijsko revolucijo. Eni bi samo kmetovali (kdo vam bo pa stroje in orodje delal?), drugi bi samo tovarnali (kdo vam bo pa hrano pridelal?). In tako tudi danes lahko daš obojim kaj prav. Kot tedaj. Je pa razddor Slovencev se začel v resnici že 100-letja prej s kmečkimi upori, ki so bili krvavo zatrti. Eni so bili zato, drudi ne … lejte zadnji kmečki upor kaj so nam delali. Ampak samo 600 vojakov je premagalo več tisoč kmetov. Če bi bilo kmetov 500.000 na kupu bi se tudi vsa cesarska vojska podelala v hlače! Lahko bi prevzeli in zasedli DUNAJ! In vrnili nazaj našo deželo nam. Tako smo pa v hlapce potrti in tako vzagajamo otroke!
      – niso vsi politiki isti; oboji se grebejo zza položaj, oboji se nadejajo plačila, a eni pri tem lažejo na vsakem koraku. Predvsem žalostno, tisti “kao” cerkveni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja