Karmen in Timotej Brecelj: »Ogromno starejših ostane samih v hiši, ker mladim ne dovolijo, da bi si dom uredili po svoje«

Foto: osebni arhiv

Karmen in Timotej Brecelj sta zakonca in starša dveh otrok, štiriletnega Davida ter enoletne Olivije. Hoditi sta začela pri osemnajstih letih, po sedmih letih pa sta se poročila in osnovala družino. Dom sta si ustvarila v skupni hiši z njenimi starši in še eno mlado družino. S Karmen in Timotejem smo se pogovarjali, kako pri sobivanju vzdrževati dobre odnose, kako na vzgojo otrok vpliva prisotnost babice in dedka ter zakaj je toliko slovenskih hiš praznih. Njun pogled lepo dopolni pogled Karmeninih staršev, ki sta ga z nami že delila.

Kako je dozorela odločitev, da si dom ustvarita skupaj s tvojimi starši, Karmen? Je šlo za edino možnost ali se vama je to zdela najboljša rešitev?

Karmen: Odločitev je zorela počasi, v letih, ko sva bila fant in dekle. Razmišljala sva, kaj si želiva. Hiša mojih staršev je velika in ker sem edinka, sva vedela, da si lahko v njej ustvariva dom. Tehtala sva, koliko nama pomeni lastna hiša, ali si želiva graditi … Spraševala sva se, ali je v gradnjo smiselno vložiti toliko energije, časa in denarja. Predvsem se nama je zdel pomemben čas. Hišo bi morala graditi ob majhnih otrocih. Zavedala sva se, da bi šlo za gradnjo več let naporov, torej več let njihovega otroštva. Vedela sva tudi, da bom sčasoma prevzela družinsko podjetje, zato je bilo edino smiselno iskati dom nekje v okolici. Počasi se je izkristalizirala odločitev, da si dom ustvariva v hiši mojih staršev.
Sva se pa odločila, da greva najprej na svoje. Po poroki sva se za leto in pol preselila drugam. Medtem sva obnavljala mansardo naše hiše, kamor sva se potem preselila. To se nama je zdelo koristno, saj sta se na tak način vzpostavili dve ločeni družini. Vsi smo ozavestili, da sva midva svoja družina, moja starša pa svoja družina. Ko sva prišla nazaj, sva že imela vzpostavljeno svojo rutino, svoj sistem, ki nama je odgovarjal, in nisva bila več toliko občutljiva na morebitne pripombe od zunaj. Pomembno je bilo, da sva šla na začetku zakona oba od doma.

Sta bila glede sobivanja soglasna? Timotej, kako si ti gledal na selitev k tastu in tašči?

Timotej: Na začetku mi ideja ni bila blizu. Všeč mi je bila misel, da bi živeli nekje v bližini njenih staršev, ne pa prav v isti hiši. Najprej sem moral pri sebi razčistiti, koliko mi pomeni lastna hiša in to, da bi jo postavil s svojimi rokami. Bi bil zaradi tega kaj bolj moški? Ali bom pravi moški tudi, če ne zgradim hiše? Ugotovil sem, da gradnja lastne hiše ni nujna.
Odločitev za življenje pod isto streho je zelo olajšalo dejstvo, da sta bila Karmenina starša zelo obzirna. Če smo šli na skupno potovanje ali morje, nista nikoli pritiskala, da bi morali biti ves čas skupaj. Vedno sta nama pustila svobodo, da greva po svoje. Tudi ko smo se pogovarjali o obnovi mansarde, nisva nikoli naletela na nasprotovanje ali zadržan odziv, v smislu: »Ojoj, a to nameravata narediti?« Res sva se počutila svobodna. Čeprav gre za hišo, v katero sta tast in tašča vse življenje vlagala, sta nama pustila proste roke, da svoj del preurediva tako, kot sama želiva. To je igralo veliko vlogo, da je bila moja odločitev precej lažja. Vedela sva, da nama bosta pustila živeti svoje življenje.

Res spoštujem svoja starša, da sta bila pripravljena na takšno odločitev. Še posebej zato, ker smo v hiši od nekdaj živeli trije, zdaj pa nas je enajst.

Karmen, tvoji starši so svojo enodružinsko hišo prezidali v tri ločene stanovanjske enote. Kako je to potekalo in kako ste si razdelili prostore?

Timotej: Sama razporeditev ni bila zahtevna, saj ima hiša ločeno stopnišče, ki jo deli na tri ločene enote: pritličje, prvo nadstropje in mansardo. Midva sva si izbrala mansardo, Karmenina starša pa sta se iz prvega nadstropja preselila v pritličje. Takrat je padla ideja, da bi se v vmesno nadstropje preselila družina najinih prijateljev.

Karmen: Starša sta vedno govorila, da se bosta na stara leta preselila v pritličje. Moja mami je fizioterapevtka in ve, da stopnice in starost ne gredo skupaj. (smeh) Tako da je bila razporeditev prostorov nekako logična.

V eni enoti torej živita babica in dedek, v drugi vaša družina, tretjo pa ste dali v najem še eni mladi družini. To pri nas ni ravno običajna odločitev. Kako je prišlo do nje?

Karmen: Ravno v tistem obdobju je dom iskala družina moje dobre prijateljice in poročne priče. Na začetku sva s Timotejem vse skupaj predlagala bolj za šalo. Ampak moja starša sta o predlogu resno razmislila in se odločila, da se strinjata. Tako se je družina prijateljev preselila v prvo nadstropje. To se nama zdi super, ker imajo starši ločen vhod, mi pa imamo skupen vhod s prijatelji. Za celotno dinamiko je zdravo, da s starši nismo neposredni sosedje, ampak je še nekdo vmes. (smeh)
Res spoštujem svoja starša, da sta bila pripravljena na takšno odločitev. Še posebej zato, ker smo v hiši od nekdaj živeli trije, zdaj pa nas je enajst. Odprla sta se predlogu in mislim, da naše sobivanje doživljata kot velik blagoslov. Seveda pa smo imeli že pred selitvijo več pogovorov, da smo določili osnovna pravila sobivanja. Tudi zdaj se vsak mesec dobivamo in si podelimo, če so kje težave, če nas kaj moti …

Družina Brecelj skupaj z babico in dedkom. Foto: osebni arhiv

Pri prenovi mansarde sta imela torej proste roke?

Timotej: Ja. Edina omejitev je bila, da pročelje hiše ostane kolikor toliko enotno, kar ni bilo v neskladju z najinimi načrti. Prestavila sva kopalnico, razbila estrihe, da smo položili talno gretje, dodatno izolirala zunanje zidove … Samo nekaj sten je ostalo na svojem mestu.

Karmen: Obnova je bila res temeljita. V tem sta mi moja starša za zgled. V prepuščanju in zavedanju, da sva midva svoja družina in da lahko stanovanje urediva po svoje. Opažam, da starši pogosto želijo, da bi bil kdo v hiši, hkrati pa ne pustijo, da se karkoli večjega spremeni. To mlade družine odbije in mislim, da je zato toliko hiš praznih. Glede tega sta moja starša zelo modra. Pri sobivanju si morata obe strani hoditi nasproti. Midva sva v svojem nadstropju spremenila celo barvo fasade, pa starša nista imela pripomb. (smeh)
Timotej: Tako z njune kot z najine strani je bilo potrebnega veliko zaupanja in prilagodljivosti. Tast nama je tudi precej pomagal pri obnovi. Ker jaz delam dopoldne, on pa popoldne, sva se izmenjevala, da je bil vedno nekdo prisoten in je koordiniral delo.

Opažam, da starši pogosto želijo, da bi bil kdo v hiši, hkrati pa ne pustijo, da se karkoli večjega spremeni.

Kako poteka vaše sobivanje? Kje vidita prednosti in kje izzive?

Karmen: Midva sobivanje doživljava kot velik blagoslov. Velika prednost je, da si med seboj pomagamo.

Timotej: Če česa zmanjka, gremo samo eno ali dve nadstropji nižje. (smeh) Tudi avtomobile si posodimo, če je kdaj treba.

Karmen: Moji starši pogosto pomagajo pri varstvu otrok. Večkrat pa se pri varstvu izmenjamo tudi z družino prijateljev.

Timotej: Sobivanje je še posebej dragoceno, ko pride do kakšne nepredvidljive situacije in na hitro rabiš nekoga, da vskoči.

Karmen: Nikoli ne bom pozabila, kako sem šla s trimesečnim sinom prvič sama na sistematski pregled. Dojenček se je na ves glas jokal, jaz sem bila zaradi tega čisto živčna. Ogromno mi je pomenilo, da sem ga lahko za petnajst minut pustila pri mami in v miru pripravila vse potrebno. Ko sem ga prišla iskat, je spal. Čutil je, da je babica mirna. To so malenkosti, ki jih naredimo drug za drugega, vendar ogromno pomenijo. Moji starši naju na primer večkrat prosijo za podporo pri težavah z elektronsko opremo ali pomoč pri skrbi za psa.
Še ena prednost je finančna. Hiša je velik zalogaj in če se stroški delijo, je lažje. Poleg tega je z njo tudi veliko dela. Z majhnimi otroki si včasih težko predstavljam, koliko časa bi nama ostalo, če bi morala za hišo in vso okolico skrbeti sama. Tako pa si stvari razdelimo in nam več časa ostane za družino. Z mami sva tudi zmenjeni, da vsak drug dan ena kuha za obe družini. Obe radi kuhava, vendar nama zelo prav pride, da se s tem ne ukvarjava vsak dan. Imamo pravilo, da skuhano hvaležno vzameš in se ne pritožuješ, ne glede na to, kaj dobiš. (smeh)
Res je veliko situacij, ko lahko drug drugega podpremo. Meni veliko pomeni tudi to, da sem imela med porodniškim dopustom družbo v hiši. Obakrat sva bili s prijateljico skoraj sočasno na porodniškem dopustu.

Glede osnovnih pravil smo se dogovorili pred selitvijo. Brez tega ne gre.

Na kaj je treba biti pozoren pri sobivanju? Kakšna pravila imate, da ne prihaja do trenj?

Karmen: Glede osnovnih pravil smo se dogovorili pred selitvijo. Brez tega ne gre. Kot rečeno se vsak mesec dobimo na skupni refleksiji. Vsakič jo gosti ena družina. Najprej se podružimo, potem pa si povemo, če nas kaj moti in iščemo rešitve. Priložnost izkoristimo tudi za kakšno pohvalo drug drugemu. Poleg tega se dogovorimo glede skupnih del in okolice hiše. Na tak način mnogo lažje izrazimo, če kaj ni v redu. Dobro je določiti čas in prostor, kjer vsi lahko spoštljivo ubesedimo, kar se nam dogaja.

Timotej: Kadar me kaj zmoti, običajno takoj ozavestim, da bom to lahko izpostavil na refleksiji. Že zaradi zavedanja, da bom slišan, se drugače počutim. Včasih se negativni naboj umiri, tako da mi na refleksiji sploh ni treba odpirati teme. Eden od izzivov, ki jih rešujemo na refleksijah, so tudi drugačni standardi glede pospravljenosti in urejenosti okolice hiše.
Pred selitvijo smo se dogovorili še za eno pravilo: ko nekoga srečaš na vrtu ali stopnišču, lahko z mirno vestjo rečeš samo živijo in greš naprej. Ni se treba vsakič ustavljati in klepetati. Včasih nimamo časa ali volje za klepet, s čimer ni nič narobe. Drugo pravilo je, da se praviloma pokličemo, preden potrkamo drug pri drugem. Ko nekdo potrka, ga lahko samo še povabiš naprej. Telefonski klic pa omogoča malo več manevrskega prostora.

Karmen: Zelo dragoceno je, da moja starša to res razumeta in upoštevata. Spoštujeta našo zasebnost. Ko sem prvič rodila, sva ju za pol ure povabila gor, da sta videla novorojenčka. Potem pa nam je mami cel teden samo puščala hrano pred vrati. Nič ni klicala, nič ni spraševala, nič na hitro potrkala, da bi videla vnuka. Pa si ga je gotovo želela videti. Rabila sem mir in ona se je tega držala. Takrat sem videla, da jima res lahko zaupam, da ne bosta vdirala v našo zasebnost. Ne bojiva se, da bi bila zaradi najinih želja užaljena. Na tak način ju v resnici lahko spustimo bližje. Če bi z njune strani čutila pritisk, bi okrog sebe zgradila zid. Naša odkrita komunikacija se nama zdi temeljna.
Veliko mi pomeni tudi to, da me mami vpraša, kaj naj naredi, ko starejši sin npr. uveljavlja svojo močno voljo. Ne dela za mojim hrbtom ali z odnosom, da onadva že vesta. Želi naju podpreti pri tem, kako želiva midva vzgajati svoje otroke.

Timotej: Pri sobivanju je eden od izzivov, kako si vzeti čas samo za našo družino. Če gremo na vrt, skoraj nikoli nismo sami. Otroka sta tega seveda vesela, rada se družita s sosedovimi otroki ter z babico in dedkom. Vendar včasih zmanjka prostora za našo družinsko dinamiko. Babica in dedek sta se tega začela zavedati, zato se zdaj večkrat zavestno umakneta v hišo. To zelo spoštujeva. Če želimo biti zunaj res sami, pa smo se navadili, da se odpravimo kam drugam.

Karmen: Zelo blagodejno je menjavanje letnih časov. Poleti smo ogromno časa skupaj na vrtu. Ko prideta jesen in zima, nam odgovarja, da smo več sami, vsak v svojem stanovanju. Ko pride pomlad, pa se že pogrešamo in smo veseli, da se spet več vidimo. (smeh)

Zelo blagodejno se mi zdi, da imata otroka pri najinih starših še en vir brezpogojne ljubezni.

Kako se vama zdi, da na otroke vpliva bližina babice in dedka?

Timotej: Otroka gresta zelo rada k njima zjutraj pred vrtcem. Seveda so pri starih starših ugodnosti nekoliko večje, pričakovanja pa manjša. (smeh) Zdi se mi dragoceno, da lahko Karmenina starša na otroke prenašata svoje strasti, izkušnje, vero in znanje. Včasih, ko sva midva utrujena in naveličana, pa je super tudi to, da ju lahko malo popazita in si midva napolniva baterije. Ko smo ponovno skupaj, sva lahko midva boljša sozakonca in bolj potrpežljiva starša. (smeh)

Karmen: Zelo blagodejno se mi zdi, da imata otroka pri najinih starših še en vir brezpogojne ljubezni. Kot starša sva nepopolna, imava boljše in slabše dni. Ko imava slab dan, lahko otroka pri babici in dedku začutita, da ju imata tudi onadva neskončno rada.

Foto: osebni arhiv

Kako ste se dogovorili glede risank in sladkarij? Ponavadi tukaj pride do trenj.

Karmen: Srečo imamo, ker nihče v hiši nima televizije, tako da otroka ne moreta hoditi na risanke. (smeh)

Timotej: Pri sladkarijah gre bolj za domače flancate, suhe kakije, veliko domače marmelade in malo kruha. (smeh) Pravil nismo zelo striktno dorekli, vendar zaenkrat ne vidimo težav.

Verjetno je prisotnost vnukov tudi za babico in dedka vir veselja?

Karmen: Ja, mislim, da sta zelo hvaležna, da vsak dan vidita vnuke in da sta tako prisotna v njihovem življenju. Mislim, da dajejo vnuki njunemu življenju poseben smisel. Čutita, da lahko še vedno veliko dajeta in da imata pomembno vlogo.

Timotej: Zavestno sta se odločila, da ju ne bodo motile manj prijetne stvari, ki pridejo skupaj z otroki. Hrup, zgodnje vstajanje, poslušanje skakanja po svojem stropu …

Karmen: V enem obdobju se je hrup v hiši začel že ob petih zjutraj, vendar se nista nikoli pritoževala. To je bila njuna zavestna odločitev.

Midva sobivanje doživljava kot velik blagoslov. Velika prednost je, da si med seboj pomagamo.

Karmen, ti si s svojo mamo deliš tudi poklic. Kako je to videti?

Karmen: Od mami, ki je prav tako fizioterapevtka, prevzemam družinsko podjetje. Ukvarjamo se z vodenimi vadbami in fizioterapijo. Od mami sem prevzela strokovni del, od očeta pa organizacijski. Moja starša sta res dobra v prepuščanju tega, kar sta ustvarila. Svoje službene zadolžitve sta večinoma predala, zdaj se osredotočata na druge stvari, na glasbo in širjenje sporočila ljubezni in spoštovanja.

Timotej, kaj pa si ti po poklicu?

Timotej: Ukvarjam se s tehnično podporo pri vgrajevanju srčnih spodbujevalnikov in elektrofiziologijo. Hodim po bolnišnicah, sodelujem pri vgrajevanju naprav, jih testiram in programiram. Gre za preplet medicinskega in inženirskega dela.

Kako si ob dveh majhnih otrocih jemljeta čas zase? Na kakšen način negujeta svoj odnos?

Timotej: Ob dveh nama nekako gre. (smeh) Prejšnji vikend sva bila na duhovnih vajah za zakonce v Nazarjah, tako da sva ravno sveže napolnjena. S Karmen hodiva tudi na zakonsko skupino, oba pa enkrat mesečno še na moško oziroma žensko skupino.

Karmen: Trudiva se, da dava otroka spat ob 20h, tako da imava kakšen večer za naju. Včasih na pomoč priskočijo tudi moji starši. Poleg tega smo s prijatelji našli odličen način, kako si pomagamo. Tri družine smo se dogovorile, da vsakih štirinajst dni en par čuva vse otroke, ostala dva para pa gresta medtem na zmenek. To pomeni, da greva dvakrat zapored na zmenek, potem pa enkrat paziva otroke. Na tak način z zelo malo vloženega truda poskrbiva za redne zmenke. Priporočava!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Lepo je tole prebrati, kako različne generacije sobivajo skupaj, se med seboj razumejo in dopolnjujejo. Žal ni povsod tako. Če je pri hiši samo en otrok, je iz tega vidika vse bolj enostavno, če je več otrok, lahko hitro pride do prepira zaradi dediščine, lahko tudi samo zaradi pozornosti, katero starši posvečajo bolj enemu otroku kakor drugemu.
    Žalostno je opazovati, predvsem po vaseh, kako propadajo kmečke hiše, polja pa so zaraščena, ker ni potomcev. Ali pa potomci so, pa se raztepejo vsepovsod po svetu. Kam gre trud in delo naših prednikov? Nekega dne bo vse prišlo v tuje roke. Žalostno, toda resnično.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec