Kako sem končno zbrala pogum, da napišem knjigo

Foto: Lea Golob

»Vedno sem si želela napisat knjigo« je najbolj klišejski odgovor, ki bi ga lahko dala na vprašanje, zakaj sem se lotila pisanja romana.

Ampak to bi precej poenostavilo dejansko resnico.

Vedno sem rada pisala, to je res. In vedno sem rada pripovedovala zgodbe. A dolgo se mi je zdelo, da niti slučajno nikdar ne bom imela dovolj vztrajnosti in potrpljenja, da bi napisala celo knjigo. Pa tudi starejša kot sem bila, bolj se mi je zdelo, da je pisatelj en tak fiktiven poklic, ki sicer obstaja, ampak samo za res, res redke izbrance – podobno kot recimo astronavt ali predsednik države. Skratka, da to ni ravno neka realna poklicna pot, h kateri bi lahko stremela, ker je možnost, da mi uspe, preprosto premajhna.

Res je, da moji prvi literarni poskusi segajo že v obdobje pred 1. razredom, ko sem se šele naučila pisati. To sem omenila tudi Dušanu v podkastu, pa se mi zdi, da mojega odgovora nekako ni vzel čisto resno. 🙂 Ampak jaz sem res že pri šestih, ko sem se naučila pisati, nekaj časa govorila, da bom pisateljica in dejansko tudi napisala svojo prvo »knjigo«. Naslov je Si ze vide-la kuren-ta. Je slikanica, ki vsebuje tri kratke zgodbe in eno kratko poezijo. Tudi ilustrirala sem jo sama. Več kot očitno je nihče ni lektoriral.

Prvi roman sem začela pisati pri dvanajstih letih, na neskončne pole računalniškega papirja – tistega z luknjicami ob robovih. Pod vtisom takrat meni najljubše knjižne serije Novohlačniki sem skušala napisati najstniško detektivko, v katerem dve sošolki in hkrati najboljši prijateljici raziskujeta skrivnostno izginotje ključa od šolske omarice. Napisala sem kakih šest poglavij, potem pa obtičala.

Leto kasneje sem na zadnje strani zvezka za zgodovino začela pisati nov roman – zgodovinski, o princesi, ki je živela na gradu Kamen, jahala vranca z imenom Apolon in se upirala pričakovanjem, ki ji jih je nalagala družba. Še dobro, da sem tudi tu obtičala pri nekaj poglavjih, saj so bila polna klišejev, še bolj pa zgodovinskih netočnosti.

V srednji šoli sem, kot polnovredna pubertetnica, pisala predvsem poezijo. Prevzeta od ruskih realistov nisem verjela, da bi bila sama sposobna kadarkoli napisati kaj podobno izvrstnega. Ob branju o Tolstojevem ustvarjanju Vojne in miru, kako je dolgi rokopis leta in leta urejal in prepisoval na roke, me je prevzelo strahospoštovanje, da bi si sama kadarkoli sploh drznila poskusiti napisati roman. V smislu, da če ne bo vrhunski, ga raje sploh ne napišem. Sem pa vedela, da se želim vse življenje ukvarjati z jezikom. In se zato vpisala na novinarstvo.

Novinarsko delo me veseli in izpolnjuje. Še vedno. Pa vendar, ne glede na to, kako sem to hrepenenje skušala sestradati, nikoli nisem povsem nehala pisati zgodb. Ki so večinoma obtičale v za to namenjeni mapi na zunanjem disku in se od tam niso premaknile nikamor. Življenje s tremi predšolskimi otroci in službo je bilo že samo po sebi dovolj stresno.

A ta zakopan talent me je bolj in bolj glodal. Tudi se mi je zdelo, da vsi ljudje okrog mene pišejo in izdajajo knjige. In bila sem jim kar nevoščljiva. Po drugi strani pa mi je to pomagalo, da sem počasi začela verjeti, da bi lahko to uspelo tudi meni.  

Novembra 2019 sem se odločila, da bom zdaj pa res poskusila napisati roman. Za vsak slučaj nisem nikomur omenila, niti možu. Se mi vsaj ne bo treba pred nikomer zagovarjati, če mi spodleti! In kot nalašč je mesec kasneje Leon Jagodic prišel do mene z idejo o pustolovskem romanu za mlade. Od tam je šlo naenkrat vse z neznansko naglico.

Svizci so se mi narisali pred očmi še isti dan. Kot da so oni poiskali mene in ne obratno. Teden dni kasneje sem imela ogrodje za zgodbo. Konec leta sem začela zares pisati. In 24. aprila sem končala prvi rokopis.

Ko se zdaj spomnim tistih norih mesecev, v katerih sem poleg službe, šolanja na daljavo in sploh vse norije s korono še pisala roman in vsakodnevno kramljala o njem s testnimi bralci, se mi vse skupaj zdi neverjetno. Kako sem sploh zmogla? Verjamem, da je nad vsem bedel Sveti Duh, ker mi sami, pa naj imam še toliko talenta, ne bi uspelo.

Ne vem, če sploh lahko opišem, kako srečna in hvaležna sem, da lahko rečem, da sem napisala knjigo. Da sem pisateljica. Da ljudje berejo zgodbo, ki sem si jo izmislila. In jim je všeč!

V pisateljski skupnosti velja, da je prva knjiga običajno slaba. Ker se avtor še uči. Zato res upam, da mi bo dano še kdaj napisati kakšno knjigo. Ker bo verjetno boljša. 😉

Aja, še nauk zgodbe?

»Vse dobro pride k tistim, ki čakajo,«* verjetno 🙂

*je rekla Lady Mary Montgomerie Currie

Odličen prvenec Lucije Čakš Potem pa Svizci zavijejo … je na voljo v trgovini Iskreni na tej povezavi.


Preberite še: