Kako je petletnica spremenila moj pogled na podarjanje cvetja …

Vir: Shutterstock

Pomlad se prebuja, rože cvetijo, s tem pa je veliko priložnosti, da možje ob domači hiši ali pa v cvetličarni oz. trgovini priskrbimo šopek in ga podarimo našim nežnejšim polovicam.

Sam nisem pristaš kupovanja in podarjanja rož. Priznam, da me ob pogledu na šopke rož v trgovinah le redko prime, da bi kakšen šopek kupil in ga nesel domov. Zato me toliko bolj »zbode«, ko na domači mizi zagledam šopek, ki si ga je žena sama kupila. Pojavi se tisti neprijeten občutek krivde, da bi lahko tudi sam poskrbel za to, ampak nisem. A ko sem rožo podaril hčerki, sem na to gesto začel gledati drugače …

Odziv, ki ga nisem pričakoval …

Letos sem ob enem izmed marčevskih praznikov naših žena in mam bolj za šalo kot zares kupil še eno vrtnico za petletno hčerko. Ta gesta ni bila mišljena povsem resno, saj pri njenih letih ne more zares razumeti pomena teh praznikov in tega, kaj vse se skriva v ozadju njihovega praznovanja.

Toda, ko sem ji to vrtnico predal, sem zagledal nekaj, kar se me je globoko dotaknilo. Videl sem široko odprte oči, začudenje, veselje, nato pa poskoke in hitenje povedat ostalim, da je tudi ona dobila rožico. Videl sem odziv, ki ga nisem pričakoval.

Kupujem rože zaradi sebe, ali zaradi tiste, ki so ji namenjeni?

Ob tem, ko sem letos podaril rožo ženi in hčeri in videl odziv hčere, sem začel razmišljati, zakaj mi je tako težko s preprosto gesto, kot je nakup drobne rože, narisati nasmeh na obraze oseb, ki jih imam rad?

Zakaj mi je tako težko s preprosto gesto, kot je nakup drobne rože, narisati nasmeh na obraze oseb, ki jih imam rad?

Del krivde leži v tem, da na rože (vsaj občasno) gledam kot na nekaj, kar bo slej ali prej ovenelo ali pa se bo na njih nabiral prah. Obenem pa me roža spomni na to, kako zelo me vsakodnevne obveznosti in skrbi odvračajo od negovanja odnosa z bližnjimi. Kako težko je priti domov k družini in biti povsem iskren, ljubeč in skrben, ko pa je glava še vedno na povsem drugem koncu … In kako naj takrat podarim rože, če vem, da to dejanje ni odraz mojih čustev? Zato se nočem skrivati za šopkom. Ne želim, da bi s šopkom le navzven dajal vtis ljubezni. Tudi zato ga raje ne kupim, ker vem, da v danem trenutku to ne bi bilo iskreno. Toda …

Šopek sicer oveni, a občutki, ki jih vzbudi, ostanejo

Letos sem spoznal, da je moj pogled na podarjanje rož očitno povsem napačen. Doslej sem v prvo vrsto postavljal sebe in moje doživljanje tega, kar čutim, ko podarim šopek. Pozabil pa sem na prejemnico oziroma prejemnice šopka.

Če kdaj, mi je sedaj povsem jasno, da ni toliko pomembno, kaj jaz čutim ob tem, ampak da je precej bolj pomembno to, da se žena (pa očitno tudi hčerka) ob prejemu šopka počuti cenjeno, da začuti, da mi je mar zanjo, da sem se odločil in kupil šopek, kljub temu, da se meni to zdi nesmiselno. Da sem uspel iti preko sebe, preko mojega pogleda in njo postaviti na prvo mesto. Kajti ni pomemben šopek, ki ga drži v roki, ampak moja gesta.

In tudi če moja petletna obdarovanka ne razume pomena praznika, ob katerem je prejela rožo, pa pri teh letih zelo dobro razume, kaj pomeni občutek, da ji je namenjena pozornost.

Drobna roža, nekaj evrov vreden cvet, je bil njej dragoceno darilo. Ta cvet bo ovenel, ona pa bo ohranila doživete občutke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.