Foto: ShutterstockBožiček je med katoličani ena od kontroverznih figur. Po eni strani ne moremo reči, da gre za neprimeren pravljični lik, po drugi pa pooseblja vse tisto, kar naj bi bil danes božič, vendar nima z božičem nobene zveze.
Božiček je v osnovi protestantska različica sv. Miklavža, ki se je s filmsko in glasbeno industrijo iz Amerike razširila po vsem svetu in celo v dežele, kjer božiča sploh ne poznajo. Američani so pač mojstri marketinga. Pri samem liku ne gre za nič posebej spornega. Pač mož, ki na božično noč obdaruje otroke, tako kot jim zobna miška prinese kovanec, ko izgubijo zobek.
Pri nas je to nalogo stoletja opravljal sv. Miklavž, ponekod pa so darila nosili tudi Sveti trije kralji ali novorojeni Jezušček. V Jugoslaviji so Miklavža na hitro zamenjali z ateističnim dedkom Mrazom, v zadnjih desetletjih pa je iz Amerike vdrl še Božiček. Slovenija je s tem postala ena od držav z največjim številom »dobrih mož«. Da otroci ne bi česa zamudili, jim darila prinašajo kar vsi trije. Poleg daril doma moramo dodati še obdarovanja v vrtcih, službah in pri sorodnikih. Decembra si dobri možje kar podajajo kljuko.
Božiček pooseblja vse tisto, kar naj bi bil danes božič, vendar nima z božičem nobene zveze.
Zakaj bi bila težava v Božičku?
Ne glede na našega najljubšega dobrega moža imajo vsa darila isti izvor. Kdo bo pri nas nosil darila, je torej osebna odločitev. Za nas, katoličane, ima sv. Miklavž seveda večjo globino, saj gre za svetnika, ki je resnično živel na Zemlji in na skrivaj opravljal dobra dela. Zdaj pa živi v nebesih! Ko starejšim otrokom razkrijemo Miklavževo skrivnost, imamo precej lažjo nalogo kot starši, ki morajo otrokom razbliniti iluzijo o Božičku. Starši sv. Miklavžu pomagamo pri opravljanju dobrih del, kot jih je on opravljal na Zemlji. K dobroti in skrivnem razveseljevanju drugih so poklicani tudi otroci, ki že vedo, od kod pridejo darila. Biti Miklavžev pomočnik je privilegij!
Ko starejšim otrokom razkrijemo Miklavževo skrivnost, imamo precej lažjo nalogo kot starši, ki morajo otrokom razbliniti iluzijo o Božičku.
Pri Božičku je stvar drugačna zaradi potrošniške kulture, ki jo pooseblja. Če je bil dedek Mraz povezan z Bitenčevimi pesmicami o sivi kučmi in z možem v krznu, ki smo ga videli na kakšnem novoletnem sprevodu, je Božiček k nam prihrumel s celim spremljevalnim arzenalom. Filmi, risanke, glasba, knjige, okrasitev, reklame … Njegova podoba je na vsakem koraku. Iz lika, ki prinese darila, je postal lik, ki nas prepričuje: »Bistvo božiča so darila! Veliko daril! In piškoti! Lučke! Lepa dekoracija! Druženje ob čaju in kuhanem vinu! Okrašeni trgovski centri! Nakupovanje!«
Ime Santa Claus (ang. Božiček) izvira iz nizozemskega imena za Miklavža – Sinterklaas. Ker pri protestantih daril ni več mogel nositi svetnik, so Miklavža nekoliko preoblikovali in ga prestavili na božični večer. Evropski priseljenci so ga prinesli v ZDA, kjer se je sčasoma oblikovala njegova tipična podoba: rdeča oblačila, bela brada, sani z jeleni in bivališče na severnem tečaju. Ta podoba se je utrdila v 20. stoletju s številnimi reklamnimi kampanjami, npr. za kokakolo, ter filmsko in glasbeno industrijo, ki sta Božička ponesli po svetu. Tako je prišel tudi k nam, kjer vse bolj izpodriva sv. Miklavža, pa tudi dedka Mraza, ki so ga namesto krščanskega svetnika uvedli v času socializma.
Za Božič ne pričakujemo Božička, ampak Jezuščka
Božič je lahko tih in umirjen, kakršno je bilo po izročilu rojstvo v hlevčku. Ali pa glasen in razposajen, kakor angeli, ki so na ves glas slavili Boga. Lahko ga uživamo v domači intimi ali v otroškem in prijateljskem vrvežu. Božič je poln svetlobe, veselja in pesmi. Božič je Jezusov rojstni dan.
Za božič ne čakamo Božička, ampak novorojenega Jezuščka. Božič je Jezusov rojstni dan.
Moramo na ta sveti dan poslušati dvestoto ponovitev pesmi Santa Claus Is Coming to Town? Imeti težave s prebavo zaradi preobilice dobre hrane? Nositi jelenove rogove? Po tleh še dva dni pobirati ostanke ovojnega papirja? In se najbolj od vsega veseliti Božička?
Vse to zna biti čisto prijetno, vendar nima nobene zveze z bistvom božiča. Za božič ne čakamo Božička, ampak novorojenega Jezuščka. Mir v srcu, resnično notranje veselje, ljubezen in večno življenje, ki nam jih prinaša, so neskončno dragocenejše darilo od vseh Božičkov tega sveta.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Pozdravljeni,
zakaj bi preganjali Božička, raje mu dajmo drugo vsebino. V meščanskih družinah pri nas je v preteklosti otrokom nosil darila tudi Jezušček in ne samo sv. Miklavž. Čisto nič se mi ne zdi narobe, da se na Božič medsebojno obdarimo, v spomin na dan, ko se je rodil Odrešenik sveta. Jezus se je rodil v družini in prepričana sem, da nima prav nič proti praznovanjem v družini (z dobro večerjo, potico in medenjaki), ki je nadgrajeno z obiskom prazničnih maš in molitvijo. Prav gotovo pa je pri praznovanjih in darilih potrebna zdravorazumska meja, da ne bo Božič postal le praznik trgovcev in breme za gospodinje.
Svetega Miklavža oz. Šent Klausa oz. Santa Clausa poznajo domala vsi. Eni ga praznujejo 6. decembra, eni 25. decembra. Le mi Slovenci, bolj “papeški od papeša”, smo mu nadeli novo, unikatno ime in mu s tem priznali verodostojnost kot samostojnemu dobremu možu, ob bok originalnemu Miklavžu. Že z imenom se je nekdo potrudil dati vedeti, da je to legitimen dobri mož, povezan z praznikom Jezusovega rojstva. Naši otroci so prav kmalu izvedeli da je “božiček” marketingška ukana trgovcev za večjo prodajo in smo ga izločili. Dedka mraza nismo preveč omenjali, čeprav je bilo tu in tam še prireditev za otroke z njim na čelu, o resnici Miklavža pa smo skupaj verjeli in še verjamemo, tudi po tem, ko smo izvedeli “kako Miklavže vse vidi”.