
Še vedno sem močno pod vtisi preteklega božiča in to mi niti malo ni v navadi. Vsa ta leta sem se močno trudila, da bi Jezusov prihod res doživela, si omogočila mirne praznike, da se me res dotaknejo in mi vlijejo upanje, ki ga sveti večer prinaša.
Z možem sva se strinjala, da letošnji prazniki ne bodo preveč pestri, pa ne zato, ker bi se prilagajala dojenčku, ampak ker sva si želela ta čas izkoristiti za to, da se kot družina skupaj ustavimo in praznike zaužijemo skupaj. Seveda potem pride vmes tisoč in ena stvar, med drugimi tudi novi zobki.
To upanje, ta mir, ki sem si ga letos tako želela doživeti, pa je vseeno nekako prišel. Sicer ne tako nežno, romantično, kot sem si predstavljala, da bom ob poslušanju božične glasbe in pogledom na razsvetljene jaslice mir kar vdihnila vase. Ne, zadelo me je.
Moj prvi božič kot mama
Postavili smo božično drevesce in jaslice, prebrali božično zgodbo in otrok je zaspal. Jaz pa sem, prvič kot mama, zgodbo doživela popolnoma drugače.
Marija, kakšna kraljica! Neverjetno pogumna, močna ženska!
Drage mame, si predstavljate, kako je biti v devetem mesecu nosečnosti in bežati od doma? Tik pred porodom, ko se vse umirjamo, planiramo dneve bolj v bližini doma in s sabo v avtu vozimo porodno torbo. No, pa odgovarjamo na klice z “nisem še rodila!” Kako je med popadki bežati in v neznanem mestu, polnem vrveža, iskati prenočišče? Ne vedoč ali boš rodila kar nekje na poti pod milim nebom, kakšno bo prenočišče, v kolikor ga najdeš, kdo so ljudje, ki te bodo obkrožali v tvojih najranljivejših urah. Tudi po porodu stresa še ni konec, zdaj z dojenčkom bežiš pred hudobnimi ljudmi, ki hočejo tvojega otroka ubiti.
Tega si sploh ne predstavljam … da mi po porodu ne bi bil omogočen počitek in te zlate ure pestovanja in negovanja svojega čisto svežega, dišečega novorojenčka. Zaupana ti je bila neverjetno težka naloga. In ti, mati vseh, si jo tako pogumno vzela za svojo. Tako mlada, od vseh obrekovana, saj ti niso verjeli, da si devica in takrat še neporočena noseča, za tiste čase je bil to hud greh. Ti si zaupala Bogu, da boš zmogla in da ti bo On pomagal poskrbeti za otroka. In res je bilo tako.
Božični čudež
Zakaj se torej trudimo ustvariti čaroben božični večer, sem se spraševala. Tisti prvi, “originalni” večer Jezusovega rojstva je bil totalna grozota. Stres, panika. Kaos, nevarnost. Ne pa lučke, bleščice, vonj sladkega kadila, mirne glasbe.
Čemu torej taka tradicija?
Spominjamo se čudeža. Od tu lepota. Med nas ni prišel veličastno, temveč skromno. Bolj skromno kot tako, ne gre.
Zakaj vse lučke?
Ker je spomin na Jezusovo rojstvo tudi praznik luči, praznik upanja. Prihaja Odrešenik, naše upanje za boljši jutri je zdaj tukaj.
Zato mirna glasba, Bog je prišel med nas in moja duša se končno lahko umiri pri Njem.
In zakaj jaslice? Z njimi pripovedujemo zgodbo, da se spomnimo bistva božiča, konec koncev. Da niso pod smrečico zgolj le darila, ampak so le ta samo skromen dodatek.
Ko tako pogledam božič, ga doživim. Prvič ga res začutim.
Najin čudež
Potem pa pogledam svojega spečega otroka. Tudi ta je čudež, ki nama ga je Bog poslal in zaupal v varstvo. V hvaležnosti se mi zarosijo oči in božič zdaj močno gori v mojem srcu. Hvala ti Gospod, ker si prišel med nas.
In hvala tebi Marija, ti absolutna carica! Naj se večkrat spomnim nate, ko potrebujem materinski nasvet. In blagoslov. Za pogum. Pa tudi opomin, kako močna in nepremagljiva je materinska ljubezen.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Alenka Rebula: Telo je v vsakem trenutku priča resnice
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Otroka se ne tepe. Nikoli.”
Peter Pučnik: “Če je otrok iz družine prinesel samo odprto srce za Boga, je to že veliko.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!