Kaj odgovoriti otroku, ki trdi, da Miklavž ne obstaja?

Foto: Canva

Dokler se nisem poročila, na to vprašanje nisem imela jasnega odgovora. Nato sem preprosto in lepo tradicijo z jasnim odgovorom na otroško dilemo prevzela od moža. V njegovi družini je bil odgovor namreč zelo jasen in zelo kratek – in predvsem: ohranil je čar. Otroštvo pa potrebuje čarobnost!

Bo Miklavž le dobri mož z nalepko “krščanski”?

A začnimo na začetku … Vsaka družina se prej ali slej znajde v trenutku, ko otrok pride domov iz vrtca ali šole in starše nepripravljene zaloti s stavkom: “Miklavž ne obstaja.” Kaj odgovoriti, da bo starosti primerno in bo pojasnilo ravno dovolj? Modro je najprej ugotoviti, kako otrok o tem sploh razmišlja ter vprašati: “Kaj pa ti misliš?”, “Kdo ti je to povedal?” “Zakaj tako misliš?”

Od tu dalje pa je veliko na starših in njihovi odločitvi, koliko pomena, namena, tradicije, veselja in čara ob prihodu sv. Miklavža bi radi predali svojim otrokom. In pri nas doma je odgovor: čim več! Prav starši namreč odločamo, ali bo Miklavž pri nas le dobri mož z nalepko “krščanski” – ali pa bomo dali tej tradiciji več smisla.

Sv. Miklavž je dobri mož, ki staršem pomaga na otroke prenašati vrednote, ki danes še zdaleč niso samoumevne.

Ni vseeno, kakšne so naše družinske tradicije

Trgovci si seveda želijo, da je vse skupaj čim bolj skomercializirano; da se čim več nakupi za Miklavža, pa potem vsaj še za Božič in novo leto. Pa naj nosijo dobri možje, Jezušček, škratje ali “skriti Božiček”.

A prav sv. Miklavž nas uči, da je resnični smisel nekje drugje in zato ni vseeno, kako zastavimo družinske tradicije. Prav od tega je namreč odvisno, ali bo tradicija obstala ali pa bodo otroci čutili, da je čisto vseeno, ali se “prinašalec daril” imenuje Miklavž ali kako drugače, če so darila edini smisel. Zato bi bilo tako zelo škoda Miklavža zreducirati le na dobrega moža, ki nosi darila otrokom iz krščanskih družin.

Pomočnik pri vzgoji

Sv. Miklavž je dobri mož, ki staršem pomaga na otroke prenašati vrednote, ki danes še zdaleč niso samoumevne. Otroke misel na sv. Miklavža, ki obdaruje pridne otroke (in vsi otroci so predvsem pridni), opominja, naj bodo pošteni, si med seboj pomagajo in delajo dobro, tudi neznancem.

Naj so otroci predšolski ali še starejši, je smiselno ohraniti čar prihoda sv. Miklavža, brez da bi ob tem otroku lagali. Tu so lahko v veliko pomoč kvalitetne pravljice in pogovor o pomenu dobrih del, veselju ob obdarovanju ter pomenu te tradicije. Tako mlajši kot tudi starejši otroci pa so lahko v obdarovanje vključeni kot Miklavževi pomočniki, ki pečejo piškote ali pomagajo pripraviti druge doma pripravljene pozornosti. Moj sin si denimo letos želi le, da bi mu Miklavž prinesel piškote, ki mu jih je pomagal pripravljati. In ob tem je očitno, da je tudi sv. Miklavž lahko pomočnik pri privzgajanju skromnosti – če le ne bomo pretiravali odrasli. Zavedam se, da je v tem smislu lažje, ko so otroci mlajši, a nekje se vse začne.

Tudi tradicija pisanja pisma sv. Miklavžu otrokom pomaga, da premislijo o tem, koliko dobrega so tudi resnično naredili ter da se omejijo pri željah. Sama sem mnenja, da Miklavž mora poleg suhega sadja, knjig, nečesa, kar otrok potrebuje (npr. oblačila) prinesti tudi vsaj kakšno malenkost, ki je starši ne bi kupili.

Pričakovanje in obdarovanje ob sv. Miklavžu je tudi način ohranjanja slovenske kulturne dediščine, ki poleg prenosa običaja gradi toplino doma in je eden od jezikov ljubezni.

Otroci čutijo in razumejo

Hkrati pa je pričakovanje in obdarovanje ob sv. Miklavžu tudi način ohranjanja slovenske kulturne dediščine, ki poleg prenosa običaja gradi toplino doma in je eden od jezikov ljubezni. Zato mi je bila v moževi družini blizu tradicija priprave peharjev in obveznost, da se gre 5. decembra v posteljo čim hitreje.

Vrnimo se k naslovnemu vprašanju, ki ne sme ostati neodgovorjeno: Na otroška vprašanja, kdo je Miklavž in trditve, da vedo, kdo je Miklavž, so moževi starši vedno odgovorili enako: “Miklavž je dobrota.” Nič več in nič manj. In razumeli so majhni in razumejo veliki.