Zakaj si z možem ne kupujeva daril?

Vir: Shutterstock

Mož mi zadnjih deset let ob rojstnih dnevih, božiču, valentinovem, godu, obletnici poroke … ni kupil nobenega darila. Tudi jaz njemu ne.

Moj mož je dober, ljubeč in plemenit človek. Domišljam si, da sem tudi sama taka.

Od začetka pa ni bilo tako …

Na začetku najine zveze in tudi zakona sva si kupovala darila. Ob vseh zgoraj naštetih priložnosti in tudi kar tako. Z veseljem sem izbirala darila zanj in z veseljem sem sprejemala darila od njega. Vse je bilo čudovito. Vse, kar mi je kupil, mi je bilo všeč, tudi če mi ni bilo, že zato, ker je bilo od NJEGA. A ni trajalo. Iz leta v leto se nama je dogajalo, da sva imela vedno več stvari in vedno manj izbire, kaj kupiti. Stvari pa so še vedno stale isto ali več. Njihov efekt pa je bil vedno manjši in vedno več prostora so zavzemale.

Iz leta v leto se nama je dogajalo, da sva imela vedno več stvari in vedno manj izbire, kaj kupiti.

Vedno pogosteje sem opažala, da moja darila, sicer vljudno odprta, tedne ostajajo nedotaknjena na kakšnem častnem mestu, recimo nočni omarici ali pisalni mizi. Prav tako sem bila sama deležna diskretnih vprašanj v stilu: »A novih uhanov pa ne nosiš?«

Obdarovanje, ki obremenjuje 

Na neki točki sva prišla do ugotovitve, da naju to medsebojno obdarovanje, ki ga predpisuje – verjetno potrošniška družba, obremenjuje in da nama tega ni treba.

Videla sem človeka, ki ga imam rada, da pred vsakim praznikom, obletnico … mrzlično išče darilo, ki bi mi bilo vsaj približno všeč, in zanj zapravlja denar, za katerega trdo dela … in sebe sem zalotila, da sem ga pustila samega z najinimi majhnimi otroki, da sem šla kupovat darilo zanj, ki bi ga naj razveselilo, čeprav mi je bilo vnaprej jasno, da bi ga najbolj veselilo to, da sem z njim.

Vsa ta skrbno izbrana darila so se začela kopičiti in niso bila več dragoceni spomini, ampak prej navlaka, ki je ne moreš zavreči, podariti naprej …

Vsa ta skrbno izbrana darila so se začela kopičiti in niso bila več dragoceni spomini, ampak prej navlaka, ki je ne moreš zavreči, podariti naprej, shraniti na dno omare …, ker si jo dobil za darilo od ljubljene osebe.

Neko božično jutro …

…, ki je sodu izbilo dno.

V dnevih pred božičem sem kupovala darila za otroke in sorodnike. Tudi za moža. Niti se več ne spomnim, kaj. Njegova služba je taka, da ima tik pred prazniki najbolj napet delovnik. Prosil me je, naj kupim še neko posebno darilo, ki da ga rabi za neke prijatelje. Naj izberem nekaj po svojem okusu, nekaj, kar bi si sama želela, in naj ne gledam na denar. To sem tudi storila.

No, na božično jutro sem tisto stvar našla v vrečki s svojim imenom.

Prva reakcija je bila: WTF!!!!!!!

Malo sem se seveda zadržala, zaradi otrok, se razume …

Ok, očitna brca v temo, nekaj užaljenosti in jeze z moje strani. Pridiga, da bi mi bilo vseeno, kaj je, samo da bi nekaj truda in volje pokazal … posipanje s pepelom z druge strani …

Sama lahko izbereva, kaj je za naju dokaz ljubezni, pozornosti, spoštovanja … in praviloma te stvari nimajo cene v evrih.

Ko se je čez nekaj dni vse skupaj poleglo, sem se začela spraševati, če nama je tega res treba. Zelo malo je materialnih stvari, ki si jih zelo želim. In če si jih, je praviloma denar veliko bolje porabljen, če si jih sama izberem. Moža materialne stvari ganejo še manj. V bistvu se ne spomnim materialnega darila, ki bi se ga res iskreno razveselil. Vsaj če sklepam, kako se razveseli katerih drugih stvari. Dopuščam tudi možnost, da nisva najizvirnejša, kar se tiče daril in da očitno darila niso najin prvi jezik ljubezni. Toda ko po letih zakona že 47–tič kupuješ darilo, si svojo izvirnost že izčrpal. Še posebej, če imaš na drugi strani človeka, ki si za rojstni dan želi predvsem, da pridemo vsi skupaj in se družimo.

Po tem božiču sva se, jaz z dvignjeno glavo mučeniške patine, on pa s spokorniško ponižnostjo, dogovorila, da si, ob kakršnihkoli priložnostih, ko se običajno podarjajo darila, midva daril več ne podarjava. Zelo hitro sva oba ugotovila, da sva super zadovoljna s to odločitvijo.

Odločila sva se, da midva postavljava pravila igre v najinem zakonu. Kdo nama bo diktiral, na kak način si morava izražati ljubezen?

Si sploh ne podarjava daril?

Ob praznikih ne. Ob kakšni drugi priložnosti pa se včasih znajde tudi kakšno darilo na mizi. Kakšna posrečena stvar s službenega potovanja ali kar je kdo omenil, da bi imel, pa drugi slučajno kje vidi, kakšen šopek včasih … ampak vedno spontano, brez pričakovanj in precej redko. Zanimivo je, da so ta spontana darila praviloma vsa v uporabi in se nikjer ne nalagajo.

Vsako leto potihoma preveriva, če dogovor še velja. In vsakič ga olajšano na novo ratificirava. Del dogovora je namreč tudi, da si, če si kdo od naju (recimo jaz!) katero stvar želi za darilo, to poveva in si olajšava delo.

Odločila sva se, da midva postavljava pravila igre v najinem zakonu. Kdo nama bo diktiral, na kak način si morava izražati ljubezen? Trgovci, mediji in potrošniška družba? Sama lahko izbereva, kaj je za naju dokaz ljubezni, pozornosti, spoštovanja … in praviloma te stvari nimajo cene v evrih.

Če si darila še vedno podarjate, najdete v naši spletni trgovini takšna, ki zagotovo ne bodo postala navlaka 🙂

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Jaz vedno poudarjam, da nobenih daril ne potrebujem. Kar potrebujem, v glavnem vse imam. Sem skromna in nimam kakšnih posebnih zahtev. Se pa vedno razveselim rož: šopka ali pa morda božične zvezde, orhideje, božičnega kaktusa…. Rože mi vedno polepšajo dan.
    Možu navadno za rojstni dan kupim kakšno lepo srajco, pižamo ali pa perilo ali nogavice. Čeprav se zdi smešno, sam namreč skoraj ne gre v trgovino, da bi si kupil take stvari.
    In vedno mu kaj dobrega spečem, nekaj, kar ima najrajši ali pa skuham štruklje, ki jih obožuje.

    1. Enako je pri nas. Decembra pri nas otroke obdari Miklavž in to je to. Da bi kaj kupovala še možu in odraslim sorodnikom (starši, sestra, prijatelji,,,,) za božič ali Miklavža, si ne želim, ker je to preprosto prenaporno in brez nekega efekta. Dejstvo, da mi ni treba na silo tekati okrog ali naročati po netu (to šele vzame veliko časa, vsaj meni), me prav osvobaja. Spomnim se tudi, ko sta otroka imela dedka Mraza v obeh službah, pa še Miklavža doma, tega je bilo enostavno preveč. Ko smo enega dedka Mraza ukinili, je bilo super osvobajajoče. Pa nista otroka nič prikrajšana, menim, da je darilo ob Miklavžu in ob RD otroka vsako leto več kot dovolj. Tudi zase daril v tem času ne pričakujem in si jih ne želim. V tem času si želim samo čas, bližino, občutek čarobnosti praznikov, veselje ob rojstvu Jezusa in da ne bi padla v evforijo v stilu, da je treba do 1.1. svet rešiti (to nam vsiljuje služba, družba, prijatelji,…)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja