Pa je zares Miklavž prinesel?

Foto: Shutterstock

V teh dneh se bo veliko število otrok in staršev ukvarjalo s tem vprašanjem. Je ali ni? Kako ugotoviti? Kaj reči? Povedati ali ne? Kako in kdaj povedati?

S tem se boste seveda spopadali vsak po svoje v okviru svojih družinskih zgodb in razmer. Lahko povem le, kako je s tem pri nas.

Sem odrasla oseba, ki ji nikoli nihče ni povedal, ali Miklavž obstaja ali ne. Še več, pred štirimi leti, ko je imel moj hudo opešani ostareli oče pred seboj le še par tednov življenja, sva se še vedno šalila o tem, češ, si bil kaj priden, misliš, da ti bo Miklavž kaj prinesel? Oba dva sva že davno vedela od kod pridejo drobna darilca, pa je bilo vseeno – kot vsako zimo – tako prijetno pogovarjati se o tem.

Kako sem ugotovila jaz?

Ja, nisem se dala kar tako. Seveda sem vprašala in dobila dvoumne odgovore. Neko leto sem sklenila dvomu priti do dna tako, da sem na enem od stalnih »štantov« v našem kraju s svojim denarjem kupila prstanček, ki mi je bil nadvse všeč. Zelen kamenček je imel. Pri nas je Miklavž na predvečer praznika dobrote skril v posteljo. Pod odejo, pod blazino, pod jogi, čisto pod posteljo, v prevleke … Povsod si moral pogledati. In nekam, niti se ne spomnim več kam, sem tedaj skrivaj položila prstan. Seveda sem ga »našla«, pri tem pa skrbno opazovala mamo in očeta, kakšen bo njun odziv na najdbo. Z mojega današnjega stališča sta se odlično držala. Niti trznila nista. Le občudovala. Če bi bila Miklavža onadva, bi v takem primeru to gotovo nekako pokazala, kajne? Za tisto leto je bila skrivnost o Miklavžu rešena.

Kasneje preverjala nisem več. Nekako vmes mi je postalo jasno, kaj in kako. Je bil pa čas pred Miklavžem vse do odraslosti in selitve od doma nekoliko skrivnosten. Čeprav tega ni nihče izrecno zahteval, posvaril, je bilo vsem jasno, da konec novembra v omari v spalnici nimaš kaj iskati. Pika. In smo se je izogibali. Če si nujno potreboval kaj iz nje, ti je prinesla mama.

Saj otroci niso neumni. Slej ko prej odkrijejo, da obdaruje dobrota. Dobrota pa je sama po sebi skrivnost.

In kaj sem ugotovila?

Ko prebiram vprašanja staršev strokovnjakom, kdaj, kaj in koliko naj povedo, se vedno sprašujem – zakaj? In ali je to sploh zares treba? Saj otroci niso neumni. Slej ko prej odkrijejo, da obdaruje dobrota. Dobrota pa je sama po sebi skrivnost. Moja izkušnja mi govori, da je skrivnost in čarobnost otrokom treba ohranjati, kolikor dolgo gre, ker sta prelep del otroštva in življenja nasploh. Darila so v primeru Miklavža pravzaprav povsem nepomemben del. Pomembno je pričakovanje in občutek, da nekdo misli nate, te opazuje, posluša tvoje želje in ti na koncu v okviru zmožnosti ustreže.

Kako pri nas izbiramo darila

Smo družina, kjer pozimi nosi samo sveti Miklavž. Darila so obarvana tradicionalno. Da smo skrivnost lažje ohranjali skozi obdobje, ko se je priplazil dvom, je Miklavž vedno prinesel kakšno malenkost, ki je starši »nikoli« ne bi kupili. Tako je še vedno. Miklavž izpolni kakšno skrito željo. Prinese seveda tudi kaj uporabnega, a poskrbi, da nič ni čisto vsakdanje. Kakšna bleščica (v taki ali drugačni obliki) doda svoj čar in skrivnostnost. In občutek, da drugi poslušajo, ko čez leto kdaj ob kakšni stvari občudujoče zavzdihneš, si to zapomnijo in se, v ljubezni, potrudijo zadevo nekako priskrbeti.

Moja izkušnja mi govori, da je skrivnost in čarobnost otrokom treba ohranjati kolikor dolgo gre, ker sta prelep del otroštva in življenja nasploh.

Miklavževa darila se delijo

Še eno pravilo je v zvezi z Miklavževimi darili. Del vedno nekomu pokloniš. Bratu, sosedi, sošolcu, prijatelju, knjižničarki, trgovki … Ste kdaj poskusili, kako vesel je recimo poštar, ko mu pokloniš čokolado in rečeš, da jo je zanj pri tebi pustil Miklavž? Tako malo je treba. Veselje odtehta vso sladkobo, ki bi je bil deležen, če bi čokolado pojedel sam.

Vsem nam želim, da bi bil Miklavž v naših družinah in odnosih zares.