Stari starši, ki decembra otroke zasipajo z darili

Foto: Canva

Pozdravljeni! Sem mama dveh otrok, eden je v prvi triadi, drugi pa še obiskuje vrtec. Že nekaj let se ukvarjam s starimi starši, ki v veselem decembru želijo otroka »presenetiti« z vsemi mogočimi darili, tako da sta na koncu že utrujena od vsega: Miklavž v cerkvi, Miklavž v gasilskem domu, Miklavž pri babici doma, Božiček na treh mestih, Dedek Mraz (poleg vrtca) še v vaškem kulturnem domu … Lani smo odpovedali enega Dedka Mraza in je bila velika zamera, češ, da otrokoma ne privoščim veselja, da je to tradicija, da to želita podariti vsem  vnukom … Meni pa se zdi nesmiselno, da otroka vlačimo od enega obiska do drugega, od enega dogodka do drugega. Sprašujem se, ali se je smiselno prerekati z njimi? Kako naj to storim letos, da si ne pokvarimo praznikov? 

Draga mama!

Glede na to, da se vam kot staršu zdi nesmiselno vlačiti otroka po vseh obiskih in dogodkih v zvezi z dobrimi možmi v decembrskem času, vam predlagam nekaj točk za razmislek.

1. Pogovor z možem

Najprej si morata vidva z možem biti na jasnem in se pogovoriti o tem, kdaj in zakaj boste obiskali stare starše ali jim dovolili voziti otroke naokoli. Da naredita selekcijo, katerih dogodkov se boste vi kot družina udeležili oziroma jih obdržali, kot pomembne in smiselne. Če je bilo prejšnja leta vsega preveč, ni prepozno, da uvedeta nova pravila in omejita obiske in dogodke.

2. Jasno postavljanje meja

Starim staršem predstavita vrednote, ki jim vaša družina želi slediti (npr. pri nas praznujemo le svetega Miklavža) in omejita obdarovanje z določenim številom daril (npr. eno darilo na otroka); lahko tudi bolj specifično izrazita svoje želje (npr. vsakemu vrečko domačih piškotov ali ene nogavice ali en izlet oz. dogodek). Obvestita jih o vajinem sklepu, glede dogodkov, ki naj bi jih otroka obiskala skupaj z njimi.

Tudi otrokoma predstavita vajine vrednote in jima obrazložita, kaj vama pomeni obdarovanje, čemu je namenjeno, kateri od dobrih mož obdaruje vašo družino, kako vi obdarujete druge.

3. Zazrtost vase

Vprašajta se, katera čustva se pojavijo v vama, če bi starim staršem povedala, da ne želita več obdarovanja in obiskov dogodkov na stari način in predlagata nekaj novega. Ali bi se v vama sprožili občutki strahu in krivde, da bi z zavrnitvijo starih staršev izgubila njihovo ljubezen ali pozornost do vaju ali vnukov? Bi se počutila, da sta slaba starša, ker bi otrokom nekaj odvzela ali ne privoščila? Pišete, da so vama že zamerili, ko sta odpovedala en dogodek in dobila očitke, da ne spoštujeta tradicije in ne privoščita otrokoma veselja. Torej niso spoštovali vajinih želja in so vama vzbudili občutke krivde.

Je to morda njihovo? Se oni počutijo krivo, ker vama česa niso mogli omogočiti, vama niso dali dovolj pozornosti in ljubezni? So oni morali upoštevati tradicijo, ker je to edino prav in normalno? V teh vprašanjih se namreč lahko odkrivajo globoke resnice glede identitete, vrednosti, spoštovanja meja, predsodkov in mnenj, zato vama svetujem, da jih vzameta zares in vsak zase in skupaj poiščeta odgovore.

4. Tradicija ali korist otrok

Običaj miklavževanja je v slovenskem prostoru zelo pogost. Ob Miklavžu so večinoma prisotni tudi parkeljni. Slednji otroke ponavadi »privlačijo«, saj v njih povzročijo bolj intenzivne občutke: od groze in močnega strahu, nemoči, zamrznjenosti telesa, obupa pa vse do radovednosti, poguma, zabave in smeha. Mlajši ko je otrok, in manj ko razume ta običaj, bolj intenzivna čustva se mu vtisnejo v telo brez razlage in pomena. Samo so in ga preplavijo. Če starši, stari starši ali vzgojitelji ne zaznajo otrokovega notranjega stanja in ga spregledajo ter ga ne zavarujejo ali pomirijo, bo otrok ta čustva odigraval preko različnih vedenj (se bo polulal, imel nočne more, ga bo strah teme, moških z brado ali čisto običajnih stvari).

Ko otrok pride v osebni in/ali telesni stik z Božičkom, dedkom Mrazom ali Miklavžem (se mu usede v naročje ali ga tja kar posadijo, ga gleda v oči), mu lahko njegova oblačila, umetna brada in popačen globok glas ter zaigrane in neiskrene besede povzročijo stisko in neprijetne občutke. Opazi, da se vsi v dvorani, cerkvi ali vrtcu/šoli smejijo in veselo pričakujejo dobrega moža, njegovo telo pa je napeto, nervozno, strah ga je in ne ve, kaj lahko pričakuje v naslednjem trenutku. Lahko pa je on dokaj umirjen, vendar sedi ob prijateljčku, ki se trese in v njegovih očeh zazna grozo, kar tudi v njegovem telesu povzroči napetost in strah. Ko je obisk mimo, se sicer počuti olajšanega, vendar ponavadi zato, ker dobi bonbon ali kakšno drugo darilo. Nekaj groznega je moral zdržati, da je dobil nagrado. Problem lahko opazimo, ko to grozo v naslednjih dneh, tednih ali še dlje projicira v druge (tepe, grize, išče prepir, mama ali oče sta grozna), ali pa postane nemiren, jokav, grozno tečen.

Ko se bosta kot starša spraševala, katere dogodke obiskati, imejta tudi to v mislih. Ali je bolje izbrati tradicijo in ne razočarati svojih starih staršev oziroma se ne pogovoriti z njimi, ker tvegate izbruh prepira, ali je na prvem mestu dobrobit otroka in njegovo notranje psihično stanje. So stari starši, ko so sami z otroki dovolj senzitivni, da prepoznajo občutke ogroženosti v otrokovih očeh, ga ne strašijo s parkeljni in ne uporabljajo floskul, kot »samo če boš dovolj priden, ti bo Miklavž nekaj prinesel«. Ker otrok lahko to razume tudi tako, da če bo zdržal z grozo, strahom, ne bo jokal in bo tiho, potem si bo zaslužil nagrado.

Če je tak vzorec tudi sicer del vzgojnega pristopa, se lahko prenese v odraslost. Odrasel človek, ki se je v otroštvu naučil zatirati svoja čustva, bo prepričan, da bo sprejemljiv in bo dobil »nagrado« (odziv in pozornost drugega, plačo, odobravanje…) le tako, če bo tiho, priden, se ne bo uprl ali postavil zase. Če sta vidva kot otroka morala potlačiti svoja resnična občutja ob starših, se lahko dogaja, da tudi kot odrasla svojim staršem težko postavita meje, saj potem zanje ne bosta sprejemljiva, komplicirata, iz muhe delata slona, sta preveč zaščitniška, jezljiva, iščeta prepir itd.

Draga starša. Ker vidva najbolje poznata svoje otroke in običaje v vašem kraju, bosta sama najlažje presodila, koliko in kdaj otroke izpostavljati dobrim možem ali parkeljnom, kurentom itd. Tudi svoje starše najbolje poznata vidva, zato zaupajta svoji presoji ter občutkom. Ne ustrašita se njihovega razočaranja, jeze ali nespoštovanja vajinih meja, marveč odločno stojta za svojimi prepričanji in vrednotami. Naj bodo prihodni praznični dnevi v vaši družini takšni, kot si jih želita vidva.