Vir: UnsplashSpremenjene okoliščine, ki jih je s sabo prinesla epidemija bolezni COVID–19 sledi puščajo praktično na vsakem koraku. Za gospodarstvo smo kmalu, ko se je pokazala potreba, začeli skrbeti z različnimi ukrepi, ki so pomagali k preživetju marsikatere gospodarske dejavnosti. V veliki meri pa so bili pozabljeni otroci in mladostniki.
Velik padec starostne meje otrok, ki potrebuje obravnavo
V pogovoru z dr. Marijo Anderluh, vodjo Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, ki mu lahko prisluhnete na tej povezavi, je sogovornica izpostavila, da so duševne težave mladih sicer naraščale že pred epidemijo, a da so se po pojavu epidemije težave mladih in otrok (motnje razpoloženja z depresijo, motnje hranjenja itd.) občutno poslabšale.
Starost otrok, ki potrebujejo strokovno pomoč je tako v zadnjih 5 letih v povprečju padla za 2–3 leta, samo v zadnjem letu pa še za dodatna 2–3 leta, kar jasno kaže, da so epidemiološke razmere na otrocih pustile težke posledice.
Otroci, sami po sebi, ne bodo bolje
Veliko obremenjenost mladi čutijo tudi zaradi obilice informacij, ki so povezane z ukrepi za zajezitev širjenja epidemije, ob tem pa velikokrat sami težko prepoznajo, kateri ukrepi so res koristni.
Zato je nujno potrebno, da mladim prisluhnemo. Naloga odraslih (staršev, učiteljev, tudi politikov) je, da jim pomagamo stvari postaviti nazaj v red, saj mladi niso prejeli dovolj pozornosti vse do trenutka, ko se je pričelo kazati, da epidemija izjemno vpliva na njihovo počutje.
Popolno kolaps sistema
Na oddelkih otroške in mladostniške psihiatrije UKC Maribor so v času epidemije in ob vračanju otrok v šole beležili več kot 120 % zasedenost posteljnih kapacitet, kolaps sistema pa so doživeli v marcu 2021, ko se je število napotitev v bolnišnice povečalo za 40 %, bolniki pa so ležali na zasilnih ležiščih, hodnikih in tudi na pediatričnih in odraslih psihiatričnih oddelkih. Samo v marcu 2021 so zabeležili toliko ambulantnih in urgentnih pregledov, kot v celotnem letu 2016 skupaj.
Tako v UKC Ljubljana, kot v UKC Maribor so pri pedopsihiatričnih obravnavah prednjačili otroci in mladostniki s težavami zaradi depresije, motenj hranjenja, pa tudi kriznih stanj povezanih z napetimi družinskimi odnosi. Še dodatno pa je stiske mladostnikov povečalo vračanje v šolo, ko je prišlo do povečanja samopoškodovalnega vedenja in samomorilskih razmišljanj. Do tega ni prišlo le pri otrocih in mladostnikih, ki so si tekom šolanja na daljavo pretirano »oddahnili« ter za šolo manj ali sploh ne delali, temveč tudi pri povprečno prizadevnih, ki jim šola predstavlja preprosto prevelik stres.
Jesen lahko prinese nov val hospitalizacij
Kljub temu, da se je v času počitnic pritisk na bolnišnice nekoliko zmanjšal, to ni razlog za pretirani optimizem, saj lahko že jesen in novo šolsko leto s sabo prineseta povečano število obravnav otrok, ki se sami ne bodo znali spopasti z bremenom vstopa v novo šolsko leto.
Kot izpostavlja dr. Marija Anderluh, je prva in najkoristnejša poteza, s katero lahko družba kot celota pripomoremo k dobrobiti naših otrok, zadostna precepljenost. Le tako bomo s skupnimi močmi poskrbeli, da bodo šole odprte, otroci pa bodo lahko deležni stikov, ki so jih bili navajeni pred epidemijo.
Glede na to, da je preveč naivno pričakovati, da bo epidemija čez noč postala preteklost, je odgovornost vseh nas, da naredimo vse, kar lahko, da bodo za naše otroke, prihodnji meseci čim bolj podobni normalnemu življenju, kot so ga poznali pred epidemijo.
Preberi še:
- Kaj lahko storim, da otroku pomagam pri premagovanju stisk?
- Koronašola za življenje
- Šola in covid-19: Problem številka 1
Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Mene zelo zanima kako bi vse to prenašali vsi skupaj, če bi imeli vojno.
Epidemija koronavirusa je samo pokazala vso bedo medčloveških odnosov, kolaps vseh sistemov, ki že prej niso bili učinkoviti, pokazalo se je, kako smo se pehali za nepomembnimi stvarmi. V epidemiji je čas da otroke naučimo zopet vrnitve k naravi, skromnosti, učenja stvari za preživetje in kar je najbolj pomembno, da nazaj zgradimo iskrene, tople, zaupne odnose med otroki in starši, zakonci, sorodniki, v lokalni skupnosti.
Neverjetno, da so že otroci depresivni! Najbrž ni kriv samo korona virus. Iz mojega otroštva se ne spomnim, da bi kdo od sošolcev in tudi pozneje v srednji šoli, trpel za depresijo. Vse to so bolezni sodobnega časa.
Prav tako se ne spomnim, da bi bili nekoč stari ljudje dementni. Stari ljudje so bili večinoma vsi brez pokojnin, odvisni so bili zgolj od dobrote svojih otrok, ki pa tudi niso imeli kaj dosti. Danes pa je že skoraj vsak drugi starostnik dementen. To je strašna bolezen, ki ti vzame vse dostojanstvo.
Najbrž je krivo umazano ozračje, voda, hrana, ki jo uživamo. In tudi medsebojni odnosi, ki jih kmalu ne bo več.