Dr. Andreja Poljanec: “Pravo vprašanje ni, zakaj je prišlo do ločitve, ampak zakaj smo se sploh poročili s tem človekom.”

Foto: Ema Poljanec

Dr. Andreja Poljanec, psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije, pa tudi vodja oddelka za psihologijo na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj (podružnica Ljubljana), je v tokratnem intervjuju spregovorila o boleči temi razveze. Kako po njej zastaviti svoje življenje, da bo nenazadnje imela smisel in bo izhodišče za našo osebno rast. Prav tako je odgovorila na vprašanja, kako naj razvezana starša negujeta medsebojni odnos, da bo realnost razveze za otroka čim manj škodljiva in kako, če sploh, zastaviti sestavljeno družino. Dotaknila se je tudi odnosa Katoliške cerkve do razvezanih in preizkušenj, s katerimi se ti srečujejo.

Kje in kako naj človek, ki mu je propadel zakon, začne ponovno sestavljati svoje življenje? Ločitev je včasih za koga tudi olajšanje, zlasti če so bili odnosi neznosni …

Ločitev je olajšanje v primerih, ko gre za rešitev pred različnimi oblikami nasilja ali celo zlorabami, zasvojenostjo ali/in osebnostno motenostjo … To olajšanje je pogosto trenutno in je čisto psihične in fizične narave, v smislu tega, da normalno zadihaš, in upanja, da boš lahko sedaj stopil korak naprej v svojem življenju, da boš lahko bolj umirjeno živel. Po tem občutku olajšanja pa je, ne glede na to, ali je bila ločitev olajšanje ali bolečina, vedno treba ugotoviti, kako sta te zakon in ločitev zaznamovala. Zakaj je sploh do ločitve prišlo, kaj se je v tvojem zakonu ponovilo tistega, za kar si bil prikrajšan v otroštvu? Torej je treba ugotoviti tudi, katere mikrotravme imaš in kako so te v otroštvu oblikovale, da si sploh stopil v ta zakon.

Je naše otroštvo res tako zelo povezano z našimi odraslimi odnosi?

Ločitev je vedno odraz stisk in potreb, ki v otroštvu niso bile primerno naslovljene. Najprej imam v mislih izgradnjo občutkov pripadnosti in povezanosti, ki sta prvi temelj, da imaš kot oseba občutek, da sploh nekomu pripadaš, da si z nekom čustveno povezan. V otroštvu se izgrajuje ob naših starših oz. skrbnikih. Na ta način se osebnostno oblikujemo. Ali pripadamo ali ne pripadamo, koliko se moramo za to povezanost boriti, ali smo obupali nad občutkom pripadnosti …

Šele na podlagi tega, da imamo občutek pripadnosti, se razvijeta zaupanje in občutek varnosti, da si lahko sproščen v odnosih, da lahko zaupaš svojo notranjost nekomu drugemu … Da čutiš, da drugi čutijo, kar ti čutiš … Da lahko živiš v zaupljivem odnosu, ki te sprosti, ki te pomirja. Na podlagi izkušnje, da si to, kar si, da lahko čutiš to, kar čutiš, da lahko misliš to, kar misliš, da lahko doživljaš, da so tvoji občutki, tvoje skrbi, tvoje ideje, tvoja hrepenenja vredni, da se jih resno vzame …  se lahko razvijeta občutek za dostojanstvo človeka in sposobnost svobodnega odločanja.

Na podlagi svobodnega bivanja v odnosih v primarni družini se razvije občutek, da si edinstven, da si enkraten, da si nekaj lepega in dragocenega. Da si ljubljen, vreden in da ti pripadata sočutje in ljubezen ne glede na to, ali si vedno priden in vodljiv. (Mnogi starši zelo težko prenašajo, če se otroci postavijo zase.) To so temelji in na podlagi teh temeljev z veseljem prinašaš sebe v odnos. Ne čutiš odnosa kot žrtvovanje ali kot neprenehno prilagajanje za ljubi mir in v zadovoljstvo drugih, ampak čutiš, da z veseljem skupaj soustvarjaš … nenazadnje se pri tem celo sproščajo »hormoni sreče« in v takem odnosu se vsi dobro počutimo. Naše telo se na to čisto nevrofiziološko odzove z blagostanjem, v primeru stresa pa se sproščajo drugi, za telo veliko bolj naporni hormoni.

Ločitev je vedno odraz, da so bile v našem otroštvu neke pomanjkljivosti.

Ločitev je vedno odraz, da so bile v našem otroštvu, ko smo se osebnostno izgrajevali, ko so naši možgani pospešeno zoreli, ko se je izoblikovalo prepričanje, kaj nam v odnosih pripada, kaj lahko v odnosih od drugih pričakujemo … neke pomanjkljivosti. Tako smo v zakon stopili z nekvalitetnim prepoznavanjem svojih občutkov, čustev, prepričanj, želja, prepoznavanjem potreb … Velikokrat ne prepoznamo nasilja in tega, da nekdo z nami čudaško ravna, da nas ponižuje, je odtujen, da nas preverja, nam ne zaupa, ni občutljiv na naše strahove, stiske, žalost … Prvo vprašanje tako ni, zakaj je prišlo do ločitve, in kaj moramo mi sedaj popraviti glede tega, ampak se moramo najprej vprašati, zakaj smo se sploh poročili s tem človekom in zakaj nas je privlačil.

Kaj je potrebno predelati po razvezi?

Ko je odločitev za razvezo dokončna, je naprej najbolj pomembno, da najdeš sebe. Že ko si se poročil v tak zakon, nisi imel sebe, v nesrečnem zakonu pa se pogosto še bolj izgubiš. Je pa tukaj zanka; ljudje smo ustvarjeni z že omenjeno temeljno potrebo po povezanosti in pripadnosti in je tako za mnoge zelo zahtevno po ločitvi živeti sam. Po ločitvi še pogosteje in intenzivneje nastopijo občutki osamljenosti, hrepenenje po bližini, intimi … To je velik izziv za vse po končani vezi – kako sebe postaviti na novo in se dograditi osebnostno – da se bolje razumeš, kaj ti pripada, da poiščeš neko svoje dostojanstvo in svoje potrebe … in šele potem vstopaš v nov intimni odnos. Sicer se največkrat zgodi, da se ponovijo mikrotravme ali celo travme. Dokler se jih namreč ne zavedaš, jih prečutiš in razrešiš, delajo v odnosih zdrahe.

Otroci po ločitvi: če in ko pride do ločitve, kako zastaviti stvari, da je to za otroke najmanj boleče?

Najbolj pomembno je, da skušaš, kolikor se le da, ohranjati starševstvo z veliko začetnico. Treba je zares ločiti dve stvari – da sicer ne moreš, ne zmoreš, nočeš živeti več s človekom, za katerega si se pred leti odločil, ampak starš pa ostajaš za vedno. Zelo je dragoceno, če lahko vsak od bivših zakoncev v svojem starševstvu ohranja dostojanstvo do otrok. Vero v otroke. Da ohranja v odnosu do otrok čistost. Da tega odnosa ne omadežuje s temami in kreganjem iz zakona. Ampak da res z otroki ohranja starševski odnos čim manj zapacan s stisko razveze. To je zlato pravilo, ki ga je seveda težko v polnosti živeti, ker ti si vseeno celostna oseba, ne moreš sebe dati na pol, da bi se čustveno toliko distanciral.

Je pa to tudi priložnost, da se uriš v čuječnosti in veščinah samozavedanja. Ko se v nekem trenutku zalotiš, da si obremenjen, žalosten, jezen, v stresu, ti gre napol na jok, ker te je pravkar vznemiril bivši zakonec, se je dobro potruditi ozavestiti ta čustva, se v sebi umiriti in potem zavestno trenirati ločevanje teh dveh odnosov. S tem narediš res veliko.

Po ločitvi je poleg osebnostnega zorenja pomembno in dragoceno tudi odpustiti bivšemu zakoncu, predvsem pa samemu sebi.

Druga pomembna stvar je, da se skušaš ob tem, ko sam osebnostno zoriš, zavedati mikrotravm, ki si jih bil deležen v svojem otroštvu, da si sploh vstopil v tak zakon in da nista uspela težav preoblikovati v neko skupno rast, ampak je moral zakon razpasti. Da ne bi podobnih stisk prenašal naprej otrokom. Kajti stiske, ki smo jih sami doživeli, nehote prenašamo na svoje otroke. To je narava naših izkušenj, možganov.

Druge stvari, ki jih lahko naredimo za otroke in ki precej olajšajo življenje, pa so bolj tehnične narave. Zelo krivično do otroka je, če ne ostaneš v njegovi bližini (razen v primerih grobih zlorab ali prepovedi stikov ipd.). Starš naredi ogromno uslugo svojim otrokom, če se npr. ne preseli na drugi konec države. Za otroke je namreč zelo velik napor, če starši živijo daleč. Vem, da to ni vedno možno, a se je za to vredno potruditi.

Sestavljene družine so že dolgo realnost, ki pa ni vedno lepa za otroke. Kako vseeno skušati pristno in ljubeče živeti v sestavljeni družini?

Če se odločimo za sestavljeno družino, je izjemnega pomena, da je nov par osebnostno in čustveno zelo zrel. Da zmoreta bolj zrel, iskren in ubeseden odnos, kot sta ga s prvima zakoncema. Sicer je sestavljena družina lahko velika tragedija in dodatno breme, če npr. iz dneva v dan živiš v konfliktih, v sovražnosti, v zmerjanju, poniževanju, vpitju in to oblikuje tvojo osebnost. Otrok, ki vidi mamo vsak večer žalostno in je partner ni sposoben pomiriti, se v bistvu potem začne prilagajati stiskam odraslih in začne izgubljati sebe, izgubljati svojo živost. Na nek način začne psihično umirati v sebi in se to pogosto tudi fizično, zdravstveno pozna v povečanju različnih psihopatoloških simptomov, tesnobe, različnih psihiatričnih sindromov, depresivnosti …

Če se odločaš za sestavljeno družino, je nujno, da si v tem vmesnem času, ko si bil sam, ugotovil, zakaj nisi zmogel živeti prejšnjega zakona, in da napraviš neko pot v osebnostni rasti. Sestavljena družina je praviloma zahtevnejša kot običajna družina. Ker so tukaj sestavljene različne izkušnje iz otroštva in vsi ti otroci so že ranjeni. To je zelo zahteven projekt, nikakor pa ni nemogoč. Morajo pa biti zelo jasne razmejitve, kdo vzgaja katere otroke. Dobro je, da je zelo jasna struktura in izjemno pomembna je sposobnost sprotnega ubesedovanja in reševanja stisk. Pomemben je dober čustveni stik med partnerjema in to, da je odnos sproščen, varen. Da sproti rešuješ drobnarije, da se ne nakopičijo v zahtevnejše probleme. Da si sproti poveš, kaj te je prizadelo, kako bosta nekaj rešila, da si vsak dan sproti odpuščaš, da si podeliš neko iskrenost in se v njej tudi začutiš. Če je prisotna čustvena zrelost, ki v sebi nosi sposobnost sprotne čustvene iskrenosti in ranljivosti, lahko tudi sestavljene družine zelo dobro živijo. Pomembno je, da se lahko člani sestavljene družine tudi medsebojno začutijo v stiski, ker ko se v stiski začutiš, si lahko usmiljen in si sposoben odpustiti sebi in drugemu.

Ločitev je tudi vabilo k odpuščanju, ki je milost. Po ločitvi je poleg osebnostnega zorenja pomembno in dragoceno tudi odpustiti bivšemu zakoncu, predvsem pa samemu sebi. Sebi odpustimo zaradi sebe, da mi lažje živimo. Dokler sebi ne odpustiš, je nemogoče, da bi imel občutek, da je tvoje življenje srečno in je tudi nemogoče, da bi naslednji zakon res kvalitetno in na polno zaživel. Z zamero do sebe je nemogoče kvalitetno živeti. Splača se toliko časa truditi in moliti, da lahko že na tem svetu začutiš blagoslov, ki spremlja odpuščanje.

 V Cerkvi pogosto ne vemo, kako pristopiti k razvezanim in kam sploh spadajo. Je ločen katoličan še vedno nek oksimoron?

Opažam, da je glede razvezanih v Cerkvi še vedno preveč stigmatizacije, mnogi pa imajo ločitev še vedno za tabu. Želim si, da bi zmogli več poglobljenega razumevanja in več vživljanja v ljudi. Da ne bi sledili le nekim klišejskim normam in temu, kaj je bolj in kaj manj prav, kdo ima več masla na glavi in kdo manj … Se mi zdi, da je tukaj preveč črno-bele igre o tem, kdo je v Cerkvi svet in kdo grešen. To ljudi razdvaja, ne pa vodi k usmiljenju, povezanosti … Pa seveda ne pozabimo, da smo Cerkev v prvi vrsti mi, verniki.

Tisti, ki so vidno ranjeni, ki so izpostavljeni zaradi svojega življenjskega položaja – ker so se pač ločili, in to vsi vemo – so še pogosteje šikanirani, zasmehovani, odrinjeni, nesprejeti … Verjamem, da ne zanalašč, ampak pogosto se ob njih obnašamo, kot da so manj vredni od drugih. To je nepotrebna krivica. Vsakemu človeku pripada, da se počuti sprejetega, še toliko bolj pa ranjenemu.

Razvezani ljudje so zelo vidno izpostavljeni in to je breme. Nekdo, ki pa je npr. doma grob, zganja psihično nasilje nad otročki ali jih celo šeška, se psihično in spolno spravlja nad ženo, … pa tega nihče ne ve oz. se dela, da ne ve, je morda celo spoštovana oseba v cerkvenem občestvu. To neskladje, da si na podlagi zgolj tega, kar vidimo, ustvarimo sodbo o nekom, je zelo zgrešeno, bedno in govori tudi o ranjenosti tistih, ki se zatekajo k takim poenostavljenim obsodbam, kategoriziranju in ne sprejemanju. To je beg pred zavedanjem svojih slabosti. Vzamemo si pravico, da nekoga obsojamo, kažemo nanj s prstom, da se ob tem sami počutimo bolje. Vsak, ki se loči, je ranjen globoko v sebi, in to že od otroštva. In ranjenega človeka ne pozdraviš s tem, da mu pridigaš, kako bi moral živeti, ampak tako, da ga sprejmeš, se poglobiš in vstopiš skupaj z njim v njegovo bolečino.

Ranjenega človeka ne pozdraviš s tem, da mu pridigaš, kako bi moral živeti, ampak tako, da ga sprejmeš, se poglobiš in vstopiš skupaj z njim v njegovo bolečino.

Hudo mi je, ker se mi zdi, da Cerkev kot občestvo, ne samo kot hierarhija, glede usmiljenja in sprejemanja zelo počasi caplja v smeri razvoja na bolje, čeprav je razvezanih in z njimi povezanih stisk vedno več. Skupnost SRCE je seveda en lep korak k temu, vendar pa je očitno, da se nam je lažje pogovarjati o idealnih temah, kot so npr. velike družine.

Ko poslušamo o vsej tej dinamiki iz otroštva, o kateri sva govorili prej … kako to uskladiti s cerkvenim naukom o nerazvezljivosti zakona?

To je zelo zahtevno in kompleksno vprašanje. Vsak posameznik ima svojo zgodbo. Vsak posameznik mora dozoreti in poiskati, morda ob duhovniku in tudi ob svojih bližnjih, iskreno spoznanje, zakaj je v resnici šlo pri propadlem zakonu, kakšna je njegova odgovornost pri tem, kako želi živeti v prihodnje … Zdi se mi, da je tu nevarno postaviti neke sodobne kriterije – zakon je zakrament in pri tem bo ostalo. Kako pa se lotiti procesa, kako biti pri tem kljub gnevu, občutku izdajstva, krivde ipd. v sebi iskren pri dokazovanju ničnosti, pa je odvisno od vsakega posameznika in njegove osebne zgodbe. Vsak prehodi individualno pot in on sam mora na koncu živeti s tem. Dragoceno je, če najde v sebi mir in odpuščanje.

Seveda mora imeti Cerkev neke regulative in jih tudi ima. Vendar gre tukaj v resnici vedno za posameznika. Božje usmiljenje je neskončno. Zadnjič me je zelo nagovorila pridiga našega župnika, Ivana Jagodica, ki je birmancem govoril o božjem usmiljenju. Dejal jim je, kako zelo nevarno je kogarkoli obsojati. Za primer je vzel obsojanje samomorilcev – niso jih pokopali, družine so bile očrnjene …  nepredstavljivo krivične stvari. In je ta duhovnik rekel, da je čas v božjih očeh relativen. Mi ne vemo, ali je v nekem delčku tega časa, ko je npr. človek padal z mostu, ta človek doživel spreobrnjenje. Kdo smo potem mi, da bi obsojali in bili blazno pametni? Pri tem, da imamo zagotovo vsi pred svojim pragom smeti. Poleg tega psihologi dodamo, da tudi ni nujno zavestno naredil tega, kar je, depresija je zahtevna motnja, ki je znanost še vedno povsem ne razume.

Vsak prehodi individualno pot in on sam mora na koncu živeti s tem. Dragoceno je, če najde v sebi mir in odpuščanje.

Vendar pa ljudje tako zelo radi druge pospravljamo v naše male predalčke …

Prevečkrat presojamo po kategorijah, ker nam je tako bolj udobno in s tem lažje živimo. To je sicer s psihološkega vidika naravno, ker možgani varčujejo z energijo in si zato ljudje radi poenostavimo zadeve, ampak vseh zadev se pa v življenju ne da poenostaviti. Kategorije so zelo varen prostor. Po njih se lahko zmeraj nekaj zmrdujemo, imamo nekatere za slabše, nekatere za bolj svete. Vendar gre pri tako zahtevnih izkušnjah vedno za posameznika in njegovo zgodbo. Te zavesti, se mi zdi, v naši Cerkvi manjka. Kot je zapisal že Tolstoj: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«

Jaz osebno verjamem v ničnost zakona iz psihoterapevtskega vidika. Ko gremo psihoterapevti z ljudmi, ki so na poti razveze, skozi njihove stiske, je jasno, da se oni res niso zavedali, v kaj so šli. Poročiš se in se ne zavedaš, kako ranjen in nesposoben za odnos je tvoj partner, in tudi se ne zavedaš, kako zelo si ranjen ti sam. Gre za to, da če se dva ranjena človeka najdeta, se te ranjenosti ne zavedata  … Najmanj 20 % ljudi je tako globoko ranjenih in imajo tako globoko potlačena čustva, da se tega sploh ne zavedajo. V tem smislu je to čustvena prikrajšanost, ki se jo sicer lahko zdravi, vendar dokler ne veš, da z njo živiš, si brez kompasa. Slepi se npr. lahko zaveda, da ne bo hodil brez palice ali psa po gorah, ker bo lahko padel, če pa imaš čustva potlačena in jih zato pri sebi in pri drugem ne prepoznavaš, pa tega ne veš in padeš v zakon, kjer šele kasneje vidiš, da si se potolkel ali pa skoraj umrl.

Zakon si seveda podeliš zavestno, v smislu, da izrečeš obljubo, vendar se v takih primerih ljudje pogosto ne zavedajo, kdo so in s kom se poročajo in kaj so obljubili. Za razvoj svetosti zakona sta vsekakor potrebna dva. Ne vem, če je to tudi pred Bogom tako strogo in kruto mišljeno, kakor se pogosto zdi, da se obravnava te ljudi v Cerkvi. Ne mislim samo duhovnikov, tudi laike.

Za tiste, ki jim gre po neki milosti včasih v življenju bolje, se Bog manj grebe. Za ranjene pa se bori.

Cerkveni nauk se tudi razvija. Samomor je še pred desetletji veljal za absolutno prekletstvo, danes v luči znanstvenih spoznanj o duševnih boleznih gledamo na to drugače … Pogosto ugotavljanje ničnosti zakona je morda danes nek korektiv strogosti tega nauka. 

Ja, tudi božje usmiljenje se razvija. Božje usmiljenje danes je večje kot je bilo takrat, ko je nastal svet. V tej luči je treba razumeti ločence. Božje usmiljenje se bo vedno razvijalo, v večji stiski kot bodo ljudje, večje bo božje usmiljenje. Njim ga pripada celo več, oni so zagotovo prvi za v božje naročje. Za tiste, ki jim gre po neki milosti včasih v življenju bolje, se Bog manj grebe. Za ranjene pa se bori.

Se pravi, ločitev ni konec. Ne življenja, ne vere, ne osebne rasti …

Ločitev ni nikoli lahka. Ne glede na to, ali bežiš iz nasilja ali kaj drugega. Dragoceno je, če jo posameznik lahko vidi kot možnost za korak na poti do preoblikovanja, dograjevanja sebe, do Boga. Da od sebe odganjamo sence in vstopamo v več svetlobe. Ni redko, da se žene ločijo tudi zato, da zavarujejo otroke. In nihče ne ve, kaj one pretrpijo. V duhu božjega usmiljenja je ločitev tudi možnost rasti. Samo tako ima smisel. Brez tega je ločitev lahko samo beg in travmo ponovimo v drugih odnosih.

Ločeni katoličani doživljajo stigmo. Še veliko večjo stigmo pa doživljajo ponovno poročeni katoličani, katerih zakon ni bil razveljavljen. Kar je, roko na srce, najpogostejša situacija. Kako premagati to dilemo …

To je spet, kot sem že rekla, odvisno od primera do primera. Vsak posameznik ima svojo zgodbo in on sam mora prečutiti, s čim bo lažje živel. Kaj bo najbolj obogatilo njegovo življenje, kako bo živel pomirjen sam s seboj in z Bogom. Da ne bo izgubil dostojanstva.

Vedno pa je škodljivo, da bi se pretirano ukvarjali s tem, kaj drugi mislijo. To v nas zbuja občutke osramočenosti, nevrednosti in zavira osebnostno rast. Nauk Cerkve je seveda za katoličane pomemben smerokaz, ki ima namen pomagati ljudem, da bi bili na koncu zveličani, vseeno pa je samo nauk. Vsak namreč živi sam s sabo in mora vedeti in sprejeti odločitev, s katero bo lahko živel in tudi glede na to, kaj trenutno zmore.

Vsak, ki se ujame v zanko, da druge obsoja, prav tako greši. To, da se nam zdi, da smo večvredni kot drugi, je glavni greh.

Vsak živi tako, kot se je odločil. Nihče nima pravice obsojati tega, kako drugi živi. To ni ne naša naloga, ne poslanstvo, ne pravica. Mi nismo sodniki. Če kot kristjani obsojamo tak par, smo vsaj enako, če ne bolj grešni kot sta onadva. Vsak, ki se ujame v zanko, da druge obsoja, prav tako greši. To, da se nam zdi, da smo več vredni kot drugi, je glavni greh.

Vprašanje je, ali nismo bolj v nevarnosti za zveličanje tisti, ki obsojamo druge, svojega greha pa ne vidimo. To se mi zdi eden od problemov slovenske Cerkve. Če se moramo pogovarjati o stigmatizaciji, o tem, ali ločene sprejemati ali ne, potem smo že zapadli temu grehu. Potrebno bi bilo zarisati povsem drugo pot. To je pot sočutja, usmiljenja, sprejemanja, kar pa najprej pomeni stopiti v stik s sabo.