Foto: ShutterstockSpet se približuje 1. november. Čas, ko v naravi vse odmira. Čas, ko tema nadvladuje svetlobo. Čas, ko še posebej čutim, kako bi bilo lepo, če bi bil tukaj, z nami.
Zaprem oči. V mislih se prestavim za dve leti nazaj. Sredi junija smo. Končujemo naš novi dom in snujemo načrte za počitniške dni. To mirno in utečeno življenje pa razburkata dve črtici na testu. Nepričakovana nosečnost. Šesta po vrsti. Sprva te ne zmorem zlahka sprejeti. Odlašam s klicem za pregled. Mine kar nekaj časa, preden ob moževi opori in najini skupni molitvi začnem verjeti, da bo tudi tokrat vse tako, kot je najbolj prav … Moje veselje začenja rasti. A žal ne za dolgo …
Avgustovski večer je. Tvoji bratci in sestrica že skoraj spijo. V meni se povečuje strah pred pregledom, ki me čaka prihodnji dan. Krvavim. Tedaj pa te ujamem v svoje naročje. Veliko prezgodaj. V srce se zareže do tedaj neznana bolečina.
Tvoji sorojenci slišijo, da je nekaj narobe. Sprašujejo, kaj se dogaja. Čeprav sva z možem dogovorjena, da jim govoriva resnico, tokrat malce oklevam. Je prav, da izvedo? Kako bodo sprejeli? Premajhni so še, da bi se morali soočati s tako težkim delom življenja. Poiščem možev pogled, ki mi vlije poguma, da spregovorim.
Ti mi pomagaš, da vsakdan živim z manj nadzora in več zaupanja. Zaradi te preizkušnje drugače gledam na otroke. In na vse, kar imamo.
Želijo te videti. Čeprav nekateri ne razumejo, kdo v resnici si, jim je težko. In nama tudi. Objokanih lic te opazujemo. Tako majhen si. In tako čudovit. Imaš že oči, roke in noge. Ko v dlaneh držim tvoje telo, prvič začutim, kako krhko je naše življenje. Kako je moj neprestani nadzor nad tokom življenja, ki ga tako zelo želim krojiti po svoje, popolnoma brez moči. Moje misli so polne neodgovorjenih vprašanj. Pomešanih z občutki krivde, bolečine in žalosti.
Otroci utrujeni zaspijo. Z možem prižgeva poročno svečo. Objeta in objokana skupaj moliva in izpeljeva krst želja. Tisti večer čutiva Božjo bližino kot še nikoli doslej.
Naslednji dan ti mož in otroci pripravijo krsto in skopljejo grob. Pokopljemo te na travniku, zadaj za hišo. Da si nekje blizu nas.
Prihodnje dni preživim v postelji. Ko sem sama, dovolim težkim mislim, da me preplavijo. Kriva sem. Nisem te z veseljem sprejela. Bog je kaznoval mojo nehvaležnost.
Otroci prihajajo k meni. Sedajo na posteljo. In postavljajo težka vprašanja. Zakaj je Bog tako grd? Kje si zdaj? Te res ne bomo nikdar več videli? Čeprav še sama ne vem vseh odgovorov, se ne izmikam. Odgovarjam tako, kot čutim, da je prav. Toliko kot lahko razumejo. Včasih jim vrnem vprašanje. In pustim, da tudi oni učijo mene. Težki, a hkrati tako osvobajajoči trenutki.
Bolečina zaradi tvoje izgube tudi danes še vedno rada obišče moje srce. Ko jo prepoznam, jo skušam čim prej zamenjati za hvaležnost. Ker si del nas. Ker si naš varuh in priprošnjik. Ti mi pomagaš, da vsakdan živim z manj nadzora in več zaupanja. Zaradi te preizkušnje drugače gledam na otroke. In na vse, kar imamo.
Verjamem, da je Bog želel v nebesih novega angela. In izbral je prav tebe. Zakaj? Ta odgovor bo verjetno znan šele, ko se (močno upam) srečamo v večnosti.
Do takrat pa ostajaš z nami povezan z nevidno nitjo ljubezni. Vsako jutro in vsak večer se v molitvi spomnimo nate. Ti povemo, da te imamo radi. Spomnimo se obletnice izgube. Pogovarjamo se o tebi in s teboj. Ob prazniku vseh svetih pa ti na grobu voščimo za god ter se posladkamo z angelčki, ki so najprej in predvsem namenjeni tebi.
Preberi še:
Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu Korenine vere, ki ga ustvarja mama, učiteljica in katehistinja Manica Marolt.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Hvala Manica,za presunljivo izpoved.
Jaz sem doživela izvenmaternično nosečnost in spontani splav,zato vem,kaj si doživljala in se doživljaš. Jaz pri sebi nisem imela nikakršnih občutkov krivde,sem pa razmišljala v tej smeri,da je že Bog poskrbel tako, kot je moralo biti. Nobena od teh dveh nosečnosti se ne bi končala normalno,pri izvenmaternični nosečnosti sem izgubila precej krvi.
Bog je pripravljal pot za tretjo nosečnost (samo 50% možnosti do mi dali), iz katere se je rodil čudovit sin,ki ljubi življenje.