Foto: ShutterstockVeselje ob pozitivnem testu nosečnosti, nestrpnost ob pričakovanju prve slike iz ultrazvoka, navdušenje ob zvokih bitja srca, morda že občutenje prvih brc. Potem pa iznenada šok. Dojenčku, ki ste ga tako radostno pričakovali, je prenehalo biti srce. Strta starša se znajdeta v težkem položaju.
Žalujočima staršema, ki obupano iščeta odgovore in hitro krivita sebe, celo izraz spontani splav sugerira njuno nezmožnost donositve, kot da sta svojega otroka nekako zanemarila. Pri tem pa še pogosto, na žalost veliko prepogosto, naletita na nerazumevanje in neprimerne besede okolice.
Od okolice namreč ne dobiš “dovoljenja” za žalovanje, saj za njih otrok ni obstajal.
Ne glede na to, kakšno družbo ima par, splav pogosto pomeni izolacijo od nje. Sploh če ne poznata nikogar s takšno izkušnjo. Pogovarjati se o nečem tako intimnem in tako bolečem z ljudmi, ki so ti na tem področju kot tujci, ponavadi ne gre.
Neka žalujoča mama je dejala: “Želim si, da bi bila dovolj močna, da bi lahko prosila prijatelje in sorodnike za pomoč, a sem bila preveč potrta, počutila sem se krivo in osramočeno.”
Če se je komu, ki vam je blizu, to zgodilo, verjetno niste vedeli, kaj naj rečete. Ampak še bolj pomembno od tega je to, česar nikar NE recite. Besede, ki žalujoča starša zelo bolijo, so:
1. Si bila vsaj noseča.
Ko se nosečnost konča s splavom, taka misel ne prinese nobenega miru. Poleg bolečine, da nimaš otroka, je tu še bolečina zaradi smrti otroka.
2. Na srečo se je to zgodilo že v (zgodnji) nosečnosti. Če bi se zgodilo kasneje, bi bilo veliko huje.
Je res pomembno, koliko star je otrok, ki umre? Smrt je smrt, ne glede na to, kdaj se zgodi. Velikokrat je prebolevanje splava hujše. Od okolice namreč ne dobiš “dovoljenja” za žalovanje, saj za njih otrok ni obstajal. Za starša pa je bil otrok še kako prisoten, prav tako pa je še kako prisotna bolečina, ki je ne moreta ali ne smeta izraziti.
3. Gotovo je bilo boljše tako.
To ljudje izrečejo takrat, ko ne vedo, kaj bi rekli. Vendar mami, ki je izgubila otroka, to res nič ne pomaga.
4. Očitno si zelo občutljiva.
Do splava ne pride zaradi občutljivosti ali zaradi tega, ker bi spili eno skodelico kave preveč ali pojedli premalo vitaminov. Zato nikar ne razpredajte in iščite vzrokov tam, kjer jih ni.
5. Sčasoma boš pozabila.
Ne ne bo in zakaj bi morala? Čeprav čas celi rane, pa to ne pomeni, da nekoč kar pozabiš. Bolečina ne mine, samo znosnejša postane. In spomin na otroka ostane za vedno.
6. Bolje tako, kot da bi bil otrok prizadet.
Kako pa veste, da bi bil? In prosim, nikar ne predvidevajte, da bi starši v primeru težav kaj manj ljubili tega otroka.
7. Ne skrbi, saj bosta še lahko imela otroke.
Morda, morda pa tudi ne. Za mnogo parov zanositev ni tako enostavna. Pa tudi če bo prišel naslednji otrok, ta ni zamenjava za umrlega otroka. Želela sta otroka in želela sta prav tega otroka.
Ko se boste naslednjič srečali s staršema, ki sta izgubila otroka, vedite, da vam ni treba iskati vzroka za to. Najboljše, kar lahko žalujočim daste v tistem trenutku, je objem in izrečeno sožalje.
Oglej si tudi dodatne vsebine na to temo:
Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.”
Urška Petak: Tudi če izgubimo otroka v zgodnji nosečnosti, imamo vso pravico do žalovanja
Urška Petak: “Na smrt starša ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
