Sem zdaj že mama?

Foto: Shutterstock

Letošnji materinski dan je bil zame zelo poseben, saj sem ga praznovala prvič. S trebuščkom. Tudi mož se je res potrudil in me pocrkljal s prečudovitimi belimi vrtnicami, ki so moje najljubše, ter kavo ob Ljubljanici. Tako lep dan mi je res napolnil srce in ko sem se znanki ponosno pohvalila, da sem zdaj tudi jaz že praznovala, mi je nazaj zmedeno odgovorila: “A že? Pa sej še nisi rodila!”

Njene besede so mi strle srce. Takrat nisem niti zmogla odreagirati, samo utihnila sem. Preostanka pogovora se ne spomnim. V glavi mi je ves čas bobnelo “ Kako je to mislila? A jaz še nisem mama? Kako, da nisem? Kdaj pa bom?”

Kdaj torej mama postane mama?

Če mene vprašate, takoj, ko začne otrok obstajati. Tukaj se nekateri ne bodo strinjali, ampak zame je to od prvega utripa srca, kar je ponavadi v tistem času, ko izvemo, da v nas raste novo življenje. Vsako življenje. Žal so danes izgube pogoste, ampak o njih še preporedko slišimo, vse dokler prvi v družbi ne izreče besede splav. Potem pogosto sledi “tudi pri nas, pri naših sorodnikih tudi, tudi moji prijateljici, pa naša soseda tudi…”. Takrat se komaj zaveš, da v tišini žaluje še premnogo parov. Izgub teh malih bitjec je veliko in vsaka boli, še bolj pa bolijo besede “je šlo naprej, se ni prijelo, sta poskusila in ni šlo”, pa te besede uporabljamo skoraj vsi. Kot da se ne pogovarjamo o otroku. Ker se tako pač reče.

Kdaj torej mama postane mama? Če mene vprašate, takoj, ko začne otrok obstajati.

Čuti pa se, da se s tem izogibamo tistim pravim besedam, tistim, ki zabolijo. Toliko lažje bi bilo, da si priznamo, da kakorkoli dolgo je nosečnost trajala, tudi če le nekaj tednov, v tistih tednih je bil z nami čisto pravi otrok, živo bitje, majhno, krhko, ampak resnično. Čeprav ga še ne moremo videti in objeti. Zato to niso neuspeli poskusi za otroka, to je že otrok. In splav potem ne more biti drugega kot izguba. Izguba, za katero izrečemo sožalje, kot za ostale svojce, ki so nas zapustili.

Kdaj je moj otrok začel živeti?

Tudi moj otrok je bil najprej sedem tednov v trebuščku in potem dvanajst, dvajset… in celo nekaj dni čez predvideni datum poroda. Me je bilo strah tiste prve tedne, če bo vse v redu? Vsekakor, pa še kako! Ampak sem si v glavi rekla: “Danes si tukaj, danes si z nama, danes smo družina” ter se tako veselila vsakega dne posebej. Družina so tudi tisti pari brez otrok in tisti z angelčkom. Ali naj bi si pri sedmih tednih nosečnosti rekla, da to še ni otrok, da je to samo nek plod? Mogoče ga stroka tako imenuje, ampak kdaj potem postaneš čisto moja punčka, takšna, kot si prvič prišla k meni v naročje, vsa mokra in dišeča? Po dvajsetem tednu, tridesetem? Ne, moj otrok si od čistega začetka in jaz sem tvoja mama od trenutka spočetja. Mogoče te še ne vzgajam in ne učim govoriti, ampak zate skrbim tako, da skrbim za svoje telo, da je tvoj varen in zdrav dom, da se lahko dobro razvijaš ter rasteš. Skrbi me zate in tvojo dobrobit že od tistega pluska na testu in vedno me bo, tudi ko boš odrasla in ti učila mene. No, pa saj me že zdaj. In zato smo družina od samega začetka in jaz sem tvoja mama.

Toliko lažje bi bilo, da si priznamo, da kakorkoli dolgo je nosečnost trajala, tudi če le nekaj tednov, v tistih tednih je bil z nami čisto pravi otrok, živo bitje, majhno, krhko, ampak resnično.

Se sploh veselimo življenja?

Že res, da je v teh prvih občutljivih tednih nosečnosti nit med življenjem in smrtjo tanka, da gre lahko med razvojem veliko stvari narobe. Ampak to še ne pomeni, da v nekem trenutku življenja ni bilo. Občutek imam, da življenje čisto premalo praznujemo. Da se ga sploh ne veselimo, še manj pa cenimo. Samo še nekam hitimo in kljukamo neke mejnike, ki naj bi jih v življenju dosegali. Življenje pa je kratko in tudi če nas čaka dolga in lepa starost, v resnici z ljubljeno osebo tega časa nikoli ni dovolj. Koga pa imaš lahko rad bolj kot svojega otroka? Ljubezen, ki ni opisljiva, je to. Ljubezen, ki se kali že s tistim prvim utripom v topli maternici. Zato ja, mami si. Če življenje že držiš v rokah ali pa ne, si ga že poslala v širni svet ali pa nanj še čakaš.

Nekateri življenje izmerijo od prvega vdiha do zadnjega izdiha. Zame pa velja od prvega do zadnjega utripa. Drugače si ne znam razložiti življenja.

Nekateri življenje izmerijo od prvega vdiha do zadnjega izdiha. Zame pa velja od prvega do zadnjega utripa. Drugače si ne znam razložiti življenja. Naj bo tudi zate materinski dan tvoj praznik, mama, ki si se od svojega otroka poslovila še v trebuščku, mogoče kmalu po porodu, zate, ki si želiš otroka in se vama še ni pridružil, pa tudi zate, ki zaradi kakršnega koli razloga ne moreš imeti bioloških otrok ali pa si jih ne želiš. Materinska ljubezen presega biologijo. In ta svet potrebuje več ljubezni. Praznujmo jo.