Kako preboleti izgubo otroka v nosečnosti?

Vir: Shutterstock

Izguba otroka v nosečnosti je velikokrat zelo nepričakovana. Ne glede na to, v katerem tednu se zgodi, nas globoko pretrese in prizadene. Poruši nam tla pod nogami, spremeni naše življenje in pogled nanj. Nič ni več takšno, kot je bilo pred izgubo.

V sebi čutimo, da je izguba otroka nekaj, česar ne bi smeli doživeti, zdi se nam morda krivično, da se je to zgodilo ravno nam. Smrt otroka je namreč nekaj, kar se naj ne bi dogajalo, saj je naravni potek življenja takšen, da umirajo starejši ljudje.

Smrt otroka tako pomeni tudi izgubo prihodnosti, upanja, uresničitve sanj ter izgubo vloge mame ali očeta. Od otroka in naših predstav se potrebujemo posloviti in izgubo odžalovati.

Za pogovor o smrti žal pogosto ni prostora

V okolici se po izgubi otroka v nosečnosti navadno srečamo z dejstvom, da se drugi ljudje smrti otroka ne zavedajo na način, kot ga doživljamo sami.

Pogost je občutek, da smo popolnoma sami v svojem doživljanju. Na splošno se o smrti govori malo ali pa sploh ne, saj smrt pri ljudeh zbuja neprijetne občutke (tesnobo, strah, nemoč …). Zato je še toliko težje najti prostor, kjer bi bilo v polnosti dovoljeno govoriti o izgubi in izraziti občutke, ki jih doživljamo ob izgubi.

To ne pomeni, da moramo ostati z občutki nerazumljenosti ali pa se okolici prilagoditi, ampak moramo še s toliko večjim zavedanjem, da je izgubi pomembno nameniti prostor v svojem življenju, poiskati način, ki nam pomaga ostajati z izgubo toliko časa, kolikor potrebujemo.

Čas za žalovanje je pomemben

Pogosto je doživljanje ob izgubi otroka zelo intenzivno in boleče, za koga tudi prepleteno z občutki otopelosti, s čimer ni nič narobe. Gre za soočanje z izgubo otroka in za proces opuščanja čustvene navezanosti na otroka, kar vsak posameznik doživlja na svoj način.

Čustva in občutki prihajajo in odhajajo, nepredvidljivo je reči, kaj bo sledilo. Začetnemu šoku in zanikanju, da je otrok res umrl, sledijo občutki, ki spominjajo na izgubo in preko katerih izgubo podoživljamo. Občutimo lahko žalost, obup, krivdo, jezo, nemoč, nevrednost, razočaranje …

Karkoli doživljamo, je pomembno sprejeti in pustiti čustvom, da se izrazijo. Ključnega pomena je, da ima vsak možnost, da žaluje toliko časa, kolikor čuti, da potrebuje, kajti šele na ta način čustva čez čas izgubijo intenziteto.

Povrnejo se nam življenjska energija, veselje, smisel in z izgubo začnemo živeti sprijaznjeni, čeprav z zavedanjem dejstva, da nič ne more nadomestiti otroka, ki smo ga izgubili.

Ključnega pomena je, da ima vsak možnost, da žaluje toliko časa, kolikor čuti, da potrebuje. Pot skozi proces soočenja z izgubo otroka med nosečnostno je sestavljena iz majhnih korakov, ki jih delamo vsak dan posebej.

Stik z okolico nas lahko (za)boli

Velikokrat nas stik z okolico razočara. Zdi se nam, da še otežuje naš proces soočenja z izgubo, namesto da bi nas v našem doživljanju in čustvovanju z razumevanjem podpirala, nam bila v oporo, pomoč.

Razumeti moramo, da ljudje brez slabih namenov izrečejo besede, zaradi katerih se počutimo še slabše. Rečejo nam lahko na primer: »Ne misli na izgubo, poskusi si čimbolj zapolniti čas z nečim drugim.« »Saj sploh nisi poznal/-a tega otroka.« »Čas je že, da pozabiš in greš naprej.«

Velikokrat se to zgodi zato, ker ne vedo, kaj naj rečejo, obenem pa imajo občutek, da nas morajo z nečim potolažiti. Lahko se jim za njihovo skrb zahvalimo in jim povemo, da potrebujemo čas za žalovanje. Lahko se nam pokaže, da nas veliko bolje razumejo ljudje, ki niso naši bližnji, imajo pa sami podobno izkušnjo izgube.

Kaj mi sploh lahko pomaga?

V določenih trenutkih ali obdobjih tega procesa se lahko počutimo izgubljene, že nekoliko obupane. Sprašujemo se, ali bo vsega tega, kar doživljamo, že enkrat konec, ali smo sploh še normalni, ali se bo naše življenje sploh kdaj sestavilo.

Ja, vse, kar čutimo, ima svoj namen, čeprav v določenem trenutku tega ne zmoremo videti. Velikokrat pa so nam lahko v veliko pomoč stvari, ki jih lahko naredimo, da izgubi damo svoje mesto v našem vsakodnevnem življenju:

  • Zabeležimo spomine: Če imamo fotografije ultrazvoka ali kaj drugega, kar nas spominja na otroka, lahko to shranimo na posebno mesto. V obdobju prebolevanja izgube nam je lahko v pomoč pri prihajanju v stik z občutki in pri predelovanju izgube. Trajen spomin je nekaj oprijemljivega za našo ljubezen, ki jo čutimo do otroka.
  • Obeležimo obletnico: Vsako leto se lahko spomnimo otroka ob obletnici njegove smrti ali predvidenega dneva poroda. Z drobno pozornostjo damo vrednost njegovemu življenju in obenem damo vedeti tudi sebi, da je kljub izgubi otrok del našega življenja.
  • Napišemo pismo otroku: Z otrokom, ki smo ga izgubili, navežemo ali ohranjamo stik preko pisem, ki mu jih napišemo. V njih lahko izrazimo karkoli želimo in čutimo.
  • Si privoščimo nekaj sproščujočega: Poskrbeti zase, se imeti lepo, se nasmejati je lahko zdravilno. To ne pomeni, da izgubo zanikamo, ampak da si dovolimo sprejemati življenje z vsem, kar je – lepoto in bolečino.
  • Udeležimo se podporne skupine ali pogovora pri strokovnjaku: Nič ni narobe, če začutimo, da sami ne zmoremo ali da bi nam bilo lažje prehoditi pot žalovanja ob podpori strokovne osebe. Včasih nam občutek, da nismo sami, povrne vire moči in nas okrepi z zaupanjem, da bomo zmogli.
  • Zaščitimo se pred ljudmi, ki nas ne razumejo: Zavrniti druženje z ljudmi, ob katerih se v času našega žalovanja ne počutimo sproščene in razumljene, je dovoljeno in včasih nujno potrebno. Reči »ne« in s tem zavarovati najranljivejše dele sebe, nam pomaga na zdrav način poskrbeti zase.
  • Pogovarjajmo se z ljudmi, ob katerih se počutimo sprejete: Pogovor in druženje z ljudmi, ki so doživeli podobno izkušnjo ali z ljudmi, ki vidijo in razumejo našo stisko, nam pomaga, saj z njimi lahko o svojem doživljanju govorimo. Pole tega se ob njih tudi sprostimo in začutimo bližino, povezanost in veselje, ki celi rane naše izgube.

Izguba otroka potrebuje prostor in čas, da se izrazi in najde mesto v našem življenju. Na začetku ne vidimo smeri, ne vidimo konca. Vedno pa lahko pogledamo, kaj lahko danes naredimo za to, da dovolimo sebi in svojim občutkom, da so takšni, kakršni so, ter da zanje poskrbimo z ljubeznijo do sebe.

Pot skozi proces soočenja z izgubo otroka med nosečnostno je sestavljena iz majhnih korakov, ki jih delamo vsak dan posebej. Ne potrebujemo narediti več – ljubezen današnjega dne je dovolj, da začnemo ali nadaljujemo našo pot žalovanja.


Avtorica prispevka je Kristina Kosmač, psihoterapevtka in sodelavka Zavoda Živim na področju podpore in pomoči staršem, ki so v nosečnosti izgubili otroka.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja