Bolezen naša vsakdanja

Eden od učinkov koronavirusa je, da skoraj vsi govorimo zdravju. Pozdrav v slovo se marsikdaj glasi: »Ostanite zdravi!« Zdi se, da je prej spregledana tema – bolezen – naenkrat postala del vsakdana. A za bolnike s kroničnimi boleznimi je vprašanje zdravja že dolgo del vsakdana.

Po nekaterih podatkih ima 45 % Američanov vsaj eno izmed kroničnih bolezni. Podatkov za Slovenijo mi sicer ni uspelo izbrskati, a številka je zagotovo višja, kot se nam zdi na prvi pogled. Vsaj takšno je bilo moje spoznanje, ko sem zbolela. Ob podelitvi osebne zgodbe me je presenetilo, koliko (mladih) ljudi je pristopilo k meni in napol v šepetu dejalo: »Tudi jaz sem bolan/-a«. Ljudje, za katere se mi ni niti sanjalo, da je kaj narobe z njihovim zdravjem. Kar naenkrat se je odpiral nov svet, svet kroničnih obolenj in njegovih prebivalcev. Ni bil skrit le za debelimi zidovi bolnišnice, ampak prisoten tudi v vsakdanjem življenju. Za smehom, ličili, v vsakdanjih opravkih, študiju in delu.

Bolni bi si predvsem želeli, da se nas ne bojite in se ne oddaljite samo zato, ker ne veste, kako reagirati ter kaj reči. Če ne veste, kaj bi rekli, to preprosto povejte. Še vedno smo iste osebe kot preden ste vedeli za našo bolezen.

Zakaj (predvsem mladi) kronično bolni molčijo oziroma nekateri kar aktivno prikrivajo svojo bolezen? Odgovor ni preprost, še manj enoznačen. A po mojih izkušnjah vsekakor ne, ker bi od tega imeli kakšno korist. Prej nasprotno, marsikdo si želi podeliti svojo izkušnjo, a se boji odziva okolice. Upravičeno, saj zna ta biti ta zelo boleč. Ljudje pogosto ne vemo, kako odreagirati ob taki informaciji. Težja kot je bolezen, globlja je tišina.

Katere so reakcije, ki si jih oboleli ne želimo, pa jih vseeno pogosto dobimo? In kaj bi si želeli namesto tega?

Pomilovanje. Ljudem, ki jim oboleli zaupa svojo zgodbo, se začne smiliti. Nanj pričnejo gledati kot na ubožca. A smiljenje bolnega pogosto poniža, saj ga postavlja v vlogo žrtve. Kar pa vsekakor ni. Res je, da je bolan, a to še ne pomeni, da nima več nobene moči nad svojim življenjem. Še vedno se lahko odloča o sebi in svojem življenju. Vsa moč in odločitve, kako bo živel z boleznijo in omejitvami, ki mu jih le-ta daje, so v njegovih rokah. Zato si bolni želimo sočutja in razumevanja. Predvsem v tistih slabih dneh, ko zaradi bolezni česa ne zmoremo.

Umik. Nekateri prekinejo stike z bolnim. Z njim se ne pogovarjajo več. To se zgodi predvsem pri težjih boleznih. Prej vedno prisotni v življenju bolnega preprosto izginejo. Bolni bi si predvsem želeli, da se nas ne bojite in se ne oddaljite samo zato, ker ne veste, kako reagirati ter kaj reči. Če ne veste, kaj bi rekli, to preprosto povejte. Še vedno smo iste osebe kot preden ste vedeli za našo bolezen. Prav tako pa razumemo, da včasih ne veste, kako reagirati na naše novo stanje. Tudi mi se ne znajdemo vedno, ko izvemo, da je nekdo zbolel.

Samo še bolezen. Nekateri vidijo samo še bolezen, kot da so vsi drugi vidiki življenja bolnega izpuhteli. Vedno bi govorili samo še o tem, kakšnega zdravja je bolnik in kaj se na tem področju dogaja. Brez skrbi. Še vedno imamo enake interese, hobije … Govorimo lahko o vsem, o čemer smo prej.

Vsiljevanje mnenja oziroma prepričanje, da vedo, kaj je prav. »Počivati moraš.« »To moraš jesti.« »Delati moraš to in to.« »Slišala sem, da ta dieta to pozdravi.« Zdi se, da so nekateri prepričani, da najbolje vejo, kaj naj bi bolni delal, mislil, čutil. In to mu tudi (vedno znova) povedo. Pustite nam, da se še naprej odločamo sami. Seveda pa so dobrodošli vsi dobronamerni nasveti.

Premlad ali preveč dobrega videza. Bolezen ne gleda na starost in tudi ne na izgled. Odzivi tipa: »Za to si še premlad/-a,« »Če pa tako dobro zgledaš,« ali: »Ti pa res ne izgledaš bolno,« niso samo neprimerni, ampak pogosto tudi boleči. Na žalost bolezen ni preverila naše osebne izkaznice. In seveda lahko tudi bolni dobro in lepo izgleda. Bolezen se pogosto ne vidi navzven.

Zavijanje v vato. Včasih se ljudje pričnejo obnašati, kot da je bolni iz stekla. Kot da je tako krhek, da se bo vsak čas zlomil. Zato mu ne govorijo slabih novic in se (vidno) na vse pretege  trudijo, da ga z ničemer ne bi vznemirjali, obremenjevali. In še vse bi naredili namesto njega. A ne rabite skrbeti za nas. Ne bomo se zlomili, ker je nekaj v službi šlo narobe ali ker je spletna trgovina zamešala naročene izdelke. Še vedno lahko prenesemo vse, s čimer smo se lahko soočili, preden smo vam povedali za svojo bolezen.

Pa da ne bo pomote: ljudje velikokrat tudi pozitivno presenetijo. Do bolnega se obnašajo povsem normalno in ne spreminjajo svojega odnosa. Le-ta pa se ob njih počuti sprejeto in slišano. Ta članek naj bo tudi zahvala njim. Zaradi njih vemo, kaj je pravo prijateljstvo in kakšne odnose si želimo. Hvala vam!


Preberi več: