»Glej na to, kar je še ostalo, ne na to, kar je minilo«

Vir: Pixabay

Naše oči so pogosto usmerjene v to, kar je minilo. Pa naj bo to življenje pred korono, boleznijo ali kakršnokoli pomembno življenjsko izgubo. V bolečini pogosto pozabimo, da imamo izbiro …

Po zahtevni operaciji glave, po času, preživetem v bolnišnici, sem ležala doma v postelji. Z zaprtimi očmi. Ob izrazitem dvojnem vidu je bilo tako lažje. V mislih sem pregledovala posledice operacije in vse, od česar sem se morala zaradi nje posloviti. Spisek je bil neskončen. Življenje popolnoma spremenjeno. Prej bila vedno aktivna in med ljudmi, sedaj sama v sobi. Prej vodila skupine, sedaj rabila spremstvo do stranišča …

Včasih mora česa »zmanjkati«, da lahko odkrijemo nove talente ali okrepimo stare, se odpremo za nove izkušnje in ustvarimo novo, boljšo življenjsko zgodbo.

In takrat me spreleti, kot krik v mojih glavi: »Razmišljam lahko!!!« Takoj zatem so pričele deževati ideje. Mislim lahko, torej imam izbiro in odgovornost za to, kaj bom počela. Pa tudi če telesno stanje ostane takšno, kot je sedaj, lahko nekaj počnem. Ker lahko mislim. In že sanjam o tem, da bom narekovala zgodbe. Minevali so meseci, telesno stanje se je po polžje izboljševalo, a moja domišljija in vizualna predstava sta se močno krepili. »Razmišljam lahko!« In temu so se v naslednjih mesecih in letih pridruževale vedno nove stvari.

Izguba nečesa pomembnega, pa naj bo to zdravje, služba, način življenja …, nas pogosto preplavi s čustvi žalosti in brezupa. Ob celjenju rane objokujemo, kar je minilo, in pri tem pogosto pozabimo, da imamo izbiro. Seveda potrebujemo čas za jok, čas za poslavljanje od minulega, čas za celjenje …, ampak nastopi tudi čas, ko smo postavljeni pred izziv. Ali bomo gledali samo na to, kaj vse smo izgubili, ali bomo poslušali najti, kar nam je še ostalo, kaj še zmoremo in znamo? Bomo naredili vse, da bi se čimbolj približali temu, da bo tako, kot je bilo nekoč, ali bomo pustili, da nas spremembe preoblikujejo? V novega, boljšega človeka.

Podobno kot ko želimo skuhati znano jed in ugotovimo, da nimamo vseh sestavin. Odpremo hladilnik, pomislimo, kaj bi sodilo skupaj, in ustvarimo nekaj novega. Večkrat se zgodi, da je nova jed celo bolj okusna, kot smo bili vajeni kuhati leta prej. Ker je nečesa zmanjkalo, smo odkrili nov okus. Tako je tudi v življenju. Včasih mora česa »zmanjkati«, da lahko odkrijemo nove talente ali okrepimo stare, se odpremo za nove izkušnje in ustvarimo novo, boljšo življenjsko zgodbo. Ni lahko, je pa vredno.

Moje življenje je bilo pred boleznijo lažje, sedaj pa je boljše. Odnosi so pristnejši in globlji, sposobnost vizualizacije se je okrepila, domišljija dobila krila, sebe poznam bolje kot kadarkoli prej … Z mano pa, predvsem v težjih obdobjih, ostaja misel: »Glej na to, kar je še ostalo, ne na to, kar je minilo.«

Preberi več:

• Bolezen naša vsakdanja
• Kako otroku pomagati predelati dogodke, ki ga vržejo iz tira
• Tudi malčki doživeto predelujejo, kako jim lahko pri tem pomagamo?

Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.