Tudi malčki doživeto predelujejo, kako jim lahko pri tem pomagamo?

Foto: Shutterstock

»Pusti jo, bo že pozabila …« sem kot mama (predvsem od starejših generacij) slišala že prevečkrat. Baje bo moja malčica pozabila vse, od padcev po tleh do želje po čokoladi. Samo zamotiti jo je treba. Pa je to res? Da malčki preprosto pozabijo, tako svoje želje kot tudi vse negativne izkušnje, dogodke?

Nekega večera je imela moja dobro leto dni stara hči težavo zaspati. Oči na veliko odprte in zazrte v strop. Držala sem jo v naročju. Pogleda me in reče: »Teta.« To je bila ena od redkih besed, ki jih je takrat lahko izgovorila. Vprašam jo: »Katera teta?« »Teta,« in s prstom pokaže na svoje zobe. Tisti dan sva bili na sistematskem pregledu pri zobozdravnici. Na prvi pogled nič posebnega: šli smo tja, odprla je usta, zobozdravnica je pogledala zobe, posloviti smo se in šli domov. Nobenega popravljana, vrtanja, bolečin … Samo 5 minut, notri in ven iz ambulante. A zanjo je bilo to očitno močno doživetje. Vprašam jo, ali želi, da povem zgodbo o tem, kako je bilo pri »teti zobozdravnici«. Odgovori, da ja. In pričnem pripovedovati, kako sva se zjutraj odpravili od doma, se peljali, v čakalnici čakali, šli v ambulanto, sedeli na velikem belem stolu, kjer je bila močna lučka, da sva nato šli domov, kjer smo se igrali. Pozorno posluša, nato pa spet: »Teta,« ter pokaže na zobe. Vprašam, če ponovim zgodbo. Odgovor: »Ja.« Ponovim vse, od odpravljanja od doma do prihoda domov. In spet pokaže na zobe: »Teta.« Ponovim vse. Tokrat na koncu zgodbe mirno spi. Zgodba s teto in zobmi se je pred spanjem ponavljala vsak dan kakšna dva tedna. Dokler ni nekega večera končno mirno zaspala, brez da bi se spomnila na »teto zobozdravnico«. Očitno je predelala, kar jo je mučilo.

Nekatere izkušnje se malčkov močno dotaknejo

Določene izkušnje se malčkov močno dotaknejo in jih še dolgo nosijo v svojih mislih in spominu. Predelujejo jih v sebi lastnem ritmu in na različne načine. Vsem pa je skupno to, da jih v zgodnjih letih, v času, ko še ne znajo (dobro) govoriti, težko izrazijo odraslim. Kažejo pa se s tem, da težko zaspijo, imajo nočne more ter se pogosto zbujajo, so bolj nemirni, govorijo besede, ki jih spominjajo na dogodek (v primeru moje hčerke: »Teta.«) itd. Pogosto tudi kažejo, kje se je zgodilo (npr. na del telesa, ki je opraskan) ali poskušajo z rokami pokazati, kaj je bilo. Seveda odvisno do tega, kako se otrok najlažje izraža in kaj vse že lahko pove/pokaže.  

Otrokovemu doživljanju vedno prisluhnimo in mu verjemimo, da mu je res težko. Pa naj bo to še kako banalen dogodek v naših očeh.

Pri tem ne govorimo o nekih za odrasle velikih, izrednih dogodkih, ampak gre lahko za povsem vsakdanje dogajanje. Nekaj, kar je nam samoumevno in »nič takega«, lahko v otroku vzbudi močno reakcijo in globoka čustva. Kar je, če dobro pomislimo, v bistvu razumljivo: mi imamo veliko več izkušenj, znanj, leta so nam prinesla »tršo kožo«, razvili smo svoje strategije za spoprijemanje s stresnimi situacijami … Otroku pa je vse novo in nepoznano. Manjši kot je, več je nepoznanih situacij. In nemalokrat so te situacije zanj strašljive. Sistematski pregled pri zdravniku, padec s poganjalčka, lajajoči pes, izgubljena igrača, obisk hrupnega kraja, spremenjena dnevna rutina itd. Vse to lahko otroka dobro spravi z ustaljenih tirnic. 

Velika moč pripovedovanja

Ko vidimo, da malček nekaj takega predeluje in išče stik z nami, nam nekaj kaže, nam poskuša nekaj povedati …, je pomembno, da mu pri tem pomagamo. Lahko ga preprosto vprašamo, ali bi želel, da govorimo o tem. Če pritrdi, govorimo, če ne, pa spoštujemo njegovo odločitev, saj morda na to še ni pripravljen.

Eden najprimernejših načinov za tako majhne otroke je pripovedovanje. Pričnemo na začetku, povemo okoliščine, nato kaj se je zgodilo in zaključimo z nečim pozitivnim ali vsaj nevtralnim. Pomembno je, da se zgodba ne konča z negativnim oziroma s tistim, kar je bilo malčku najtežje (npr. padel si in se jokal), ampak pozitivnim (npr. nato si tekel naprej in se igral). Pri pripovedovanju je pomembno, da se izogibamo sodb, vrednotenja, razlaganja z našega zornega kota (npr. preveč glasno kričal; jokal, čeprav ni bilo nič takega itd.). Preprosto opišemo, kaj se je zgodilo. Pri tem si lahko pomagamo z lutkami ali igračkami, dogodek lahko tudi zaigramo.

Otroka ne silimo, dokler ni pripravljen, pustimo mu, da predeluje sam

To počnemo samo takrat, ko si otrok tega želi. In tako dolgo, kolikor si želi. Tudi če se nam zdi, da bi bilo dobro še kaj dodatnega povedati, se raje ustavimo. Če se bo otrok ob nas počutil varno, bo že sam prišel do nas, ko bo čas za to temo. Dokler pa ni pripravljen, ne silimo vanj. Prav tako ga ne motimo, če vidimo, da se sam »igra« in poustvarja, kar se je zgodilo, temveč ga pustimo, da predeluje sam.

Seveda pa se lahko tudi zgodi, da se nam zdi, da se je otroku zgodilo nekaj težkega, ampak gre on mirno naprej. V tem primeru poskušajmo iti tudi mi. Mu pa zagotovimo, da smo tukaj zanj, če nas bo slučajno potreboval. Skratka: vedno sledimo otroku.

Vedno prisluhnimo in verjemimo

Vse napisano je pogosto v nasprotju z mišljenjem marsikaterega odraslega, da je za malčka boljše, če čim manj govorimo o njegovih negativnih izkušnjah. Da ne bomo otroka isti negativni izkušnji izpostavljali večkrat. Bo že pozabil in šel naprej. Namesto predelovanja tako otroka raje zamotimo z nečem drugim. Ampak na dolgi rok tako ne rešimo ničesar. Če je bil dogodek za otroka pomemben, bo nepredelan ostal v njegovem spominu. Hkrati pa se bo počutil neslišanega ali z občutkom, da je z njim nekaj narobe, ker ima čustva, ki se staršu zdijo pretirana. Zato otrokovemu doživljanju vedno prisluhnimo in mu verjemimo, da mu je res težko. Pa naj bo to še kako banalen dogodek v naših očeh.

V naslednjem članku pa o tem, kako pri predelovanju pomagamo starejšim otrokom …

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja