Kako otroku pomagati predelati dogodke, ki ga vržejo iz tira

Foto: Shutterstock

Padec s kolesa, konflikt s prijateljem, neuspeh v šoli ali športu, spremenjena dnevna rutina … So dogodki, ki otroka pretresejo in ga vržejo iz ustaljenih tirnic. Včasih se vanje hitro vrne, spet drugič lahko traja dneve ali tedne.

Ista zgodba 10-krat

Otrok, ki že zna (dobro) govoriti, bo izrazil, da ga nekaj muči, da nekaj ni v redu. Takrat je pomembno, da mu prisluhnemo in njegovemu problemu damo prostor. Čeprav se nam mogoče ne zdi »nič takega«, je bilo zanj očitno pomembno. In prav je, da kot tako vzamemo tudi mi. Če je potrebno, isti zgodbi prisluhnemo tudi 10-krat oziroma tolikokrat, kolikor jo bo hotel povedati. Dokler razmišlja in govori o tem, tako dolgo še ni predelal in je zanj pomembno.

Otrok ve kako

Otroci pogosto intuitivno vedo, kako naj predelujejo posamezne dogodke in tega ne počnejo zavestno. Preprosto čutijo, da jih nekaj muči, in potem se, s sebi najprimernejšim načinom, ukvarjajo s problemom. V to lahko povabijo tudi starše. Seveda ne z: »Mami, prosim, ukvarjaj se s tem,« ampak s kazanjem slik, postavljanjem vprašanj, pripovedovanjem ali kako drugače. Lahko pa tudi z razdražljivejšim vedenjem, nespečnostjo, vzkipljivostjo, zamišljenostjo, umaknjenostjo vase itd. Vsak otrok ima lahko drugačno reakcijo na navidez enako situacijo.

Včasih rabijo pomoč. Kako jim lahko pomagamo?

Če opazimo, da otrok pri predelovanju potrebuje pomoč, je načinov, kako mu lahko pomagamo, veliko. Katerega bomo izbrali, je odvisno od vsakega posameznega otroka, njegove starosti, tega, na kakšen način najlažje govori o sebi, dogodku, ki se je zgodil, situaciji, v kateri smo itd. Primerni so tako za vsakodnevne stvari, kot tudi težje dogodke (npr. prometna nesreča, smrt bližnjega). V težjih primerih, če mislimo, da bi bilo to potrebno,  poiščemo tudi strokovno pomoč.

Nekateri načini pomoči otroku, ki nekaj predeluje

Pripovedovanje

Otrok nam pripovedujem o tem, kaj se mu je zgodilo, in mi ga poslušamo. Ko se mu zatakne, mu pomagamo z vprašanjem. Npr. »Kaj se je zgodilo potem?« Ali pa preprosto ponovimo, kar nam je povedal. »Matic se ti je smejal.« To otoku pomaga, da se počuti slišanega, hkrati pa ob tem predeluje dogodek. Z opisovanjem njegovo doživljanje postaja oprijemljivejše in se z njim lažje sooči.

Nekateri otroci bodo najlažje govorili sede, v mirnem in tihem prostoru, drugi med vožnjo v avtu, spet tretji pa se bodo lahko odprli med gibanjem. Lahko je to sprehod, tek, metanje žoge … Bodimo pozorni, kdaj se otroci najlažje pogovarjajo z nami, in poskušajmo ustvariti okolje, ki jih v tem podpre.

Igra, dramatizacija

Otrok skozi igro (npr. z lego kockami, lutkami, avtomobilčki) poustvarja dogodek. Na njegovo željo se lahko vključimo in igramo vlogo, ki nam jo je dodelil (igramo točno tako, kot nam je določil). Če to počne sam, pa ga pri igri ne motimo.

Risanje, ustvarjanje

Nekateri otroci dogodke radi narišejo ali kako drugače ustvarjalno izrazijo (oblikovanje plastelina, peska, izrezovanje, lepljenje …). Otroka lahko povprašamo, kaj je ustvaril, kaj ustvarjeno pomeni, kakšni so njegovi občutki … in poslušamo, kaj nam je povedal.

Branje

Včasih otroku pomaga branje pravljice, zgodbe s podobnim zapletom, vsebino, kot dogodek, ki je otroka pretresel. Včasih je dovolj že branje, večini bo pa koristil še pogovor. Pogovorimo se o prebrani zgodbi, o zapletu, o čustvih, ki so jih vpleteni doživljali itd. in o tem, kakšna se mu zdi rešitev, ponujena v knjigi. Kako bi on ravnal v takem primeru? Ali ga to spominja na kakšen dogodek iz njegovega življenja …? Potegnemo vzporednice in poiščemo razlike.

Pri vseh naštetih načinih lahko z otrokom poskušamo najti poti, ki bi mu pomagale, da bi lažje šel naprej. Kaj bi potreboval? Kaj bi lahko naredil? Kakšna bi lahko bila rešitev problema? Poskrbimo za to, da bo slišan in da bo rešitev res njegova. Velikokrat pa otrok ne potrebuje nobene posebne rešitve. Zgolj odraslega, ki sočutno prisluhne in je prisoten ob njem. 

Bodimo prisotni

Lahko da otrok nekaj od zgoraj naštetega že intuitivno počne. Takrat mu samo sledimo. Če je pri tem raje sam ali nas ni povabil zraven, se mu nikakor ne »vsiljujemo«. Pustimo ga, da se na svoj način sooča s situacijo. Vedno mu dajmo vedeti, da smo tukaj zanj, če nas rabi, in da ni sam.

Velja pravilo, da izhajamo iz otroka in tega, kar je njemu blizu. Izberemo tisto, kar mu najbolj leži, v čemer je dober. Lahko, da bo to nekaj čisto drugega, kot je opisano zgoraj. Opazujmo otroka in bodimo kreativni.


Preberi tudi:


Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja