Kako me Klemen Slakonja in moj sin Klemen učita pomena neizmerne ljubezni?

Foto: Youtube, zajem zaslona

Koliko časa nam je še ostalo? Vprašanje, ki po sobotni zmago Klemna Slakonje odzvanja v praktično vseh domovih. Zelo težko po strokovni plati ocenjujem pesem How much time do we have left, s katero je Klemen Slakonja zmagal na EMI, toda pesem je obenem lahko čudovito izhodišče za prave mini duhovne vaje med zakoncema. Priznam, ko sem jo poslušal in sproti bral besedilo pesmi, so mi šli mravljinci po koži (ker moški ne jočemo od ganjenosti 🙂 ).

Če še niste (pa verjetno ste), vas povabim, da vzamete v roke besedilo te pesmi. Soočenje s težko diagnozo, neobetavnimi napovedmi, s temačnostjo, ki v trenutku prežene nasmehe iz obraza. Kako se spopasti z nepredvidljivo usodo? Kaj me čaka? Bom zmogel? Kaj si želim za prihodnost?

Kaj si želiš?

Vse ta vprašanja ponuja že začetek pesmi. In kolikokrat smo v naših življenjih in v naših odnosih v takšni situaciji. Ko imamo občutek, da ne zmoremo poti, ki je pred nami. Da je breme preveliko. Da nas bo ta negotovost pokopala …

Kaj bi ti, dragi bralec, draga bralka, odgovoril/-a, če bi te danes nekdo soočil z diagnozo težke bolezni in te vprašal, kaj si želiš? Kako hitro bi pozabili na vse tisto, kar nas v podivjanem svetu drži v okovih. V trenutku bi vsi službeni sestanki, dogovori in načrti postali nepomembni.

Večino skrbi bi pogoltnila tema diagnoze, v katero bi strmeli z mislijo, da se to meni ne more zgoditi.

Večino skrbi bi pogoltnila tema diagnoze, v katero bi strmeli z mislijo, da se to meni ne more zgoditi. Lahko umreš. Kmalu. Ampak meni se to ne sme zgoditi. Ker jaz tega ne zmorem. Ker imam družino, prijatelje. Ker sem premlad, ker imam toliko stvari še za opraviti, ker …

Koliko načrtov še imamo? Koliko idej? Koliko let še želimo nabirati materialne dobrine na tem svetu? Vsak lahko odgovori drugače, toda nihče nima zagotovila, koliko časa mu je še ostalo.

Hvala obema Klemnoma

Če bi me nekdo pred tednom dni vprašal, kaj si želim, bi kot iz topa odgovoril – zdravje zase in za mojo družino. Toda Klemnova pesem me je spomnila, da na zdravje pač nimam vpliva. In, kako simpatično naključje, na to me ni prvi spomnil Klemen Slakonja, ampak drug Klemen, moj sin, ki s svojo tiho borbo dan za dnem, mesec za mesecem vztraja na svoji posebni poti.

Obema Klemnoma sem neizmerno hvaležen. Sinu, ker me vsaki dan znova uči, da je ne glede na vse zdravstvene težave in ne glede na napovedi moj največji učitelj v sprejemanju dejstva, da nekatere poti so v Gospodovih rokah. Da sam ne morem ničesar spremeniti, da ne morem pomagati, pa čeprav si to neizmerno želim. In da me vsak dan znova uči neizmerne ljubezni in predanosti. Hvala, Klemen.

Kljub temu, da nikoli ne bomo vedeli, koliko časa nam je še preostalo, se moramo boriti za ljubezen. Boriti se za odnose.

Hvaležen pa sem tudi Klemnu Slakonji. Če sem ga do sedaj občudoval kot neverjetnega interpreta in ustvarjalca, ga sedaj neizmerno cenim kot človeka, kot moža, kot nekoga, ki ve, da kljub temu, da nikoli ne bomo vedeli, koliko časa nam je še preostalo, se moramo boriti za ljubezen. Boriti se za odnose. Boriti se proti vsem temačnim napovedim. Ker na koncu bomo zmagali. Zmagala bo ljubezen.

Obema Klemnoma hvala. Za zgled ljubezni. Za zgled upanja. Zato sta zame oba Klemna že zmagovalca. Ker opominjata, da nikoli ne moremo vedeti, koliko časa nam je še ostalo, trudimo pa se da ga bomo preživeli v objemu ljubezni naših najbližjih.

Nadomestljiv si samo v družini …

In kot je te dni nekdo modro napisal na družabnem omrežju – Luka Dončič je bil zamenjan med dvema ekipama, ti pa še vedno misliš, da si nenadomestljiv v službi. Ne, tam nismo nenadomestljivi. Je pa nenadomestljiva naša ljubezen, ki jo imamo vedno znova priložnost podariti svojemu partnerju, svojim otrokom in družini ter ljudem, ki nas obkrožajo. To lahko storimo takoj, kajti nikoli ne vemo, koliko časa nam je še ostalo.