Štefan Kržišnik: “Ivankin obraz je po smrti dobil blažen izraz, ki je bil predokus blaženosti njenega vstajenjskega telesa” (2. del)

Foto: Vid Ponikvar

Štefana Kržišnika, očeta štirih deklet, ki je pred štirimi meseci izgubil ženo Ivanko, smo spoznali že prejšnjo nedeljo, ko je iskreno in ganljivo spregovoril o soočanju z Ivankino boleznijo ter o tem, kako globoko je zaznamovala njihovo družinsko življenje v zadnjih dveh letih.

V današnjem, drugem delu pogovora se dotaknemo obdobja Ivankinega poslavljanja – njenega zadnjega duhovnega boja in izpolnitve poslednjega poslanstva: na smrtni postelji je postala birmanska botra.

Vse, kar je sledilo po njeni smrti, nosi močno sporočilo tudi za nas. Štefan odprto spregovori o tem, kaj je njihovi družini, sorodnikom in prijateljem pomenila izkušnja, da so se od Ivanke lahko poslovili doma, jo imeli ob sebi v krsti ter ji pripravili dostojno slovo v cerkvi. Tak način slovesa se je globoko dotaknil tako mlajših kot starejših. Štefan z nami podeli tudi to, kako z Ivanko ostajajo povezani in kako se k njej obračajo tudi ljudje, ki je prej niso poznali.

Štefan, v času bolezni in preizkušenj sta se z Ivanko odprla za obiske, kar se mogoče med bolniki ne zgodi tako pogosto. Je bilo to kdaj tudi naporno?

Že ko je Ivanka zbolela, jo je veliko ljudi želelo obiskati. Takrat smo bili le nekaj mesecev v novi hiši in ker še nismo imeli opremljene kuhinje in dnevnega prostora, z izjemo najbližjih prijateljev še niti nismo imeli obiskov. Mnogim sva, še preden so Ivanki odkrili raka, obljubila, da jih bova povabila na kosilo, ko dobimo novo kuhinjo. Žal je potem v krču soočenja z rakom opremljanje naše hiše zastalo za več kot leto dni.

Sam sem bil še posebej hvaležen, da veliko ljudi ni prišlo Ivanko samo “pogledat”, ampak so se vračali, jo prišli obiskat večkrat.

A Ivanka je bila že od vsega začetka vesela vsakega obiska, pa čeprav sva takrat lahko ponudila le skromno gostoljubje v naši začasni kuhinji, ob gasilski mizi in klopeh. Ker je bila Ivanka še zelo aktivna, je obiske pogosto izrabila za skupni sprehod po gozdu ali za vzpon na naš najbližji hrib: Gabrško goro.

Sam sem bil še posebej hvaležen, da veliko ljudi ni prišlo Ivanko samo “pogledat”, ampak so se vračali, jo prišli obiskat večkrat. Ta zvestoba, ta stalnost je bila zame enako pomembna kot zvestoba prijateljev, ki so se redno zbirali ob torkovi večerni molitvi, o čemer sem govoril v prvem delu intervjuja.

Od avgusta 2024, ko se je vedelo, da se bliža konec, pa so željo po obisku izrazili tudi mnogi drugi prijatelji in znanci iz preteklih let, s katerimi pa v zadnjem času nismo imeli toliko stikov. Čeprav se je Ivankino stanje slabšalo, je med obiski običajno kar “oživela”, zato sem se včasih hecal, da bi za izboljšanje stanja lahko poklical še koga, da pride.

Sem pa kljub temu opazil, da obiski Ivanko vendarle utrudijo, predvsem pa, da sama ne zmore več usklajevati, kdaj naj kdo pride. Bolnik zelo težko nekomu reče že to, da naj z obiskom malo počaka, kaj šele, naj ne pride. Zato sva se dogovorila, da usklajevanje obiskov prevzamem jaz. Pri tem sem se trudil loviti ravnotežje ne samo med željami po obiskih in Ivankinimi zmožnosti, ampak sem imel pred očmi tudi potrebe otrok oziroma celotne družine. Tako smo se recimo odločili, da ob nedeljah nimamo obiskov in jih preživimo sami.

Vsa ta srečanja so nas ponesla v nek nov svet, v katerem niti nisem mislil na to, da so to verjetno “poslovilni” obiski, ampak sem se predajal lepoti in sproščenosti odnosov.

In potem je vse zelo lepo teklo. Resda je bilo včasih treba na obisk počakati tudi teden ali dva, a vseeno se je v hiši zvrstilo res veliko ljudi. Jeseni smo dobili še novo kuhinjo in opremili dnevni prostor, domači župnik Jože Plut pa je blagoslovil naš novi dom. Pogosto so prišle na obisk celotne družine in takrat poskrbele za kosilo, kar nam je zelo pomagalo. Bilo je veliko smeha, največ takrat, ko so prišli na obisk najtesnejši Ivanki prijatelji iz mladinskih let v domači župniji, iz časa, ko so skupaj delali oratorij.

Vsa ta srečanja so nas ponesla v nek nov svet, v katerem niti nisem mislil na to, da so to verjetno “poslovilni” obiski, ampak sem se predajal lepoti in sproščenosti odnosov.

Veliko je bilo tudi obiskov duhovnikov. Poleg domačega župnika sta Ivanka redno obiskovala duhovnika Gregor Kunej, ki naju je poročil, ter Feliu Torra, ki je moj duhovni spremljevalec in naju je oba še posebej srčno spremljal.

Ko so prišli zadnji tedni, je večina ljudi, ki je Ivanko želela obiskati, že imela možnost priti. Takrat so potem prihajali le še najbližji, sorodniki in pa par žena, prijateljic, ki so z Ivanko imele tesnejši odnos.

Kaj bi iz svoje izkušnje svetoval drugim, ki se srečajo s situacijo, ko nekdo od njihovih prijateljev zboli za rakom in bi ga radi obiskali?

Ne zamudimo priložnosti za srečanje. Gotovo bo to vstop v nov, drugačen svet.

Ko so Ivanki odkrili bolezen, si nisem predstavljal, kako je živeti z bolnikom z rakom. Oziroma so bile moje predstave precej drugačne, kot se je potem izkazalo. Pri Ivankinem raku je bila kvaliteta življenja veliko boljša, kot sem sam pričakoval. In to ves čas njene bolezni, tudi v zadnjih mesecih in tednih. Tako se je lahko tudi obiskom posvetila veliko bolj, kot sem pričakoval.

Zato se mi zdi predvsem pomembno, da nismo zadržani, če kdo od naših prijateljev zboli za rakom. Ne zamudimo priložnosti za srečanje. Gotovo bo to vstop v nov, drugačen svet. A le če izrazimo željo obiskati bolnika, če zberemo pogum priti, ta svet lahko izkusimo.

Pri tem pa je seveda pomembne tudi nekaj tenkočutnosti. Morda ni vsak bolnik tako odprt za obiske, kot je bila Ivanka. Pametno se je pozanimati o tem pri najbližjih sorodnikih ali prijateljih, ki so že bili na obisku.

Vzdržimo se nasvetov in razlag, ki bi imele za cilj osmisliti vzrok trpljenja, predvideti, kako se bo vse dobro izšlo ali kako se vse da, če le veruješ.

In še nekaj se mi zdi pomembno. Če čutimo, da bolnik ali njegovi bližnji bijejo najhujše bitke sprejemanja bolezni, svetujem, da se vzdržimo nasvetov in razlag, ki bi imele za cilj osmisliti vzrok trpljenja, predvideti, kako se bo vse dobro izšlo ali kako se vse da, če le veruješ. V tistem trenutku je bolje povprašati po čisto vsakdanjih stvareh, po fizičnem počutju ali po tem, kako teče vsakdanje družinsko življenje.

Šele ko začutiš, da je bolnik že storil nekaj korakov pri sprejemanju svoje bolezni, se odpre prostor tudi za globlje pogovore. Ampak to se običajno ne zgodi pri prvem obisku, ampak šele takrat, ko imaš bolnika možnost obiskati večkrat.

Ste v vsem tem času imeli tudi koga, ki vam je pomagal pri negi?

Z izjemo zadnjega dne pred smrtjo, ko je Ivanka obležala, ne. Takrat nam je na pomoč priskočila prijateljica Saša, ki dela v domu za ostarele in je poskrbela za nego Ivanke zadnji večer. Takrat seveda nismo vedeli, da je zadnji.

Ivanka je tako sama skrbela zase domala vse do smrti. Le v zadnjih tednih sem ji sam občasno priskočil na pomoč pod tušem, predvsem zaradi rokovanja s posebno “bučko”, iz katere je nepretrgoma prejemala zdravila proti bolečinam in je seveda ni mogla odstraniti.

Zelo veliko pomoči pa smo imeli pri gospodinjstvu. Veliko žena je ponudilo pomoč in sčasoma se je izoblikovala skupina šestih, ki so prihajale redno, izmenjaje približno dvakrat tedensko. Običajno so skuhale kosilo, pomagale pri urejanju perila in tisti dan prevzele tudi kako od rednih dnevnih zadolžitev, ki jih imajo sicer pri nas doma naše punce.

Videl sem, da so rade prihajale k Ivanki, se z njo pogovarjale. Tudi same so veliko odnesle od teh obiskov. Nekatere od teh nam pri gospodinjstvu pomagajo še zdaj.

Ali ste kot družina uvedli kakšne posebne obrede v tem zadnjem obdobju z mami?

Nismo se posebej poslavljali, skušali smo živeti čim bolj normalno. Kot sem že dejal, smo bili posebej pozorni, da smo sami skupaj preživeli nedelje. Takrat smo se pogosto igrali kako družabno igro.

Ivankino najpomembnejšo delo zadnjih mesecev pa je bila priprava tega, kar je osebno želela izročiti vsaki od punc.

Ivanka pa si je v času, ko se je zavedala, da se njeno življenje izteka, sama zadala nekaj pomembnih “projektov”. Prvi je bil urejanje fotografij, ne le naših družinskih, temveč predvsem tistih, ki jih je prejela od svojih staršev. Na teh fotografijah so mnogi, ki jih jaz nisem poznal, zato je tudi s pomočjo svoje mami vse te fotografije skrbno popisala.

Potem si je zaželela, da bi si skupaj ogledali diapozitive, ki jih je nekaj imela še iz časa, ko nisva bila fant in dekle, veliko pa sva jih imela tudi z najinega poročnega potovanja v Izraelu. Ker je bil najin projektor že nekaj časa pokvarjen, si teh fotografij nismo ogledali več kot deset let. Prijatelji so nama priskrbeli v izposojo diaprojektor in nekaj večerov, ki smo jih namenili ogledu teh diapozitivov, je bilo res lepih.

Ivankino najpomembnejšo delo zadnjih mesecev pa je bila priprava tega, kar je osebno želela izročiti vsaki od punc.

Najprej si je za vsako od deklet vzela čas za osebni pogovor. Ne vem, kaj so se pogovarjale, nisem spraševal ne Ivanke ne deklet.

Nato pa je vsaki od deklet želela podariti posebno škatlico, v kateri bi bile tri stvari: osebno pismo, rožni venec in kos njenega nakita. Želela je, da bi puncam to škatlico izročil jaz, a šele po njeni smrti.

Še posebej me je nagovoril trenutek, ko je nekega jutra v posteljo prinesla ves svoj nakit in komaj našla štiri dragocene oziroma kvalitetne kose, ki jih je potem namenila za hčerke. Takrat sem znova videl, kako zelo skromno je živela. Poročne ogrlice ni mogla “razdeliti” oziroma nameniti eni od hčera, tako da jo je pustila meni, v družinski lasti. In si jo bo lahko vsaka izposodila, ko bo želela.

Ko je bilo vse to narejeno, sem res čutil, da je Ivanka opravila nekaj pomembnega.

Sicer pa je Ivanka v tem obdobju želela še vsako od deklet naučiti tudi nekaj praktičnih stvari. Od vseh praktikalij ji je bilo najpomembnejše, da bi punce naučila, kako se očisti filter v pralnem stroju. To mi je kar nekajkrat ponovila, tudi drugim je rada pripovedovala, kako je to svoje znanje predala puncam.

Kot bi matere čutile še posebno odgovornost, da bo življenje otrok in moža, od katerih se bodo poslovile, čisto, urejeno.

Pri tem se mi je odkrila zanimiva vzporednica s pripovedjo Bronje Žakelj v njenem romanu “Belo se pere na devetdeset”, kjer opisuje smrt svoje mami, ki je umrla za rakom, ko je bila Bronja v najstniških letih. “Belo se pere na devetdeset,” so bile namreč zadnje besede, ki jih je umirajoča mami izrekla Bronji.

Kot bi matere čutile še posebno odgovornost, da bo življenje otrok in moža, od katerih se bodo poslovite, čisto, urejeno, sem pomislil. Pa ne samo v dobesednem smislu.

Kako bo organizirano gospodinjstvo, ko Ivanke ne bo več, se tudi nismo posebej pogovarjali, z eno samo izjemo. Spet v zvezi s perilom. Spomnim se, da smo se neko nedeljsko popoldne skupaj usedli in natančno dogovorili, kako bodo punce skrbele za pranje, likanje in urejanje perila.

Z Ivanko pa sva imela še en proces samo midva. Pogovorila sva se namreč o dediščini, Ivanka pa je spisala oporoko. Pri tem nama je bil v veliko pomoč prijatelj, ki je odvetnik in ki nama je zelo dobro svetoval ne samo o pravnih elementih, ampak tudi o vrednostnih in čustvenih vidikih tega procesa.

Pogovor o dediščini je daleč več kot samo pogovor o financah in tem, koliko bo dobil kateri od otrok. Dediščina je v prvi vrsti izraz otrokove vrednosti, pravočasna odločitev pa tudi znamenje svobode, s katero puščaš otroka v svet. Pri delitvi je zelo pomembno tudi vprašanje pravičnosti.

Pogovor o dediščini je daleč več kot samo pogovor o financah in tem, koliko bo dobil kateri od otrok.

Za naju je bil to zelo intenziven proces. Zelo sem hvaležen, da sva temeljne odločitve sprejela skupaj in da je Ivanka v oporoko jasno zapisala, kaj naj bo z njenim delom najinega skupnega premoženja. S tem po njeni smrti te pomembne odločitve niso padle samo name, ampak mi je Ivanka na nek način podelila avtoriteto, da ko bo treba, speljem najino skupno odločitev.

Je Ivanka čutila, da je prišla njena ura?

Da, dva dni pred smrtjo je jasno čutila, da je prišla njena ura. Tako kot je v tednih pred tem čutila, da ta ura še ni prišla.

Domači župnik Jože Plut ji je večkrat omenil, da je kadarkoli pripravljen priti, da bi ji podelil bolniško maziljenje in spoved s papeško odvezo. Gre za to, da poleg bolniškega maziljenja, ki ga je Ivanka že večkrat prejela, duhovnik v papeževem imenu podeli ne samo odpuščanje grehov, ampak tudi popolni odpustek posledic grehov. To je posebna milost za prehod v večnost. Tudi mene je spodbujal, naj bom pozoren, da bo Ivanka tega lahko deležna.

Pa je Ivanka večkrat rekla, da še ni treba, da bo že povedala, ko bo.

Potem je prišel petek, dva dni pred smrtjo. Ivanka ni več mogla odvajati urina, kar je eden od znakov, iz katerih lahko razberemo, da se bliža konec. K njej je najprej prišel zdravnik specialist za paliativo, ki jo je spremljal, da je pomagal rešiti zadevo. Nato sem poklical še njeno osebno zdravnico, ki je tudi naša družinska prijateljica.

Tisti petek dopoldne je bilo v naši hiši še nekaj ljudi, ki so se na kratko ustavili tudi pri Ivanki v spalnici, kjer je ta dan ležala. Poleg poslabšanja stanja jo je tudi to dodatno utrudilo in popoldne je zelo trdno spala. Proti večeru sem jo komaj zbudil, da bi prišla v dnevni prostor in morda zaužila še kako preprosto večerjo.

Napotila sva se torej iz najine spalnice. Sam sem za trenutek stopil v sosednjo sobo, da bi poklical hčerko, ki je igrala klavir, in tedaj zaslišal, da je Ivanka padla po stopnicah.

Ko sem Ivanki pomagal do kavča v dnevni sobi in videl, da je res oslabela, sem ji predlagal, da bi v nedeljo, torej čez dva dni, prejela zakrament bolniškega maziljenja in spoved s papeško odvezo. V nedeljo smo namreč pričakovali obisk tako župnika kot škofa, saj smo bili dogovorjeni za birmo – hčerka mojega bratranca je namreč Ivanko prosila, da bi bila kljub bolezni še njena birmanska botra.

Pa mi je Ivanka na moj predlog odgovorila: “Ne, prosim pokliči župnika, naj pride kar danes.”

Bil je pretresljiv trenutek. Čutil sem, kako Bog odpušča vse, prav vse, tako grehe kot posledice greha.

Župnik je res kmalu prišel. Bolniško maziljenje in papeško odvezo ji je podelil v moji navzočnosti in navzočnosti vseh štirih hčera. Ob jaslicah in lučkah božične jelke. Sedel sem na kavču poleg Ivanke, župnik pa na stolu nasproti naju. Bil je pretresljiv trenutek. Čutil sem, kako Bog odpušča vse, prav vse, tako grehe kot posledice greha.

Ivanka je torej tisti večer vedela, da se bliža zadnja ura. Pa ne samo zaradi padca po stopnicah in oslabelosti, tudi duhovno je bila tako zrela, da je vedela, da prihaja njen konec.

Ste podobno čutili tudi ostali?

Sam sem se zavedel, da je stanje resno, v trenutku, ko je prosila, naj pride župnik. Čeprav vendarle nisem mislil, da bo smrt nastopila tako hitro, v manj kot 48 urah. Predvsem zato, ker je bila Ivanka kljub vsemu še na nogah in je ob mojem spremstvu tisti večer še sama prišla do postelje.

Dekleta se tisti večer najbrž tudi še niso zavedala, da se konec bliža tako hitro.

Predvideval sem, da bo Ivanka obležala in da bo potem še nekaj dni v takem stanju ter da se bomo počasi poslovili. Vendar so bila očitno njena jetra že toliko poškodovana, da niso več zmogla predelovati strupov, ki so se kopičili v njenem telesu, in je njeno telo začelo popuščati hitreje, kot sem pričakoval.

Dekleta se tisti večer najbrž tudi še niso zavedala, da se konec bliža tako hitro. V soboto se je življenje nadaljevalo normalno. Barbara se je s svojo prijateljico, birmansko botro, še celo povzpela na Blegoš. Katarina je spekla pecivo, da bi ga zvečer nesla na mladinsko skupino. A sam sem bil že previden. Tako sem se popoldne odločil, naj starejši punci ne gresta na mladinski verouk, naj ostaneta doma. Prav tako smo poskrbeli, da v soboto ves dan Ivanka ni bila v sobi niti za trenutek sama, ves čas je bil nekdo ob njej.

Čeprav sem bil, kot rečeno, previden, pa po drugi strani na hiter konec nisem mislil tudi zato, ker smo v nedeljo pričakovali birmo. Nekako sem zaupal, da se bo do birme izšlo.

Kako je do te birme sploh prišlo?

Med pari, ki so nama bili v času bolezni v največjo oporo, sta bila moj bratranec Marjan in njegova žena Irena. Zelo smo povezani vse od rojstva naših otrok, oboji smo prvega in drugega otroka dobili celo v istem letu.

Nekega decembrskega večera, ko sem bil na obisku pri njima, mi je Irena omenila, da si je njuna hči Doroteja zaželela Ivanko za birmansko botro. Vprašala me je, ali se mi to glede na Ivankino bolezen sploh zdi primerno.

Sam sem sicer naprej pomislil, da glede na Ivankino bolezen to ne bo mogoče, pa tudi, da bo Ivanka do te ideje zadržana. A vseeno sem takrat izrekel preprost odgovor: »Razmišljajte drzno.« Mogoče je pa to pot, v katero smo poklicani, sem pomislil. Starša sta se posvetovala z župnikom, župnik pa s škofijo in tako smo dobili zeleno luč.

Vse smo izročili v Božje roke – če Bog želi, da bi bila Ivanka še botra, bo za to poskrbel.

Doroteja je potem Ivanko prišla vprašat, ali bi bila njena birmanska botra. Bil sem presenečen, kako je Ivanka brez pomisleka rekla: “Da.” Ni imela nobene ovire. Pozneje mi je dejala: »Če me je otrok prosil, ne morem drugega, kot da rečem ‘da’.«

Sklenili smo, da bi bila birma čim hitreje. A čas devetdnevnice pred božičem je bil preveč zapolnjen z drugimi dejavnostmi, ob katerih se ne bi mogli dovolj umiriti in dobro pripraviti. Zato smo se odločili, da bi bila birma na praznik Svete družine, saj je bilo takrat že dogovorjeno, da bo imel škof Jamnik mašo v Poljanah. Tako smo vse izročili v Božje roke – če Bog želi, da bi bila Ivanka še botra, bo za to poskrbel.

Imeli smo ravno dovolj časa za neposredno pripravo. Sam sem pripravil dve srečanji za pripravo, tako z Dorotejo kot njenima staršema. Ker sem Dorotejin krstni boter, sem za to čutil še posebno poslanstvo. Še petek, dva dni pred smrtjo, ko se je Ivankino stanje poslabšalo, je bila Doroteji pri Ivanki ob njeni postelji in skupaj sta več kot uro prebirali svetopisemske odlomke o Svetem Duhu.

Po birmi pa je napočil čas slovesa …

Ivankin trenutek smrti sem občutil kot nekaj neizrekljivega.

V nedeljo se je naredil prekrasen dan, sončen, hladen, narava na naši nadmorski višini je bila še vedno prekrita s snegom, ki je zapadel pred božičem.

Po hiši se je razlilo nekakšno praznično vzdušje. Vsi smo bili praznično oblečeni in čakali na prihod župnika in škofa. Dobil sem tudi vzgib, da sem poklical Ivankino mamo, naj pride k nam, čeprav sprva ni bilo predvideno, da bo na obredu birme.

Tudi obred birme je bil zelo lep. Prvi del obreda, besedno bogoslužje in izpoved vere oziroma obnovitev krstnih obljub smo opravili spodaj, v dnevnem prostoru, nato pa smo se povzpeli v zgornje nadstropje in se zbrali okoli Ivanke, ki je ležala v postelji. Doroteja se je usedla poleg Ivanke in jo prijela za roko. Škof je najprej opravil obred birme s polaganjem rok in maziljenjem s krizmo, nato pa Ivanko še obhajal.

Za zaključek smo zapeli še eno pesem, in sicer “Oče, združi nas”, edino pesem, ki si jo je Ivanka zaželela za svoj pogreb. Po pesmi sem navzoče povabil, naj se gredo še fotografirat s škofom, pripravljeno pa smo imeli tudi še torto.

Ko so vsi odšli iz sobe, sva ob Ivanki ostala samo še njena mami in jaz. Približala sva se ji v postelji in opazila, da ne diha več.

Sam sem bil nekaj trenutkov ob Ivanki, potem pa sem šel do ostalih, da bi preprečil, da bi kdo prišel v sobo, ne vedoč, da je Ivanka umrla. Škof in župnik sta se poslovila, saj sta odšla na odprtje svetoletnih vrat v ljubljansko stolnico. Pustil sem še, da so se otroci poveselili ob birmanski torti.

Med tem sem se vrnil v spalnico. In potem, ko so pojedli torto, sem prišel povedat, da mami ni več z nami.

Ivankin trenutek smrti sem občutil kot nekaj neizrekljivega. Ne samo, da je Ivanka umrla tako, kot bi si težko zamislil v filmskem scenariju, obkrožena s svojimi najbližjimi, v prazničnih oblačilih, potem ko je bila še birmanska botra in ob poslušanju najljubše pesmi. V tistih trenutkih sem namreč čutil globok mir in spokojnost. Zdelo se mi je da, sem samo enkrat v življenju bil priča nečemu tako skrivnostno nedoumljivemu. In to je bilo, ko sem bil ob Ivanki ob rojstvih najinih hčera.

V intervjuju za Družino je Ivanka povedala, da se smrti ne boji. Je to zares mislila?

Mislim, da.

“Smrti se ne bojim, bojim pa se trpljenja,” mi je večkrat dejala. Tudi v intervjuju za Družino je dejala, da je ni strah smrti, da pa jo je včasih strah poti do tja, za katero ve, da ne bo lahka.

Hudo fizično trpljenje pred smrtjo ji je bilo prihranjeno. Zdravstveni mobilni paliativni tim, ki je skrbel zanjo v zadnjih mesecih, je opravil veliko delo. Z ustrezno kombinacijo zdravil so res dobro obvladovali njeno bolečino. Samo dvakrat se je zgodilo, da je doživela močno, prebijajočo bolečino, pa še to bolj zato, ker ni ujela pravega časa za zaužitje ene vrste zdravil.

A vendarle mislim, da je na koncu, tik pred smrtjo, imela izkušnjo strahu, povezanega z zadnjim duhovnim bojem. Ne morem sicer zagotovo trditi, lahko pa podelim, kaj sem ob Ivanki doživel zadnje jutro njenega življenja, na nedeljo svete družine zjutraj.

Jaz si razlagam, da je bil to Ivankin: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”

Ivanka je zadnjo noč, s sobote na nedeljo, vso noč trdno spala in se ni niti premaknila. Njeno dihanje se je počasi začelo upočasnjevati. Zjutraj sem bil sam z njo doma, punce so namreč šle k jutranji maši. Sprva je nekaj časa nisem mogel prebuditi. Nato pa se je nenadoma zbudila sama in postala zelo nemirna. Sprva sem si razlagal, da je to povezano s kakšnim neugodnim fizičnim občutjem, recimo z odvajanjem. A bilo je res nenavadno. Močno se je vrtela po postelji in nikakor je nisem mogel umiriti. Ko že nisem vedel, kaj naj storim, sem vzel v roke rožni venec in začel moliti. V latinščini, ki mi je v zadnjih letih zelo ljuba za molitev rožnega venca. Ivanka se je v trenutku umirila, in to še preden sem zmolil uvodne stavke vere, ki govorijo o Bogu Očetu. Od tedaj naprej je bila povsem mirna.

Morda je bil to tisti zadnji strah pred smrtjo, o katerem pripovedujejo, globok eksistencialni strah. Morda strah pred izničenjem, pred neznanim, pred zapuščenostjo? Jaz si razlagam, da je bil to Ivankin: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”

Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da je tudi zaradi tega strahu pomembno biti ob umirajočem, da mu stojiš ob strani, ga čustveno in duhovno umiriš. In da imaš pri sebi najmočnejše sredstvo za to: rožni venec.

Pri Ivanki bomo težko pozabili tudi njen blaženi izraz, ki ste ga na fotografijo ujeli zelo hitro po njeni smrti. Je ta podoba presunila tudi tebe?

Ta kratkotrajna, malodane hipna blaženost, ki smo jo imeli možnost doživeti in videti, je bila predokus, znamenje tiste blaženosti, ki jo bo Ivanka ob preobrazbi svojega umrlega telesa v vstajenjskega doživela v večnosti.

Res je, v manj kot eni uri se je njen obraz zelo spremenil. Med birmo je bilo na njem videti odsev trpljenja. Nato pa je koža malce obledela, vsa napetost na obrazu je popustila, predvsem pa se ji je na ustih zarisal majhen nasmešek. Na njenem obrazu je zasijala blaženost.

Takrat sem spoznal, da ta blaženost nikakor ni slučajna, da je del Božjega načrta za slovo od pokojnega. Ta kratkotrajna, malodane hipna blaženost, ki smo jo imeli možnost doživeti in videti, je bila predokus, znamenje tiste blaženosti, ki jo bo Ivanka ob preobrazbi svojega umrlega telesa v vstajenjskega doživela v večnosti.

Najbolj je bila ta blaženost vidna v prvih urah po njeni smrti, še posebej potem, ko smo jo oblekli v poročno obleko. Pozneje je bila malček manj izrazita, a je še vedno vztrajala vse do sredine naslednjega dne, nekako 24 ur. Nato pa se je njen obraz znova začel spreminjati. To je bilo znamenje, da moramo pri slovesu od nje narediti naslednji korak.

Poleg tega, da je Ivanka umrla na praznik svete družine, tik za tem, ko je postala birmanska botra, je prav tako umrla znotraj svetega leta. Kaj ti vse to sporoča?

Da je umrla znotraj svetega leta, se me ni tako zelo močno dotaknilo, čeprav mi je bilo lepo, ko sem se zavedel, da se je to zgodilo (sveto leto se je namreč začelo že, ko je papež v Vatikanu na sveti večer odprl svetoletna vrata v baziliko svetega Petra). V molitvi smo pogosto prosili, da bi Ivanka še lahko vstopila v sveto leto in da se je to zgodilo, je bila ena od tolažb, ki sem jih bil deležen v tistih dneh.

Ko gledam nazaj, se mi sosledje dni okoli Ivankine smrti zdi res nekaj neverjetnega.

Še bolj pa se me je dotaknilo, da je Ivanka umrla na praznik svete družine. Ne samo zaradi tega, ker nama družina res veliko pomeni, tudi zato, ker sva v prvih letih zakonskega življenja kar velik del svojega časa namenila delu za družine. Ko ste na iskreni.net na dan njene smrti objavili novico, da je umrla, ste na začetku zapisali in poudarili prav to – da se je poslovila na praznik svete družine.

Ko gledam nazaj, se mi sosledje dni okoli Ivankine smrti zdi res nekaj neverjetnega. Bile so počitnice, ki so bile dolge kar dva tedna. Ves čas smo lahko kot družina preživeli skupaj. Vreme je bilo čudovito. Po dolgem času smo imeli bel božič, sneg pri nas ni skopnel in bili so čudoviti sončni dnevi. Popoldne pred božičem smo imeli pri nas doma še sveto mašo. Dan po božiču smo praznovali moj rojstni dan. Praznik svete družine, ko je Ivanka umrla, je bil ravno na sredi počitnic in tako smo imeli še teden dni časa za lepo slovo. Ivankin pogreb je bil na zadnji dan starega leta. Maša sedmega dne pa je bila ravno na praznik Gospodovega razglašenja.

Nekaj dni po maši ob tridesetem dnevu je bila svečnica. Tisti dan smo z Ivankinega groba odnesli rože, ki so jih k njej prinesli žalujoči. Ko smo to delali, sem pomislil, da bo odslej najlepši čas leta, čas od božiča do svečnice, vedno zaznamovan s spominjanjem na Ivanko.

Težko bi si za slovo želel bolj mirnega in bolj posvečenega časa. Težko bi si želel, da bi Ivanka odšla kakorkoli drugače.

V enem od prejšnjih vprašanj si omenila molitev za srečno zadnjo uro. Ob tem, ko sem premišljeval, kako je Ivanka umrla, sem spoznal, da je imela res srečno zadnjo uro in da je bil tudi to en sad mnogih molitev. Resda nismo izrecno skupaj molili za to. Smo pa veliko molili in sam sem v srcu večkrat prosil, da bi se lepo poslovili.

Še eno posebnost, ki jo je vredno omeniti, je tudi ta, da ste Ivanko imeli v krsti in da je ležala doma. Kaj bi rekel o tem načinu slovesa?

To, da bo Ivanka po smrti ležala doma in da jo bomo pokopali v krsti, sem vedel že vse od takrat, ko sem se prvič soočil s tem, da bo najbrž umrla.

Žal je oboje danes, kot si rekla, res že posebnost, čeprav je pokop s celim telesom in imeti umrlega pred pogrebom doma nekaj najbolj naravnega v procesu poslavljanja od pokojnika.

To, da bo Ivanka po smrti ležala doma in da jo bomo pokopali v krsti, sem vedel že vse od takrat, ko sem se prvič soočil s tem, da bo najbrž umrla.

Pri tem me je zaznamovala izkušnja očeta, ki je umrl doma, in modrost njegovega osebnega zdravnika, ki nam je tedaj svetoval, naj ne kličemo takoj mrliške službe (oče je umrl zvečer). Tako smo se prvi večer ob očetovem truplu doma zbrali v molitvi, oče pa je bil z nama z mamo še zadnjo noč doma. Šele naslednje jutro smo ga dali prepeljati v mrliško vežico. Z Ivanko sva imela tudi izkušnjo slovesa od njenega očeta, ki je ležal na domu vse do pogreba.

Z Ivanko smo bili v zadnjih mesecih zelo močno tudi fizično povezani, saj je bila ves čas z nami doma. In že samo misel, da bi jo po smrti za noč ali dve odpeljali in zaklenili v neko mrliško vežico, je bila zame nepredstavljiva.

Prvi večer smo se ob Ivanki zbrali k molitvi kar v najini spalnici, ob postelji, v kateri je umrla, skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Naslednji dan smo jo v krsti prenesli v vhodno vežo naše hiše, kjer so jo ljudje prihajali kropit. Zvečer smo na molitev povabili večje število ljudi. Prišli so še drugi prijatelji, sosedje, pari iz zakonske skupine. Ker sem vedel, da se bo na dan pogreba prišlo od Ivanke poslovit še mnogo ljudi, sem prosil župnika, ali bi jo lahko na dan pogreba namesto v mrliško vežico prepeljali v cerkev.

Ivanka je ležala v domači cerkvi, pred Najsvetejšim, tam, kjer je bila tolikokrat poprej navzoča pri daritvi svete maše, tam, kjer je v času bolezni tolikokrat molila.

Tudi to se je izkazalo kot zelo lepa izkušnja, za katero so bili potem mnogi ljudje hvaležni. Bilo je povsem drugače, kot bi bilo v mrliški vežici. Ivanka je ležala v domači cerkvi, pred Najsvetejšim, tam, kjer je bila tolikokrat poprej navzoča pri daritvi svete maše, tam, kjer je v času bolezni tolikokrat molila. Mnogi ljudje so kar obsedeli v cerkvi in se dolgo zadržali v molitvi.

V tednih po pogrebu sem dobil veliko odzivov, kako se je ljudi dotaknilo slovo od Ivanke. Ker sem svoje vtise in spoznanja delil na Facebooku, so se mi oglasili tudi dotlej neznani ljudje, ki so brali moje zapise.

Začel sem se podrobneje poglabljati v vprašanje pokopa s celim telesom v krsti in žarnega pokopa ter ob tem spoznaval, kako pomembna in boleča tema je to za Cerkev, še posebej zaradi neverjetnega porasta žarnih pokopov v zadnjih letih.

Spoznanja o tem sem povezal s svojim pričevanjem in tako oblikoval predavanje “Dostojno slovo od telesa”, s katerim sem ravno v preteklem tednu velikonočne osmine prvič gostoval v dveh župnijah: v Pečah in Podnanosu. Čutim, da ta vsebina ljudi zelo nagovarja.

Telo Ivanke so prihajale kropit tudi družine z majhnimi otroki. Mica Škoberne je zapisala, kako pomenljiva je bila pručka ob krsti, na katero so se lahko povzpeli otroci, da bi Ivanko lahko videli tudi od blizu. Kako si doživljal te trenutke?

Takoj ko je Ivanko prišla pokropit prva družina z majhnimi otroki, sem začutil, da bi poleg krste postavil pručko, da se bodo lahko otroci povzpeli nanjo in tako Ivanko videli od blizu.

Šele pozneje pa sem spoznal, zakaj je Ivanka v odprti krsti tako pritegnila otroke. Otroci danes sploh nimajo več priložnosti videti mrtvega človeka, saj okoli 85 % umrlih kremirajo. Kaj šele mrtvega človeka, ki še ni tako star, recimo v Ivankinih letih. Seveda tudi pri starejših ljudeh, ko umrejo, obraz dobi poteze blaženosti in izraža posebno lepoto. Pri Ivanki pa je bilo to še posebej očitno. Dodatno lepoto ji je dajala poročna obleka, v katero je bila oblečena. Spleteno je imela lepo kito. Zares je bila lepa.

Zato mislim, da je tiste otroke, ki so imeli možnost prvi in drugi dan videti Ivankin spokojen obraz, to za vedno zaznamovalo.

Kot sem omenil, se je Ivankin obraz na večer drugega dne začel spreminjati. Zato sem presodil, da je bolje, da se naslednje jutro s puncami poslovimo od nje in krsto zapremo. Glavo smo ji pokrili z belim prtičem, tako kot Jezusu, ko so ga pokopali, ali kot smo prav v teh dneh videli pri obredu zapiranja krste pred papeževim pogrebom. V krsto smo Ivanki položili še nekaj simbolnih predmetov.

To je bil znova pomemben korak poslavljanja. Ko so se na dan pogreba zbrali ljudje za slovo od doma, je bila Ivankina krsta tako že zaprta.

Pozneje sem videl, kako veliko tolažbe je prineslo to postopno in kvalitetno poslavljanje od Ivankinega telesa ter pomagalo pri procesu žalovanja.

Kmalu po Ivankini smrti si začel pisati zelo močne zapise in jih objavljati na Facebooku. Kako si se za to odločil?

Tega res nisem načrtoval.

Prvega januarja, dan po pogrebu, smo šli popoldne k maši na podružnico Svetega Križa. Oblečeni smo bili še v črnino, tako kot pri pogrebu. Na vzponu proti cerkvi je bil še sneg. Mlajši hčerki sta šli pred mano, povsem črni na belem bregu, in podoba se mi je zdela tako lepa, da sem posnel fotografijo. Utrnila se mi je misel, ki je tako dobro izražala moje občutje tistega dne: “Še vedno v črnem, a v morju beline in svetlobe.” Fotografijo in misel sem objavil na Instagramu.

Naslednji dan me kliče Ivankina sorodnica, katere hčerka je imela možnost doživeti ne samo pogreb, ampak tudi molitev ob Ivanki doma ter slovo od doma. Vse skupaj se jo je tako močno dotaknilo, da je napisala pismo Bogu, v katerem se je zahvalila za Ivanko in še eno drugo sorodnico v nebesih. Poleg tega je iz lego kock naredila še Ivankin grob.

Po tem zapisu so se usuli odzivi. Eden močnejših je bil klic moje nekdanje sodelavke, ki ji je moje pisanje prebudilo boleče spomine na slovo od njene mami, ki je umrla v času covida, zaradi česar se nismo mogli lepo posloviti od nje. Začutil sem klic, da bi trideset dni po slovesu od Ivanke redno objavljal svoje vtise in spoznanja. Ob teh zapisih, ki so zbrani tudi na spletni strani ivanka.je, sem dobil mnogo odzivov. Obenem pa so tudi meni pomagali pri predelovanju in izražanju močnih občutkov v prvem mesecu po slovesu od Ivanke.

Na kakšen način je Ivanka danes navzoča v vaših življenjih?

Prav to vprašanje, kako bomo zdaj ohranjali stik z Ivanko, kakšen bo naš odnos, se mi je zastavilo že zvečer, ko smo se vrnili s pogreba in druženja po njem ter se usedli k jaslicam in božični jelki za molitev drugega svetega večera.

V trenutku mi je bilo jasno, da bo naš temeljni stik po molitvi. Od takrat redno molimo za Ivanko, najprej za čas njenega očiščenja in milost srečanja z Bogom, pa tudi preprosto za to, da bi ohranjali spomin nanjo, da bi bili še naprej povezani, da bi živeli, kar nas je učila. Sčasoma smo ji v molitvi začeli izročati tudi prošnje za naše vsakdanje potrebe, da bi bila naša priprošnjica pri Bogu. Prav red v vsakodnevni molitvi za Ivanko in k Ivanki nam pomaga, da ohranjamo stalnost odnosa tudi tedaj, ko nas dan posrka z vsakdanjimi obveznostmi.

Zelo me je presenetilo, ko sem v teh štirih mesecih dobil kar nekaj sporočil ljudi, da čutijo veliko povezanost z Ivanko, da se v molitvi obračajo nanjo ali pa preprosto pomislijo, kako bi v dani situaciji ravnala Ivanka. In to ne samo od najinih znancev, pisali so mi tudi ljudje, ki Ivanke niso osebno poznali, pa so brali intervju z njo ali pa moje zapise o slovesu od nje.

Iščem načine, kako gojiti kulturo spominjanja.

Vidim tudi, kako zelo pomembno je obiskovanje groba. V prvih tridesetih dneh je bilo vsakodnevno – vsaj nekdo se je zagotovo ustavil na Ivankinem grobu. Zdaj sicer ni več tako pogosto, a se še vedno velikokrat ustavimo. Sam skrbim, da se občasno, predvsem ob nedeljah ali prazničnih dneh ustavimo skupaj, pogosto pa se ustavim na grobu tudi sam in opažam, da to naredijo tudi hčerke brez moje spodbude.

Zelo priročno je, da je pokopališče tik ob cesti, ki vodi do našega doma, in od prostora, kjer parkiramo avto, je do groba le nekaj korakov. Hvaležen sem tudi vedno, ko vidim, da je kdo na grob prinesel svečo, rožo ali kak drug predmet pozornosti.

Prav ob obiskovanju groba se mi razkrila še ena pomembna dimenzija pokopa s krsto – vidna navzočnost sveže gomile. Pogled na gomilo nam pomaga pri zavedanju, da v zemlji leži Ivankino telo, ki čaka vstajenja. Vsake toliko časa jo je treba malo urediti, kar nas na preprost način znova poveže z Ivanko. Gomila Ivankinega groba je že od daleč vidna, je tako rekoč preroška – tudi na našem vaškem pokopališču gomil tako rekoč ni več, saj je bilo lani recimo kar 85 % pogrebov žarnih.

Človek je narejen, da se zdravi tudi s pozabljanjem in po smrti ljubljene osebe je proti takemu načinu treba tudi zavestno delovati.

Sicer pa iščem načine, kako gojiti kulturo spominjanja. Hčerke sem spodbudil, da bi zapisale konkretne spomine na mami, tako iz zadnjega obdobja njenega življenja kot od prej. Človek je narejen, da se zdravi tudi s pozabljanjem in po smrti ljubljene osebe je proti takemu načinu treba tudi zavestno delovati. Ravno pred dnevi, na veliko noč, smo pregledovali zadnje portretne fotografije Ivanke z vsako od hčera. Dekleta so izbirala, katere bomo dali natisniti, da jih bodo lahko imele v svoji sobi.

Zelo lepo mi je, ko katera od punc reče: “Tole je pa mami tako naredila,” ali pa: “Tole me je pa mami tako naučila.” Hvaležen sem tudi, če je to povezano s kritiko kakega mojega ravnanja, ko mi rečejo, da bi pa mami naredila drugače.

Omenjal si ljudi, ki se sedaj v molitvah obračajo na Ivanko. Ti je morda znano, ali so bili po njeni priprošnji tudi uslišani?

Najprej naj povem, da sem zelo zadržan do v zadnjem času kar prepogostega razumevanja, da je nek človek, ki je bil dober po srcu in je veliko naredil za druge, avtomatsko že pri Bogu, tako rekoč svetnik.

Ivanka je bila res izredna osebnost, a tudi s človeškimi slabostmi in krivično ter nepozorno do nje bi bilo, da bi kar predpostavljali, da po smrti ne bo potrebovala očiščenja v vicah. In s tem tudi naše pomoči – zato je tako pomembno, da molimo zanjo in se zbiramo pri mašah, ki so darovane zanjo.

Seveda pa nam to ne preprečuje, da se ne bi k njej obračali tudi kot k priprošnjici. Kot sem že omenil, mi še vedno molimo za Ivanko kot tudi k Ivanki. Če ne potrebuje več naših molitev, bo že Bog poskrbel, da ne izzvenijo v prazno in bodo rodile druge sadove.

Od vseh ljudi, ki so mi sporočili, da čutijo povezanost z Ivanko in se v molitvi obračajo nanjo, se me je najbolj dotaknila izkušnje neke mladostne prijateljice iz moje domače župnije, s katero nisem bil v stiku več kot dvajset let.

Po pogrebu mi je pisala, da se Ivanki redno, vsak dan priporoča, da bi zmogla hoditi svojo pot.

V družini imajo zelo težko maratonsko preizkušnjo, skupaj z možem in hčerko dvojčico skrbijo za težko invalidno hčerko, ki je zdaj stara že več kot trideset let. Žena je letos poleti, ko je bilo stanje z invalidno hčerko še posebej hudo, čutila, da je na robu svojih moči, in zaslišala klic, da bi šla k maši. Prišla je k maši v Poljane, čeprav to ni njena domača župnija, in to ravno na dan, ko smo molili pred mašo devetdnevnico za Ivankino zdravje. Molitev in maša sta se je zelo dotaknili. Po pogrebu mi je pisala, da se Ivanki redno, vsak dan priporoča, da bi zmogla hoditi svojo pot. Zelo smo se povezali in družino zdaj pogosto obiskujem.

Zelo se me je dotaknilo pismo neke mlade žene, ki ji je mami umrla pred dvema letoma za istim tipom raka, kot ga je imela Ivanka, in v podobni starosti kot Ivanka. Podelila je z menoj hvaležnost, ker je bila lahko ob njej v trenutku smrti, in žalost, ki jo je prepoznala ob mojih zapisih o slovesu do Ivanke, saj so se v njeni družini od mami poslovili povsem drugače. Na koncu pisma pa je zapisala: “Čeprav Ivanke nisem poznala, se v tem času kdaj pa kdaj, ko storim ali izrečem kakšno neumnost, zalotim, da pomislim, da bi Ivanka v tem primeru verjetno ravnala drugače …’”

Zelo me je nagovorilo tudi pismo neke žene, ki je prostovoljka pri Hospicu. Zaupala mi je, kako močno jo je nagovoril intervju z Ivanko in kako se redno pri svojem delu spremljanja umirajočih obrača na Ivanko.

Do mene so začele prihajati zgodbe ljudi, ki imajo raka ali druge težke bolezni.

V prvem delu intervjuja sem povedal, da še vedno nadaljujemo z redno tedensko molitvijo po internetu, ki smo jo na pobudo prijateljev začeli, ko je Ivanka zbolela. Tako rekoč hkrati s slovesom od Ivanke so do mene začele prihajati zgodbe ljudi, ki imajo raka ali druge težke bolezni. Tudi zelo mladih. In tako smo začeli moliti tudi zanje. V molitvi še vedno vztrajamo in ko molimo za Ivanko in k Ivanki še posebej Bogu izročamo vse bolne, ki so se nam zaupali v molitev.

Je bila letošnja velika noč v čem drugačna? Mogoče kaj bolj milostna, ste čutili Ivankino bližino? Je bil kak trenutek, ki ti je prinesel posebno tolažbo in mir?

Najprej je bila velika noč lepa v okviru družine.

Z Ivanko sva že zelo zgodaj vzpostavila tradicijo, da smo se na veliki četrtek zbrali k preprosti, a slavnostni večerji in tako začeli praznovanje. Ker sem se zavedal, da nam bo Ivanka manjkala, smo k večerji povabili prijatelje, družino mojega bratranca Marjana oziroma Doroteje, ki ji je bila Ivanka birmanska botra. Imeli smo se zelo lepo. Oni pa so nam vrnili gostoljubje na velikonočni ponedeljek, ko smo se družno spopadli z ostanki velikonočnih dobrot.

Na veliki petek smo vsi ostali doma in v miru pospravili hišo. Punce so pobarvale pirhe in ob uri spomina Jezusove smrti smo – namesto da bi hiteli po delovnem in šolskem dnevu – bili že v srcu umirjeni in razpoložljivi za vstop v skrivnost velikega petka. Odpravili smo se na Ivankin grob, nato pa k molitvi križevega pota na domačijo, kjer je bila Ivanka rojena, po poti do travnika, kjer stoji družinsko znamenje s podobo križanja na Kalvariji.

Moram pa reči, da se me sámo obredje svetega tridnevja ni tako zelo dotaknilo kot prejšnja leta. Morda sem se v procesu žalovanja postavil malo na distanco. Čeprav se mi bolj zdi, da so bili dnevi nedavnega slovesa od Ivanke tako močno doživetje skrivnosti trpljenja, smrti in upanja na vstajenje, da se niso dali primerjati niti z nekdanjim doživljanjem velikonočne skrivnosti skozi obrede velikega tedna.