Ali v življenju poleg žene potrebujem še ljubico?

vir: freepik.com

Pred časom sem si ogledal prispevek o »sodobni« partnerski vezi, kjer partnerja svojo ljubezen ne podarjata le drug drugemu, ampak imata t.i. odprto zvezo, kar pomeni, da imata ob njunem zakonu še druge (ljubezenske) zveze.   

Vsekakor tema, ki me je potisnila malo čez rob tradicionalnega razmišljanja o zakonski zvezi, odnosih, ljubezni ipd. Pridružujem se mnenju, da se vsak par sam odloči, kako želi živeti svoje intimno/ljubezensko/partnersko življenje. Obilica komentarjev, v katerih se predvsem moški del bralcev skoraj pretirano navdušuje nad takšno odprto zvezo, pa mi je dala kar nekaj povodov, da jasno povem (napišem), da nismo vsi moški prepričani, da ob ženi potrebujemo tudi ljubico ali celo več njih.

Če sem povsem iskren, je bila moja prva misel ob tej ideji odprtih zvez ta, da si ta, ki mu uspe ob »krotenju« vseh ženinih razpoloženj, čustev in doživljanj najti čas še za ljubico, zasluži kakšno jabolko navdiha za požrtvovalnost. ☺

Ob resnejšem nadaljevanju mojega razmisleka o prednostih/slabostih dejstva, da imaš »le« eno ženo/partnerko pa mi je postalo jasno, da je to edini način partnerskega življenja, ki je zame sprejemljiv.  

Odnos, ki ne dovoli umika/bega

Odnos, v katerem vso svojo partnersko ljubezen namenjam le eni osebi, je obenem odnos, ki me popolnoma razgali. Takšen odnos ne omogoča bega, nimam načrta B, kjer se lahko ob vsakem nestrinjanju ali nasprotovanju umaknem v drug (v danem trenutku) bolj prijeten odnos. Enostavno moram biti to, kar sem, pa naj bo to jeza, veselje, žalost, razočaranje. Takšen odnos pripelje tudi do najgloblje iskrenosti, ker maske med nama slej kot prej padejo. Ni mogoče, da čustva vedno znova zaigraš, ker te partner slej kot prej sleče do nagega (pa ne nujno v dobesednem pomenu). 

Niti trohice dvoma ni, komu se podarjam, kdo bo deležen mojega truda in skrbi za rast v odnosu.

In takšen odnos si želim. Odnos, kjer sem vedno lahko to, kar sem in obenem odnos, kjer vem, da je moja žena točno taka, kot je in da mi ni treba pomisliti, če mogoče le »igra«, iskrenost pa hrani za nekoga drugega.

Podarjajoč odnos

Včasih več, včasih manj, toda vedno lahko v moj odnos vložim vse, kar sem v danem trenutku sposoben vložiti. Včasih je to zelo malo, včasih ogromno, a vedno znova gredo vsa moja podarjajoča ravnanja v en (zakonski) odnos. Niti trohice dvoma ni, komu se podarjam, kdo bo deležen mojega truda in skrbi za rast v odnosu. In obenem vem, da sem v takšnem odnosu edini prejemnik podarjajoče ljubezni. Kaj bi si sploh lahko še želel več, kot to da se vsak dan znova zbudim ob osebi, za katero vem, da ves svoj trud, ki ga premore, vloži v najin odnos. Vsa odrekanja in preizkušnje, vse trpljenje in radosti – vse se pretopi v gradnjo najinega odnosa. 

Kdo me bo vodil po poti preizkušenj?

Kam se obrnem, ko trpim? H komu se zatečem, ko ne vidim poti naprej? Kdo me bo dvignil, ko bom padel? O tem mi sploh ni treba razmišljati. Ker je odgovor ves čas ob meni. Ker nimam »izbire«. Ker je dejstvo, da je moja žena prva, ki mi po ponudila dlan, da se je oklenem. In v tej dlani najdem najbolj varen stisk, edino vodilo, ki mi bo pomagalo stopati po pravi poti v življenju.

Zato ne potrebujem ljubice. Ker jo že imam. Ob sebi. Le da ji ne rečem ljubica, ampak žena. 

Komentarji

  1. V zakon sem stopil s trdnim prepričanjem, da se zakonca morata podarjati le drug drugemu. Prepričan sem bil, da so otroci rezultat te daritve in da s tem ne bova nehala, ko bodo rasli, ker je to tudi njihov glavni vir rasti in samozavesti; trdna in složna starša, ki vso energijo konsolidirata v eno samo realnost. Pač tradicionalna vrednoto trdno zasidrana v meni. Ampak ona je vso ljubezen podarjala otrokom neposredno. Razvajala jih je na vse mogoče načine, predvsem z “odnašanjem riti” in odrešitvi vseh njihovih dolžnosti. Dokler ni pregorela kot varovalka. Potem je krivila mene, da ji nisem dovolj pomagal. Jaz sem bil na stranskem tiru že celi čas in “kvalitetno druženje” sva imela samo v “času paritve”. Torej, ko je želena novega otroka. Po zadnjem pa je bilo tudi tega konec. Kako neverjetno, ali sva midva obiskovala isto cerkev, da jo tako različno razumeva??

    Ona: Ljubezen je da mi pomagaš. Spolnost je namenjena reprodukciji. Kontracepcija je nesprejemljiva, če nočeš več otrok, ne bova seksala. Zakon je obljuba, da mi boš pomagal. Zagotovilo, da ne boš šel drugam. Še vsak brez brez seksa je preživel, pa boš tudi ti.

    Jaz: Zakon je krona ljubezni. Seks je krona zakona. Krona seksa so otroci. Otroci so krona človeštva. Vse pa poganja ljubezen. Če iz te enačbe vzameš karkoli naštetega, se podre. Otroci nastanejo iz ljubezni in se krepijo iz ljubezni. Avto nas premika s pomočjo bencina. Nikamor ne bomo prišli, če bomo sami spili bencin. Otroci se napajajo iz ljubezni, ki jo ustvariva skupaj, ne od neposredno vsiljene ljubezni staršev. Bodo zrasli a prazni. V odnosih bodo imeli probleme. Niso videli ljubezni, je ne poznajo. Vedo samo za obveznosti, ki sledijo zakonu. Otrokom ne bodo znali dati nič. Razen materialnih dobrin. Tavali bodo po svetu brez smisla in cilja. Zatekali se bodo v nesmiselne in škodljive utehe lahko tudi v ekstreme(alkohol, droge, slaba družba, pornografija, kriminal). Seks ni samo “orgazem”, ampak je pogovor in prenos energije med dvema. Jaz definitivno nimam ne želje ne namena nesti vsega tega eni drugi. Ampak, če pa ta doma ničesar ne sprejme, ker tega ne pozna in ji je odveč … ne vem odgovora. res je še vsak posameznik preživel brez seksa. A malo kateri zakon preživi brez seksa. Morda samo na papirju. V duši zagotovo ne.

    “Obilica komentarjev, v katerih se predvsem moški del bralcev skoraj pretirano navdušuje nad takšno odprto zvezo” -> je samo rezultat trenutne družbene situacije. Po večletni raziskavi obnašanja in menja oseb, ki iščejo stranke poti, je zaključek tak: VEČINA teh moških si v resnici želi le tega, da bi jih njihova žena imela res iskreno rada na celosten, tudi telesni način. Sanjajo v iluzijah in sanjarijah, kaj bi bilo, če bi bilo. Ni jim težko si zamisliti neko romantično zvezo s tremi osebami … dokler ne konkretizirajo. Samo to jih vprašaj, da naj konkretizirajo KDO bi bila ta njihova tretja, kako bi se zmenili, kdaj kje … in kmalu je iluzij konec, vklopi se realnost. NE POZNAJO nobene osebe s katero bi hoteli biti. In se vrnejo domov. A doma jih čaka isto nerazumevanje kot prej in spet se podajo k iluzijam. In kdo tu profitira? Tovarna iluzij – pornografija. ŽAL! Ker tam pa ne podajo realne slike, čemu le bi jo. Poznavalsko upravljajo z možgani lačnih oseb telesnega stika in ljubezni in strežejo kar naj bolj pritegne, na čimbolj nerealen način, da se klientela slučajno ne zdrzne in prebudi iz sanj.

    Po vsem tem napisanem pa vseeno pravim, da je 100% monogamnost tudi sama bolj iluzija, kot realnost. Namreč deluje samo, ko imaš ob sebi identično osebo, ki sprejema ravno toliko in tedaj, kot ti daješ in obratno. Praktično nemogoče in vedno pridejo na vrsto različna neujemanja. Velja so, težje jih je usklajevati. Nismo vsi za vse. Dejansko pa nihče ne živi 100% monogamno. Samo določene stvari so sprejemljive, dovoljene, dopuščene in normalne, določene pa so bolj ali manj stigmatizirane in prepovedane. In nabor enih in drugih se razlikuje med narodi in tudi sčasoma. Recimo samo rokovanje in objem. Pri nas je to vsakdanja navada, pa ni povsod tako. Že kot otrok sem opazoval, kako poročene gospe rade prejmejo objem in si izmenjajo poljub s predstavnikom nasprotnega spola, ob zato sprejemljivih priložnostih; recimo voščilo in novo leto. Drugače pa so čisto “zapete” in spodobne. Zagovor tega “jah to pa ni nič takega, to je običaj”, sem slišal še vsakič; tudi zdaj ga slišim 🙂 Ampak zakaj je to dovoljen običaj, ni pa dovoljeno, da se poljubljamo vedno ko se srečamo? Zakaj je takrat prepovedano? Namreč kdor je malo potoval po svetu ve, kako je to različno. V Avstraliji – kjer sem bil, se poljubčkajo vsakič ko nekdo pride in vsakič ko gre. V principu tako, kot se mi za novo leto. Ampak objemajo se pretežno samo oni nasprotnega spola. Moški redko. Na Balkanu pa se objemajo in poljubčkajo pretežno le moški. Njegovo žensko pa bog ne daj pogledat, kaj šele poljubit. Niti rokovanje včasih ni dovoljeno. No o tem govorim. Kaj je za nas “tradicionalna vrednota” je za druge lahko drugače. Nekje je tudi mnogoženstvo pogojeno le z dovolj velikim materialni premoženjem, da ženam ni pomanjkanja. Drugje imajo mnogomoštvo. Je normalno, da ima ženska več možov. Kako jim vse to gre, ne vem. Jim pa, ker imajo to tako dolgo, kot mi monogamijo in furajo.

    Imeti dve ženi/možova po mojem mnenju ni “umik v bolj prijeten odnos”. Poznam Cigana, ki je imel dve ženi. Z obema je fural odnos in nobena ni bila podrejena ali pa rezerva. Pa sploh nočem zaiti v “provokacijo”, da so vsi duhovniki tega sveta poročeni z enim Bogom, ki ga cerkev (po moje napačno) interpretira kot moškega. Osebno še nisem našel formule za trajno vzdržno poligamijo, zato zagovarjam monogamijo. Imeti ljubico pomeni nositi del svoje energije in časa drugam. Ampak to ni nujno le slabo. Saj se večinoma tja nosi tudi frustracije. Ali pa predvsem te. Kakor vsaka stvar je odvisno od posameznika ali bo nazaj tudi kaj prinesel. Primer: Mož gre od doma v službo, ni ga doma, sami so, a v zameno prinese denar. Ta je nujen element sodobnega življenja. A če ob denarju prinese še polno slabe energije, se bo doma harmonija vseeno podrla. Pa je ni “varal”. Lahko pa gre in nazaj prinese veliko pozitivne energije, pa nič denarja; tega je zapravil za ljubico. Spet ne bo harmonije. Teoretično gledano, če bi mu ljubica pomagala predelati vse preizkušnje njegovega zakona, ga napolnila z dobro energijo, hkrati pa bi zato on še več zaslužil v manj časa in imel potem dovolj časa za družino, bi morala biti vsaka žena vesela take “hišne pomočnice”. A katera trapa bo živela za nek drug zakon in si ne želela ustvariti svojega?! Zato to ostaja samo teorija. So pa pari, ki vzajemno dojemajo enako in se gredo razširjene odnose. To je čisto drugo. To je mogoče samo, ko so najprej v monogamnosti dosegli popolnost; o kateri sanjajo vsi tisti, ki si želijo ljubico… ljubica je kot “ameriške sanje”.

Komentiranje je onemogočeno.