Ali naj pustim najstnika pri miru ali ne?

Foto: Canva

Starši, ki imamo najstnike, pogosto slišimo: »Pust’ me pr’ mir’.«

V srcu se nam zbudi dvom, ali naj mu sploh še kaj rečem ali ga pustim, da se uči na svojih napakah.

Kako počasi spuščati kontrolo in ga pustiti, da se osamosvoji

V knjigi »Otroci nas potrebujejo« se avtorja Gordon Neufeld in Gabor Mate dotakneta bistva problema današnjih staršev. Pogosto ne razumemo, da nas najstnik še potrebuje, vidimo, kako pomembni so mu vrstniki in ga prepustimo sami sebi.

Kaj najstnik v takem primeru naredi?

Še bolj se oklene družbe vrstnikov ali svojega prijatelja. Odvisno od zrelosti otroka in družbe, v katero pride. Lahko je to le druženje, pogovori in zaupanje, lahko pa začne ubogati mnenjskega vodja skupine ali svojega vrstnika kot bi bil njegov starš.

Toda ta vrstnik nima potrebne zrelosti, da bi usmerjal tvojega otroka. Lahko je dober poslušalec, ob nasvetih pa svetuje samo iz pogleda, širine, izkušenj, ki jih ima. In te so na veliko področjih še zelo pomanjkljive.

Kaj danes najstnikom najbolj manjka?

Pogovor in podpora staršev in drugih odraslih. In to ne v smislu, da jim pametujemo in ves čas dajemo nasvete, ampak, da jih poslušamo in potem povemo tudi svoj pogled, svoje mnenje. Tako jim počasi širimo pogled na svet.

Najstnik lahko odraste le ob odraslem zrelem človeku. Zaradi naglice in številnih obveznosti starši pogosto nimamo časa in tako najstnik ne dobri priložnosti, da se z nami v miru pogovori o stvareh, ki ga skrbijo.

Staršem nam pogosto ni všeč, da najstnik burno reagira, se obnaša neodgovorno in poležava, zato lahko v tej dinamiki pogosto izgubimo stik z njim. Fizično je sicer z nami, a čustveno je drugje.

Počuti se nerazumljenega in odkoraka iz sobe in tam ostane. Opazimo lahko, da z nami noče več sodelovati. Pogosto se skrega z nami in nam hitro zameri. Lahko že dlje časa nekaj kuha v sebi, ker nismo bili na voljo, ko je doživljal težke trenutke. Včasih doživlja, da več pozornosti posvečamo sorojencem in se počuti odrinjen.

Ali se v takih trenutkih počuti povezan z nami?

Ne.

Ali bo v takih primerih v stiski in težavah sam pristopil do nas?

Redko.

Pogosto bo ostal sam v svoji sobi in »skrolal« po telefonu in se tam zatekel med prijatelje. A globoko v njem je hrepenenje, da bi starši pristopili, prisluhnili in ga razumeli.

In kaj v takih primerih starši lahko naredimo?

Že kar slišim: »Ne bom vendar tekal za njim, saj je že velik.«

Res je. Ni iz »cukra« in ni »nebogljen«.

A najstnikova osnovna hrana, osnovno gorivo za življenje so prav odnosi. Vrstniki niso tam ves čas na voljo zanj, vrstniki so muhasti – kdaj ga z veseljem sprejmejo, drugič zafrkavajo, marsikdaj celo ignorirajo. Njihova ljubezen je zelo pogojna. Zato potrebuje doma varen pristan, varno zatočišče.

Ja, zato bomo stopili do njega, ko opazimo, da se je zaprl vase.

Ja, zato bomo starši malo kasneje ali naslednji dan prvi stopili do njega, ko bomo opazili, da je užaljen in ne zna izstopiti iz tega občutja.

Mladostnik še ni tako čustveno zrel in pogosto ne ve, kaj bi sploh naredil. Pod masko »vseeno mi je, če me ne marate« je hrepenenje po tem, da je doma sprejet tudi po tem, ko je prizadel mamo, ko se je razjezil na očeta ali je zaradi nedela slabo pisal matematiko.

Brez aktivnega pristopa do njega tudi v takih trenutkih, se čustveno oddaljuje od nas. Zato bo lahko v času stiske zelo osamljen, ne bo nikogar, na katerega bi se obrnil in se bo vse bolj pogrezal v obup.

Naša naloga ob mladostniku ni več samo fizičen objem, ampak tudi, da si vzamemo čas za njegova doživljanja. Tako gradi svoj notranji svet, svojo psihično stabilnost.

Vzemimo si čas, da bodo naši otroci odrasli v čustveno stabilne osebe.