Logopedinja Livia Horvath: “Do vstopa v šolo naj bi bil otrokov govor v izreki jasen, glasovno pravilen in v izražanju povsem razumljiv”

Foto: Iskreni

Livia Horvath je profesorica defektologije in logopedinja, ki v svoji stroki deluje že preko 23 let. Svoje izkušnje je pridobivala z različnim delom znotraj šolstva, najprej kot učiteljica na Osnovni šoli Lendava II, ki jo obiskujejo otroci s posebnimi potrebami, kasneje pa v svetovalni službi kot pomočnica ravnateljice in nekaj let tudi kot ravnateljica. Vsa leta je vzporedno pokrivala logopedske ambulante ter opravljala delo specialnega mobilnega in rehabilitacijskega pedagoga, pri čemer se je posvečala otrokom z jezikovnimi in govornimi motnjami. Zadnjih nekaj let deluje izključno znotraj logopedske ambulante v Ljutomeru.

Kot strokovnjakinja, ki se nenehno izobražuje na svojem področju, je za portal Iskreni spregovorila o ključnih elementih, ki zadevajo razvoj jezika, o tipičnih govornih motnjah, ki se pojavijo pri malčkih in otrocih, o tem kakšno naj bi bilo najbolj vzpodbudno okolje za razvoj jezika ter kdaj je primerno, da se otrok začne učiti tuj jezik.

Gospa Livia, zdi se, da vedno več otrok potrebuje logopeda. Je to zaradi tega, ker se nepravilnosti v govoru prej diagnosticirajo ali ker ima dejansko več otrok težave na tem področju?

Naš cilj je, da se motnje govora čim prej zaznajo in obravnavajo.

Logopedija kot stroka prej ni bila tako odprta, tudi ni bilo tolikšnega poudarka na osnovnih artikulacijskih motnjah oziroma motnjah izreke, zdaj pa je to že sistemsko urejeno. Danes so otroški pediatri poleg anatomskega, fiziološkega in motoričnega razvoja pozorni tudi na govor in ta prevencija je znotraj zdravstva kar močna. V zdravstvu prav tako deluje sistematski psihološki pregled pri treh letih.

Namen teh pregledov je ocena ter pogovor s starši o otrokovem psihičnem, osebnostnem in tudi govornem razvoju. Če je otrok vključen v kakršen koli vzgojno-izobraževalni zavod, kot je recimo vrtec, ga tam opazujejo in spremljajo tudi pedagoški strokovni delavci ter obveščajo starše, če menijo, da bi se bilo dobro posvetovati z logopedom. Logopedija se v veliki meri posveča preventivi oziroma zgodnji obravnavi, saj je naš cilj, da se motnje govora čim prej zaznajo in obravnavajo. Na prvih logopedskih pregledih razmejimo, ali gre za govorne motnje (artikulacija) ali morebiti za razvojno jezikovno motnjo (zakasneli govorno-jezikovni razvoj, jezikovno izražanje). Na osnovi logopedske diagnostike opredelimo, ali sta potrebna le spremljava in kontrolni pregled ali pa morda že obravnava.

Torej je na nek način več otrok z govornimi težavami kot nekoč?

Standard govorno-jezikovnih kompetenc pri otroku je postal bolj zahteven in tudi bolj jasen.

Zagotovo je nekoliko več otrok, ki čakajo na obravnave – to nam dokazujejo že same čakalne vrste. Standard govorno-jezikovnih kompetenc pri otroku je postal bolj zahteven in tudi bolj jasen. Do vstopa v šolo naj bi bil otrokov govor v izreki jasen, glasovno pravilen in v izražanju povsem razumljiv. Tudi število otrok, ki potrebujejo logopedsko obravnavo, se je povečalo. Obenem je tudi sama patologija govorno-jezikovnih motenj postala bolj diferencirana, v logopedskem izrazu težja. Otroci velikokrat potrebujejo daljšo logopedsko obravnavo in spremljavo. Pri kakšnem otroku se lahko zgodi, da pri motnji artikulacije ni moten samo en glas, ampak vzporedno še druge glasovne skupine (npr.: sičniki, šumniki). Posledično obravnave trajajo dlje časa. Zavedati se moramo tudi tega, da se govorne nepravilnosti hitro ukoreninijo v spontano izreko in jih je zato težje korigirati. K povečanju potreb po logopedskih storitvah je gotovo prispevalo tudi to, da so starši otrok bolj ozaveščeni, pozorni in informirani o splošnih smernicah govorno-jezikovnega razvoja.

Razvoj govora naj bi bil povezan tudi s tem, kaj otrok jé. Nekateri pediatri in tudi pedagoški delavci opozarjajo, da se današnjim malčkom predolgo daje preveč mehka hrana. Tudi vi to opažate?

Zgodnji razvoj otroka je evolucijsko oziroma biološko determiniran: otrok se uči in razvija od rojstva. Najpomembnejše obdobje je do treh let. To je obdobje dojenčka in malčka. V tem obdobju se marsikaj dogaja, otrok se zelo hitro razvija: iz ležečega položaja preide v stoječega in shodi. Vzporedno se na isti način zelo hitro razvijata tudi prehranjevanje s požiranjem in način samega prehranjevanja: od tekoče do goste in trde hrane. Slednja je pomembna za govorni razvoj (npr.: ustnični/bilabialni glasovi p, b, m …), kajti za govor je pomemben pravilni motorični in anatomski razvoj govornega aparata (ustnični stik, pravilen griz in rast zob, gibljivost jezika …). Ta razvojna stičišča so zelo pomembna za posamezna razvojna področja, še posebej za razvoj govora in jezika.

Kakor se spreminja dojenčkova hrana, se anatomsko spreminja in razvija tudi stanje govoril in govornega aparata.

Ko je dojenček star približno pol leta, dobi prve zobke. Tudi ti imajo posebno funkcijo pri prehrani: z njimi dojenček grize in žveči. In kakor se spreminja dojenčkova hrana, se anatomsko spreminja in razvija tudi stanje govoril in govornega aparata. S sesanjem se razvija ustna motorika, pri gosti hrani pa je treba hrano že grizljati in žvečiti, za transport hrane premikati jezik levo in desno itd. Ob tem se jezik krepi, saj mora biti dovolj močan, da požene tisti grižljaj v žrelo in v požiranje.

Pri prehranjevanju tako sodelujejo govorila: usta, zobovje, jezik, spodnja čeljust, ki je premična in spodbuja zagrize. Vse to je povezano tudi z dihalno potjo, ki vse to razmeji. Skratka, enostavno povedano, naš celotni živčni sistem je enak tako pri govoru kot pri prehranjevanju in pri dihanju. Vse to mora biti funkcionalno/funkcijsko in razvojno usklajeno.

Zato, kar se strukture hrane tiče, priporočam, da se otroka hrani njegovi starosti in razvoju primerno, saj dolgoročno vse to vpliva na razvoj govornega aparata in posledično tudi na pravilnost razvoja govornega izražanja.

Kako na razvoj govora vpliva sesanje prsta? Kaj se lahko zgodi, če otrok to počne predolgo?

Tukaj govorimo o osnovnem razvoju in o refleksnosti. Pri treh ali šestih mesecih se motorični razvoj vedno bolj diferencira in to ne samo količinsko, ampak tudi kvalitativno. Ko pride dojenček v fazo, da poveže roko z očesom in začne prstke dajati v usta, govorimo o koordinaciji oko-roka. To pomeni, da začne zaznavati sebe in zunanje okolje, da se zave, da so te okončine njegove, del njegovega telesa, in zato je vnašanje prstov v usta pri otroku kar pomembna razvojna faza. Vendar naj bi to izzvenelo najkasneje do 3. leta starosti.

Že po prvem letu je treba njegovo pozornost usmeriti na to, da ima roka tudi druge funkcije, ne le da prinaša v usta neki občutek.

Če ostaja dlje, je treba spremljati, zakaj otrok to počne in kdaj: morda ko je utrujen, razdražen, ko mu je nerodno ali ko mu je dolgčas. Že po prvem letu je treba njegovo pozornost usmeriti na to, da ima roka tudi druge funkcije, ne le da prinaša v usta neki občutek. Otroka je treba usmerjati k  držanju, mahanju, kazanju ipd. Pomembno je, da se otrok na sesanje prsta ne privadi. Sesanje prsta je sprejemljivo do takrat, ko še ne zaznavamo nobenih posledic. Če pa otrok to počne zelo intenzivno in prevečkrat na dan, lahko pride do več posledic: prstki postanejo načeti, jezik počiva v napačni legi, spremeni se lahko tudi sama anatomija obraza, rast čeljustnega grebena, spodnja čeljust je lahko asimetrična, pojavi se odprt in napačen griz. Kot vidimo, imata lahko sesanje prsta ali predolga uporaba dude precejšnje posledice.

Do katerega leta je duda še sprejemljiva?

Če ni stranskih učinkov, potem duda ne predstavlja velike težave. Je pa mejnik, da se je do poltretjega oziroma 3. leta začne opuščati. Uporaba dude lahko privede do nepravilnega odprtega ugriza in nepravilne rasti čeljusti, celo do spremembe v simetričnosti obraza. Vsekakor pa se priporoča, naj otrok ne govori z dudo v ustih. To namreč zelo kvari artikulacijo govora, saj največkrat ne pride do ustničnega stika, zobje tudi ne dosežejo medzobnega stika, jezična motorika se slabše razvija, velikokrat je prisotno plazenje jezika ipd. Posledično lahko postane govor popačen in za širšo okolico nerazumljiv.

Lahko logopedija vse te težave, povezane s sesanjem prstov in dude, popravi ali kaj tudi ostane?

Lahko se izboljša funkcijska spretnost celotnega govornega organa. Lahko se osredotočimo na sam jezik kot mišico, ki jo je treba trenirati, da potem pravilno deluje. Mi logopedi pri govornih motnjah, pri izreki posameznih glasov, delamo na tem, da nastavljamo jezik, griz in ustnično sliko v pravilno lego. Otroke učimo, da je pri izgovorjavi črke “š” treba narediti “šobico”, postaviti jezik gor izza zgornjih zobkov, pri glasu “k”, ki je bolj grleni glas, je treba jezik nastaviti drugače ipd. Se pravi, te glasove pozicioniramo na način, da potem z vajo pride do pravilne izreke. Res pa je, da včasih kakšne specifične nepravilnosti ostanejo. Mi logopedi in bližnji svojci to zaznamo, drugi ljudje pa najbrž ne.

Če otrok pri štirih letih ne izgovori črke “r” ter šumnikov in sičnikov, je to že za logopedsko obravnavo?

Predhodne logopedske obravnave so dobrodošle, vendar moramo upoštevati, da ima vsak glas tudi svojo razvojno starost. Pričakovano je, da se do 2. leta starosti pravilno izgovarjajo glasovi p, b, n, m, j, t, d. Šele potem prihajajo bolj diferencirani, kompleksni glasovi, ki zahtevajo bolj koordinirano množico gibov govorila, kjer pride v ospredje tudi motorična spretnost jezika (npr: tresenje jezične konice). Najpogostejše motnje izreke v tem obdobju so pri sičnikih in šumnikih ter pri izreki glasu r. Pravilna izreka glasu “r” se kronološko izoblikuje okoli 5. leta starosti, sprejemljivo pa je, da njegov razvoj traja vse do 7. leta starosti. Če vidimo, da je pri otroku prisotna artikulacijska motnja več glasov, jih načeloma vključimo v kontinuirano logopedsko obravnavo.

Vsak glas ima tudi svojo razvojno starost.

Naša logopedska svetovalnica svetuje, da je ob pojavu motenj izreke preventivno koristno zaprositi za nasvet logopeda. V nekaterih primerih je bolje, da se terapija začne prej, da težavo lažje odpravimo. Največja težava namreč nastopi takrat, ko motnja izreke vztraja dlje časa. V teh primerih postane motorični vzorec izgovora glasu bolj avtomatiziran in je zato odpravljanje motnje zahtevnejše in seveda zahteva tudi več časa.

V Sloveniji izvajamo preventivne logopedske preglede (PLP-5), ko otroci dopolnijo pet let. To omeni, da vsi otroci eno leto pred začetkom šole pridejo k nam na pregled in se njihova izreka pravočasno popravi.

Je eno leto dovolj, da otrok usvoji sičnike, šumnike, črko “r” …?

Uspešnost obravnave pa je odvisna tudi od izvajanja logopedskih vaj v domačem okolju.

Da, v splošnem je eno leto dovolj časa, ker so otroci večinoma že dovolj zreli, motivirani in se zavedajo pomembnosti pravilne izreke. Vendar so vedno prisotne individualne razlike in posebnosti, ki jih je treba upoštevati. Njihov pristop pri korekciji glasov znotraj logopedske obravnave je zavesten in osredinjen. Uspešnost obravnave pa je odvisna tudi od izvajanja logopedskih vaj v domačem okolju. Otrok nastavlja pravilno izreko posameznega glasu, da pa se to pravilno avtomatizira, je potrebno kar nekaj časa in precej ponavljanj. Govorimo o motoričnem spominu usklajenih gibov govoril za izreko določenega glasu, da se ta potem z vajami umesti v spontano izreko. Če ni kontinuiranega izvajanja vaj, treninga izreke glasu, pride sčasoma do oslabitve izreke oziroma do pozabe pravilne izgovarjave.

Sama dajem velik poudarek razvijanju fonološkega/slušnega zavedanja in njegovega razlikovanja znotraj pravilne in napačne izreke. Fonološka razvitost že v predšolskem obdobju je pomembna kasneje v šoli, ko mora otrok v času opismenjevanja povezati glas s črko, ko že zmore razlikovati med “r” in “l”, četudi glas “r” še napačno izgovarja. Recimo, da reče “liba”, čeprav želi in ve, da se reče “riba”. Tak otrok ima pravilno glasovno podobo besede izoblikovano, mora le še razviti pravilno motorično izreko – to pa je fiziologija, ki jo je treba z določenimi vajami urediti.

Kaj pa, ko se otroci pri opravljanju logopedskih vaj doma upirajo in nočejo vaditi? Kaj priporočate?

Foto: Iskreni

Sem logopedinja, ki v zvezek ne napiše: 1x dnevno vadi to, 3x dnevno vadi to … (smeh). Tega ne zapisujem, ker se zavedam, da dinamika družinskega življenja tega najbrž ne omogoča. Zagovarjam pa in k temu spodbujam vse starše, da razmislijo in najdejo priložnosti vsaj za posredno izvajanje logopedskih vaj: med igro, med vsakdanjim pogovorom, med vožnjo v avtomobilu. Tako izkoristijo tisti čas, ko je otrok pripravljen in sam izrazi željo po vadbi. Včasih so otroci za vaje bolj odprti ob gledanju risanke, še posebej, če je v njej brnel kak glas, ali pa se vaje kakšnih kritičnih glasov vključijo v branje pravljic.

Ključno je, da se najdeta čas in situacija, da se čim večkrat nastavlja pravilna izreka tarčnega glasu. Nekateri starši zmorejo doseči tudi dnevno rutino vsakodnevnega izvajanja logopedskih vaj, s čimer v veliki meri pripomorejo k hitrejši korekciji napačne izreke. Smiselno je tudi, da se da otroku nek opomnik, kot je na primer, da ima zvezek z vajami kje na vidnem mestu, da ga vmes malo prelista, povadi … Najbolj pa spodbujam starše, da si vzamejo tistih pet minut časa in z otrokom naredijo kakšno logopedsko nalogo.

Kako narobe je, če otroku govorimo v pootročenem jeziku: “Boš zdaj čičal in papal, potem pa greš ajat.”

Zagovarjam, da se z otrokom govori čim bolj jezikovno in tudi slovnično pravilno.

Ko starši besede pootročijo, pomeni, da jim dajo neko čustveno konotacijo. Uporabljajo otroški govor, ki je čustveno bolj nabit. Seveda s tem ni nič narobe, ampak če to počnejo predolgo, začne otrok te besede uporabljati v svojem vsakodnevnem izražanju. Pri določeni starosti lahko zaradi tega pride do težav pri družbeni in vrstniški sprejemljivosti.

Sama zagovarjam, da se z otrokom govori čim bolj jezikovno in tudi slovnično pravilno, raba pomanjševalnic ali nedoločnika naj bo zmerna. Niti vsakokratno popravljanje otroka se mi ne zdi smiselno. Bolje je, da to počnemo v vsakodnevni komunikacijski interakciji. Če na primer otrok reče: “Gremo ajat,” mi odgovorimo: “V redu, tudi jaz grem spat.” Se pravi, da otrok sliši besedo spanje, jo postopno usvoji in začne uporabljati pravilne samostalniške sinonime.

Včasih mi starši rečejo, da oni doma govorijo narečno. Jaz vedno poudarim, da narečje ni govorna napaka. Rabo narečja spodbujam, saj se s tem jezik bogati in je narečje treba ohraniti, ker je del naše kulturne dediščine. Verjamem, da ni lepšega od narečnih izrazov. V Prlekiji otroci kolesu rečejo “bicikel”, jaz pa jim odgovorim: “In kaj moraš imeti na glavi, ko kolesariš? Imaš doma kolo?” Na tak način se z njimi pogovarjam, da slišijo in razumejo, da je ta beseda lahko izražena tudi z drugo istopomensko besedo in tako preidemo v pravilnost uporabe.

Se pravi, da njegove napake ne izpostavljamo …

Ne, nekatere stvari morajo ostati v družini, v zaupnosti. Pri otrocih naj se ne bi izpostavljalo, česa ne zmorejo, ampak se je potrebno o njih z njimi pogovoriti, jim razložiti, jih je treba znati motivirati in spodbujati ter jim biti v oporo, ko nas potrebujejo. V družini naj bo veliko sproščenosti, razigranosti, veselja in komunikativnosti.

V naši spletni knjigarni najdete knjigo Gingo v deželi besed, ki bo vašemu otroku preko igre pomagala pri osvajanju govora in posameznih glasov.

Kako pa lahko nasploh spodbujamo govor pri otroku?

Vedeti moramo, da je razvoj govora najbolj intenziven do 3. leta.

Vedeti moramo, da je razvoj govora najbolj intenziven do 3. leta. To je obdobje, ki je za govor najbolj intenzivno, učinkovito in ireverzibilno. V tem obdobju otroci potrebujejo največ spodbud. Jezikovni kod v domačem okolju, tudi širšem, mora biti bogat v besedišču in v jezikovnem izražanju. To potem da osnovne temelje za nadaljnji razvoj komunikacijskih veščin. Takrat se otrok res lahko veliko nauči, ker je za to najbolj dovzeten. Po tretjem letu se lahko sicer še vse nadoknadi, vendar gre počasneje. Takrat se dela za nazaj po naravnih tendencah, se pravi, da se govor razvija po tistih metodah, kot bi se normalno razvijal: od samostalnikov, glagolov, bogatenja besed s prilastki, zaimki itd. To je ta metodologija, kjer sledimo naravnemu razvoju. Ta razvojni potencial do 3. leta starosti je treba zato vsekakor izkoristiti v čim večji možni meri.

Moramo si vzeti čas za otroka in z njim vzpostavljati očesni kontakt, ki ima tudi neprecenljivo komunikacijsko vrednost.

Z otrokom se je treba veliko pogovarjati, biti igriv v glasu, v glasnosti, da otrok dobi čim več interakcije. Že ko je otrok star 6 mesecev, začne prepoznavati materine odzive, zato naj mama otroka spremlja, da prepozna, kaj on sploh sporoča. Včasih si mislimo, da otrok ni odziven, ampak se splača z njim biti govorno aktiven, ker na ta način otrok dojame, da imajo naša in njegova dejanja komunikacijsko vrednost.

Skratka, pogovarjanje je zelo pomembno. Moramo si vzeti čas za otroka in z njim vzpostavljati očesni kontakt, ki ima tudi neprecenljivo komunikacijsko vrednost. Otrok dojema govor preko pogleda in živ govor je največje bogastvo, ki ga lahko starši dajo svojemu otroku. Živ govor je veliko pomembnejši kot predvajana vsebina na zaslonu. Strokovnjaki so že ugotovili, da imajo zasloni negativen vpliv: kasni se govor, predvsem ekspresivni govor, ker se govorila ne uporabljajo. Otrok tudi nima sogovornika, ampak je le pasiven poslušalec, informacije samo sprejema. Risank ne prepovedujem, vendar se je treba o njih pogovarjati: kaj se v njih dogaja, kaj si videl. Že v tem je nekaj pozitivnega.

Branje je nasploh zelo koristno, saj se tako otrokovo besedišče bogati, vsaka beseda dobi svojo funkcijsko vrednost, pa tudi otrok sliši, da je ena beseda lahko opredeljena v različnih situacijah. Obenem se razvijata otrokovo povedno izražanje in jezikovna zmožnost. Pomembno je, da se naredijo temelji v maternem jeziku.

Kaj pa učenje tujih jezikov v predšolskem obdobju?

Zgodnja večjezičnost ima veliko prednosti in pozitivnih dolgoročnih učinkov.

Nekoč so menili, da utegne hkratno učenje več jezikov zaradi nenehne zmede med obema jezikoma povzročati težave pri logičnem sklepanju. Novejše jezikoslovne študije kažejo, da ni nikakršne nevarnosti prezgodnjega izpostavljanja otroka drugemu jeziku. Ravno nasprotno – zgodnja večjezičnost ima veliko prednosti in pozitivnih dolgoročnih učinkov. Nekatere študije so dokazale, da se v možganih zgodnjih dvojezičnih otrok, ko obdelujejo pomenske in slovnične prvine prvega in drugega jezika, sproža delovanje istih področij možganske skorje.

Pri osebah, ki so se drugega jezika naučile po 8. letu starosti, pa se sproža delovanje ločenih področij, še posebej kar zadeva slovnične prvine. A ob tem velja opozoriti, da v raziskavah v okviru kognitivnih nevroznanosti izstopa pomembnost razlikovanja med usvajanjem in učenjem jezika. Usvajanje jezika poteka v neformalnem okolju po naravni poti, učenje jezika pa poteka zlasti po formalni poti oziroma z namenskim učenjem jezikovnih pravil z vključevanjem posameznikovih metajezikovnih sposobnosti ter z vodenjem vzporednic z maternim jezikom, velikokrat tudi brez možnosti udejstvovanja z rojenimi govorci.

Če povzamem, je v zgodnjem otroštvu vsekakor treba izkoristiti možnost usvajanja več jezikov – če na primer otrok odrašča v večjezični družini. Učenje drugega jezika pa je priporočljivo šele takrat, ko otrok usvoji svoj materni jezik.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec