Zakaj nam nihče ne pove, kako hitro mine…

Foto: Canva

V mladosti se človeku včasih zdi, da se življenje vleče kot jara kača. Predšolski otrok ponosno osvaja nove veščine in si želi, da bi vendarle že bil dovolj velik in bi končno šel v šolo. Šolarji pa po drugi strani vedno znova hrepenijo po naslednjih počitnicah… Kako si deklice želijo postati ženske! Kdaj bodo že lahko nosile petke in si urejale nohte? Starši ob tem zavijamo z očmi. Za naše deklice si res ne želimo prezgodnje seksualizacije, ki preži izza vseh vogalov, iz medijev, družbenih omrežij in trgovin z oblačili. Le kam se tako mudi? Pustite vendar našim otrokom tistih par nežnih let biti otroci!

Čas plodnosti

Ko deklica dobi prvo menstruacijo, se le bežno zave, da to pomeni začetek njene plodnosti. Mama ravna modro, če s svojo deklico deli veselje zaradi prebujajoče spolne zrelosti. Občasne bolečine in ostale menstrualne neprijetnosti lahko za nekaj let nekoliko zameglijo svoje poslanstvo in namen. Super je, če našo mlado žensko občasno spomnimo, da vse te »težave« večinoma pomenijo, da je zdrava in da njeno telo krasno deluje. Vseeno pa se mnogim dekletom zdi, da je čas, ko bo »zoprna zadeva uporabna«, šele nekje v nejasni daljni prihodnosti.

Čas teče in teče in kar naenkrat se zaveš, da tvoja plodnost usiha, tvoja telesna prožnost in moč in lepota se iz vrhunca prevešajo na drugo stran.

Zavrtijo se leta, srednja šola, študij in kot bi mignil se mlada ženske približa 30. letu. Začuti, da je čas za otroke. Nikakor ni samoumevno, da bo otrok prišel takoj, ko si ga par zaželi. Včasih ženska zanosi takoj, velikokrat pa je potrebno na otroka kar čakati. Celo čedalje več parov čaka, včasih celo zaman. Ampak če gre vse po željah, otrok vseeno pride in čez leto, dve, tri se mu morda pridruži še kakšen. Čas vmes pa teče in teče in kar naenkrat se zaveš, da tvoja plodnost usiha, tvoja telesna prožnost in moč in lepota se iz vrhunca prevešajo na drugo stran. Morda si par želi še kakšnega otroka, ženino telo pa vedno slabše sodeluje, meseci se nabirajo v leta in pojavijo se znaki, da plodno obdobja življenja usiha. Čas, ko svojo plodnost zares v polni meri uporabljaš se krči na par let, mogoče poldrugo desetletje, potem pa ga je konec.

In potem otroci …

Enako je z otroki. Rodiš, nekaj mesecev se loviš, slabo spiš, v vrtincu nenaspanosti, utrujenosti, skrbi in negotovosti misliš, da obdobje ne bo nikoli minilo. Pa mine, celo zelo hitro, slede pa mu nova in nova, zdaj lažja, zdaj napornejša. Trma si podaja kljuko z branjem in poštevanko, kakšno boleznijo, težavnim značajem, občasno povsem nekompatibilnim z našim, pubertetnimi izpadi … Vmes pa so posejana daljša in krajša obdobja zaupanja, sodelovanja in blaženega miru starševske sreče. A že hitimo naprej. Iz malčka zrase bitje, ki te prerase na načine, ki krepko presegajo prav vse tvoje predstave.

Ostajaš mama in ostajaš oče, tudi odraslemu  otroku, ampak – »Zakaj mi nikoli ni nihče povedal, da vse to tako hitro mine?« Zares vpet v starševstvo si dobrih petnajst let, potem pa samo še opazuješ in se čudiš, veseliš in skrbiš zaradi poganjkov, ki nakazujejo rast in razvoj bitja, tako drugačnega od tebe.

Že leta se zavestno trudim, da bi živela polno in bogato, da ne bi izgubljala časa. Pa vendar mi je toliko dragocenih trenutkov izpuhtelo v zrak.

In nenazadnje življenje

Dobro, od tedaj, ko sem kot deklica mamici nabirala šopke rožic, je res že minilo precej časa. Ampak mladoporočenca sva bila pa še predvčerajšnjim in ravnokar sva se iz porodnišnice vrnila z novorojenčkom, kajne? Zakaj torej koledar trdi, da so vmes minila (skoraj) tri desetletja?

Že leta se zavestno trudim, da bi živela polno in bogato, da ne bi izgubljala časa. Pa vendar mi je toliko dragocenih trenutkov izpuhtelo v zrak.

Izgovorov ni več. Zdaj vem.