Zakaj je pozivanje »okoljevarstvenikov« k manj otrokom skregano z zdravo pametjo?

Včasih so velike družine poslušale očitke, da zajedajo državni proračun. Časi so se spremenili. Zdaj večje družine veljajo za neekološke. Če ne želimo biti neodgovorni egoisti, bi morali imeti otrok čim manj. Otroci so postali podobni plastičnim vrečkam.

Smešno je poslušati »ekologe«, ki nas, zahodnjake, prepričujejo, naj imamo največ dva otroka. In to v državah, kjer je stopnja rodnosti precej nižja, v Sloveniji recimo 1,6 otroka na žensko. Pozivanje k dvema otrokoma se sliši skoraj kot poziv k dvigu rodnosti!

Potem so tu še tehtni argumenti, da je bolj od števila pomemben način življenja. Družina s petimi otroki lahko porabi enako ali celo manj virov od družine z dvema, če živi bolj skromno in trajnostno. Dodajmo še, da so večje skupnosti (torej večje družine) energetsko bolj učinkovite od manjših. Šestčlanska družina porabi manj energije od dveh tričlanskih, saj ima od osnovnih dobrin, potrebnih za vsako gospodinjstvo (od ogrevanja, avta, energije za kuhanje in pranje, pa vse do oblačil in vode v kopalni kadi 🙂 ) korist večje število ljudi.

A s tem smo šele na začetku. Vse več raziskovalcev opozarja, da so napovedi o nenehni rasti prebivalstva netočne in da nas konec stoletja čaka drastičen padec števila prebivalcev.

Prebivalstvo naj bi naraščalo samo še nekaj desetletij, nato sledi padec

Ko boste načrtovali družino, zato mirne vesti prezrite mnenja raznih »ekologov«, ki v otrocih vidijo grožnjo za planet. Otroke rajši naučite pomena skromnosti in odgovorne uporabe naravnih virov.

Napovedi se med seboj seveda razlikujejo in ker na demografsko gibanje vpliva na tisoče razlogov, nihče ne more s popolno gotovostjo napovedati, kaj se bo zgodilo. Raziskovalci so večinoma soglasni, da se bo človeštvo do leta 2050 povečalo na 10 milijard. Številka je ogromna, še posebej zato, ker nas je bilo leta 1987 samo 5 milijard. Do nedavnega so raziskovalci enoglasno napovedovali nadaljnje naraščanje, zdaj pa so vse glasnejše napovedi, da bo prebivalstvo po letu 2050 začelo drastično upadati – ne le v zahodnem svetu, ampak tudi v Aziji in Latinski Ameriki.

O napovedih uglednega inštituta IHME z Univerze v Washingtonu je bil junija letos objavljen obsežen prispevek v reviji Življenje in tehnika, kjer so zapisali: »Po izračunih leta 2100 kar 183 od 195 držav ne bo doseglo stopnje rodnosti, ki je potrebna za nadomeščanje starajočih se rodov z novimi.« Najhujši padec se obeta v današnjem razvitem svetu, kjer bodo številne države (npr. Italija, Japonska, Španija) izgubile več kot polovico prebivalcev. A tudi Kitajska naj bi imela konec stoletja le še dobrih 700 milijonov prebivalcev, ob čemer bo aktivnih borih 357 milijonov. »Znatno prenizka rodnost bi lahko kmalu prizadela tudi Indijo, Bangladeš, Turčijo in celotno Latinsko Ameriko.« Se bo Zemlja ob koncu stoletja soočala z velikanskim deležem starega prebivalstva in pomanjkanjem delovne sile?

Višji standard, manj otrok

Sliši se kot znanstvena fantastika, a razlogi so prepričljivi. Eden od znanstvenikov, ki utemeljuje padec števila prebivalcev po vsem svetu, je Hans Rosling, avtor svetovne uspešnice Faktografija. V svojem delu pojasnjuje, da je nižja rodnost neposredno povezana z višjim standardom. Standard in kvaliteta bivanja pa se po svetu dvigujeta – čeprav zaradi osredotočanja na krizna središča tega pogosto ne opazimo.

Rosling v svoji knjigi piše: »Ko sem se rodil leta 1948, so ženske (gledano globalno) v povprečju rojevale po pet otrok. Po letu 1965 je število začelo upadati tako hitro kot še nikoli. V zadnjih 50 letih je upadlo na neverjetno nizko svetovno povprečje tik pod 2,5. Ta dramatična sprememba se je dogajala vzporedno z vsemi drugimi izboljšavami. Ko so milijarde ljudi zapuščale skrajno revščino, se jih je večina odločala imeti manj otrok. Nič več niso potrebovali velikih družin za otroško delo na majhnih družinskih kmetijah. Poleg tega niso več potrebovali dodatnih potomcev kot zaščito pred umrljivostjo otrok. Ženske in moški so pridobili izobrazbo in si začeli želeti bolje izobraženih in bolje nahranjenih otrok, očitna rešitev pa je bila imeti jih manj.«

Rosling dodaja, da se bo dramatični upad števila otrok nadaljeval, dokler se bodo ljudje še naprej izvijali iz skrajne revščine, dobivali izobrazbo in imeli možnost napredka. To je odvisno od številnih dejavnikov, tudi od trenutne korona krize, zato je zahtevno napovedovati. A dejstvo je, da se BDP na prebivalca in kupna moč v velikanskem delu sveta že več desetletij vztrajno dvigata. Ne verjamete? V Bangladešu so imele ženske leta 1972 v povprečju sedem otrok, pričakovano trajanje življenja je bilo 52 let. Danes imajo bangladeške ženske dva (!) otroka, pričakovana življenjska doba pa je 73 let. Celo v Indiji stopnja rodnosti znaša le še 2,2 otroka na žensko.


Preberi še:


Pri odločanju za otroke ne nasedajte »ekologom«

»Točne hitrosti upada v prihodnosti ni mogoče natančno napovedati. Odvisna je od tega, kako hitro se bodo te spremembe [izboljševanje življenjskega standarda] še naprej dogajale,« pravi Rosling. Hkrati opozarja, da bomo imeli prvič v zgodovini možnost vzpostaviti demografsko ravnovesje. Včasih so imeli starši na primer šest otrok, od katerih so štirje umrli. Danes imajo tipični starši dva otroka, od katerih nobeden ne umre. Vse več odraslih pa nima nobenega, kar se »nadomešča« z otroki staršev, ki se odločijo za večjo družino. A tudi to ni dovolj, saj vse več držav beleži negativen naravni prirast, kar pomeni, da narod na dolgi rok izumira.

Ko boste načrtovali družino, zato mirne vesti prezrite mnenja raznih »ekologov«, ki v otrocih vidijo grožnjo za planet. Otroke rajši naučite pomena skromnosti in odgovorne uporabe naravnih virov. Na koncu tako ali tako zmagajo tisti, ki imajo otroke. Temu se reče naravna selekcija.

Viri: Življenje in tehnika (Vital Sever: Naš planet brez nas, junij 2021); Hans Rosling: Faktografija. Učila, 2019.

Komentarji

  1. Sej vem da je tole pisanje splošen pogled, vendar vsak posameznik nosi svojo zgodbo, zakaj nima več otrok, zakaj sploh nima otrok, in tole preračunavanje, kako lahko ima družina z več otroki manj stroškov kot na primer družina z enim otrokom, je patetično po eni strani.
    MIdva z možem imava enega otroka, dobila sva ga pri svojih 35. letih, je tretji otrok po vrsti. Najprej sem imela izvenmaternično nosečnost, nato spontani splav. Torej če se to ne bi zgodilo, bi imela tri otroke. Ja seveda bi se lahko po 35. letu še odločila za otroka, bi kdo rekel. Zakaj pa? Seveda sem si ga želela, pa so potem leta minevala. Malo je bilo strahu vmes, potem sem zbolela za tumorjem ščitnice in se posvetila na konec koncev tudi sebi, saj če je mama zdrava, so potem vsi ostali okrog nje zdravi.
    Vsak par se sam odloči, koliko otrok bo imel. In mislim, da je čisto nesmiselno pisati take članke, kako nas ekologi nagovarjajo za manj otrok. Jaz že celo življenje živim skromno, preprosto, tako sta me tudi starša naučila, živela sem namreč na kmetiji. Veliko večino smo si pridelali sami. Potem sem odšla študirat v Ljubljano in tu ostalo. Po 15 letih delovne dobe, ko sem menjavala porodniške in bolniške, sem končno pri 40. letu prišla do službe za nedoločen čas. Sedaj pa prosim avtorico, da mi razloži, kako bi si lahko prej omislila kredit, ker mi ga nobena banka ne bi dala, ker sem imela pogodbe za določen čas, sedaj ko sem čez 40, si ne upam vzeti kredita. Tudi mož je imel službe za določen čas. Zato smo ves čas v najemu, prijavljamo se na razpise, zaenkrat brez uspeha. Nimam minimalne plače, mož jo ima. Še vedno skromno živimo. In tudi bomo še naprej. NIsmo materialisti, največ nam pomeni preživet čas skupaj kot družina. NImava staršev, ki bi nama pomagali s krediti, da si kupiva stanovanje. SLužbo imam v Ljubljani, sem zelo vesela, zato se tudi ne bi selila na drug konec SLovenije, da bi imela stanovanje bolj poceni, poleg tega bi se pa morala vozakati v Ljubljano v službo.
    Vsakemu je namenjeno življenje, da ga izkoristi v najboljši meri. Jaz sem se odločila za družino, za čas preživet z otrokom, zato je pač tako, da dražje plačujemo življenje v Ljubljani.

  2. In še to bi pripisala, rojevanje otrok po tekočem traku, iz razloga, da bo družina imela več otroških dodatkov in denarne pomoči (iz izkušenj pri delu z ljudmi vem), iz razloga, saj jih je Bog dal, iz razloga, da bo Evropa preživela, mi nekako ne pije vode.
    Azija, Srednja Amerika, Južna Amerika in Afrika se lahko “pohvalijo” z velikimi družinami, ampak kaj imajo od tega? Revščina povsod, bolezni, otroci umirajo hitro, ker nimajo zagotovljenih osnovnih življenjskih potreb. Je to smisel življenja?

  3. Občudujem velike družine, ki lepo skrbijo za svoje otroke, jih vzgojijo v dobre, poštene in delovne ljudi in jih pripravijo do kruha. Ni važno, tudi, če nimajo ravno vsega na razpolago, novih pametnih telefonov in oblek od znamk. Po drugi strani imamo ljudi, ki imajo visok standard, pa imajo morda enega otroka, ali pa še tistega ne. Zakaj ljudje nimajo otrok je njihova stvar, morda jih ne morejo imeti in se trudijo, morda se ne čutijo sposobne za imeti otroke. To je njihova odločitev.
    Se pa strinjam z Barbaro: v Afriki, Aziji in južni Ameriki so velike družine, velikokrat pa so otroci lačni, zanemarjeni, brez vzgoje, prepuščeni ulicam. Mnogo deklet konča v prostituciji, dečki pa se vključijo v razne mestne tolpe, saj poznajo revščino in samo revščino, enostavno sploh nimajo pogojev, da bi si ustvarili eno solidno, pametno življenje. Žal tudi to ne pelje daleč, revščina rodi revščino in spet je tukaj začaran krog.
    Kako lepo bi bilo, če bi bili vsi otroci na tem svetu zaželeni, ljubljeni in bi imeli vsaj osnovne pogoje za življenje.

  4. “Ko so milijarde ljudi zapuščale skrajno revščino, se jih je večina odločala imeti manj otrok. Nič več niso potrebovali velikih družin za otroško delo na majhnih družinskih kmetijah. Poleg tega niso več potrebovali dodatnih potomcev kot zaščito pred umrljivostjo otrok. Ženske in moški so pridobili izobrazbo in si začeli želeti bolje izobraženih in bolje nahranjenih otrok, očitna rešitev pa je bila imeti jih manj.«

    Tole je ključnega pomena, kar je zapisano v članku. Skrb za otroka ne more biti več na materialni ravni, ampak bi morala vznikniti iz čudovitega poslanstva bodoče mamice in očka, ki bosta v polnosti skrbela za otroka, predvsem iz čustvenega stališča

  5. Upravljanje števila otrok se je grdo izjalovilo na Kitajskem. To vemo. Ampak trditve, da dva otroka pojesta manj od enega, da družina s petimi otroki porabi manj energije od družine z dvema, pa je čisto zavajanje. Tudi ena 6-članska družina ne porabi manj od dveh 3-članskih. Poznam nekaj družin s 5 otroki, ki porabijo vse dvojno. Zagotovo imajo dva avtomobila, pri čemer gredo na morje z obeba, saj drugače ne gre. Če gredo z javnim prevozom je strošek linearen po glavi. Tudi oblačil, obutve in šolskih potrebščin potrebujuejo toliko, kot je otrok. Edina razlika od 1-članske družine je, da se morda posamezni čevlji in oblačila bolj “amortizirajo”. V moji primarni rodbini smo si vsi izmenjevali otroško opremo in smo dosegli isto učinkovitost, čeprav nas je bilo pretežno večina 3-članskih družin. Po drugi strani pa imam sam veliko družino, pa smo največkrat oblačila ali obutev podarili ali prodali, kot pa šparali za naslednjega. Je vedno tako prišlo, da je naslednji tisto številko nosil v drugem letnem času ali pa je bil drugega spola. Časi, ko je cela družina imela EN par čevljev, so upam mimo.

    Vode v kopalni kadi? Ja, dveletnico in 4 letnika smo dali skupaj. 9 letnice in 14 letnika pa ne! Trije v bani so bili katastrofa, 4-je misija nemogoče, že zato, ker niso bili primerljve starosti. Danes so veliki in delajo vsak svoj ogljični odtis. Seveda imam rad svoje otroke, ampak toliko kot sva jih z ženo pridelala, toliko se poveča populacija in potrošnja vsega. Zdaj so svoja družina, ki se razmnožujejo dalje! Članek je banalen, ker temelji svoj prav zgolj na družini z malimi otroki. Ampak ti 1x odrastejo.

    “Vse več raziskovalcev opozarja, da so napovedi o nenehni rasti prebivalstva netočne” se bere tako kot kontradikcije od globalnem segrevanju. Tudi tu strokovnjaki opozarjajo, da smo pred novo ledeno dobo.

    “Prebivalstvo naj bi naraščalo samo še nekaj desetletij, nato sledi padec”? Da, vesoljni potop. Uničenje planeta. Ko bomo posekali zadnji meter pragozda in zastrupili zadnjo reko zavoljo dobička. Takrat bo drastičen padec populacije. Predvidoma na vsega nekaj 100 tisoč. In začelo so bo znova z rajskim vrtom.

    Visoka rodnost v polpreteklosti in nazaj je bila zagotovilo, da jih bo vsaj par preživelo. Bile so bolezni, vojne, ter še kaj. Danes statistično preživi vsak in zato sta dovolj dva ali trije za enak ali večji doprinos. Nekoč so jih ženske rojevale več, dolgoročno preživelo jih je pa podobno malo. In še ti so živeli krajši čas. Moji predniki so imeli 11 otrok, 7 živih, 4 od teh je vzela vojna pri 19-31 let starosti. Torej rodila je 11x, 3-je so pa ostali do naravne smrti pri 66, 71 in 76 let. Otroci teh, so danes vsi presegli starost staršev za najmanj 10 let. In zdaj se tresemo, če bo najstarejšo morda pobrala korona pri 93 letih. Dementna je žal že vrsto let. Nikogar ne pozna. Meni vsakič naroči, naj pozdravim sina, če ga kaj srečam. Obljubim ji, da ga bom… ampak smo jo dali cepiti, ker je v DSO.

    1. Umiram 😀 Gorčev Tomaž, (ki vem, da si je včasih tukaj lastil eno drugo ime), jaz sem samo še zaradi vaših komentarjev na tem portalu. Verske kao pisateljice napišejo versko fanatičen skrajno desničarski članek in potem jih Vi, kot bi imeli ves čas na svetu, uničite s svojo logiko. Fantastična zabava. Upam, da ste svojo pamet in smisel za ironijo prenesli tudi na svoje otroke. In upam, da vas avtorice člankov vsaj kdaj preberejo. Ker vi niste nek hater, o ne, pač pa glavni razlog, zakaj se Iskrenim še splača plačevat to domemo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.