So naši otroci res vredni manj?

Foto: Canva

Slovenija se kot mnogo drugih evropskih držav že več let srečuje z zelo nizko rodnostjo. Na žensko v rodni dobi statistično rodimo 1,6 otroka. V skandinavskih deželah je rodnost do te številke padla šele v zadnjih desetih letih. Razumejo jo kot grožnjo za njihov znamenit stabilni socialni sistem in na glas razmišljajo o različnih rešitvah. V Sloveniji o tem razmišljamo malo manj zaskrbljeno. Videti je, kot da večina politikov rešitev vidi v priseljevanju ljudi iz držav, kjer je rodnost zelo velika. Pri tem se mi zastavlajo različna vprašanja.

Razlogi za nižjo rodnost v naši kulturi so različni. Nekateri so bolj osebni in se dotikajo majhne motivacije, ki jo imajo danes mladi, da bi se odločili za otroka. Med njimi se pogosto pojavi želja po uživanju, po uveljavitvi v karieri, po svobodi, v kateri se ni treba vezati …

Neverjetno pa je, s kakšno dobrodošlico se sprejema ljudi, ki se k nam priseljujejo od drugod. Medtem ko se bojimo lastnih otrok, prišlekom dajemo lažno upanje, da imajo njihovi pri nas prihodnost? V tem ambicioznem hlastanju za uživanjem in uspehi se marsikateri ženski zgodi, da rodno obdobje spolzi mimo nje in ostane brez otrok. Zato se v Veliki Britaniji ženske vse pogosteje za materinstvo odločajo tudi pri petdesetih do šestdesetih letih, seveda s pomočjo umetne oploditve.

A če logiko »ne otrokom« prenesemo na narode, od katerih, ko prihajajo k nam, pričakujemo otroke, jih s tem postavljamo v čuden položaj. Naša dobrodošlica nima čistih namenov, zadaj se skrivajo sebični nameni.

Drugi razlogi, zaradi katerih se mladi težje odločajo za otroke, so morda bolj družbeni. Pot preživetja za mlade pare, ki si želijo ustvariti družino, posebno večjo, ni postlana z rožicami, ampak je na njej veliko težkih ovir. Poleg tega, da so službe danes nestabilne, imajo ženske z majhnimi otroki pogosto slabše možnosti pri iskanju zaposlitve. Hkrati je zelo težko priti do lastnega stanovanja. Poleg finančnih ovir je dejstvo tudi to, da mnogi lastniki stanovanj pod svojo streho v najem ne sprejemajo družin z otroki.

Neverjetno pa je, s kakšno dobrodošlico se sprejema ljudi, ki se k nam priseljujejo od drugod. Medtem ko se bojimo lastnih otrok, prišlekom dajemo lažno upanje, da imajo njihovi pri nas prihodnost? Predvsem pa: so res naši otroci vredni manj?