Ni razloga, da detomor ne bi bil dopusten, sta prepričana avtorja kontroverznega članka iz ugledne strokovne reviji s področja etike.
»Splav po rojstvu: zakaj naj bi otrok živel?« je naslov članka, ki ga je nedavno objavila vodilna mednarodna strokovna revija s področja etike Journal of Medical Ethics. Članek sta napisala mlada filozofa dr. Alberto Giubilini z univerz v Milanu in Melbournu in dr. Francesca Minerva z univerz v Melbournu in Oxfordu. Ne gre torej za nepomembna stališča moralno otopelih anonimnih blogerjev, ampak za premišljen strokoven prispevek visoko izobraženih akademikov.
Objava je sprožila burne reakcije, nestrinjanje so izrazili mnogi njuni kolegi, urednik revije je moral braniti upravičenost objave, avtorja pa dobivata celo grožnje s smrtjo. Kaj tako spornega sta zapisala?
Drzna teza
»Zagovarjava tezo, da bi lahko bilo etično dopustno ubiti novorojenčka v vseh okoliščinah, v katerih je dopusten splav. Te okoliščine vključujejo tudi primere, ko ima novorojeni potencial, da bi živel (vsaj) dostojno življenje, ampak je ogrožena dobrobit njegove družine,« pišeta Giubilini in Minerva. Detomor bi bil tako po njunem pojmovanju dopusten ne samo v težkih zdravstvenih primerih, ampak tudi v primerih povsem zdravih otrok.
Avtorja pa namenoma ne uporabljata izraza detomor, ampak raje splav po rojstvu, saj želita s tem poudariti, da je »moralni status ubitega posameznika bolj primerljiv s statusom zarodka (pri katerih se izvajajo splavi) kot s statusom otroka«. Izogneta se tudi imenu evtanazija, saj pri splavu po rojstvu merilo za odločanje ni največja dobrobit tega, ki umre, kot naj bi bilo v primeru evtanazije. Mimogrede opozorita tudi na to, da se evtanazija novorojenčkov že izvaja na Nizozemskem (letno 15-20 primerov).
Koga je dopustno ubiti?
Ker se zarodki in novorojenčki (omenjata pa tudi duševno prizadete!) ne zavedajo vrednosti lastnega obstoja in ker niso sposobni oblikovanja dolgoročnih ciljev, ne naredimo nobene škode, če jih za to prikrajšamo.Ne zarodek ne novorojenček – čeprav sta vsekakor človeško bitje in potencialna oseba – po mnenju Giubilinija in Minerve nista oseba, ki bi imela moralno pravico do življenja: »Pod izrazom ‘oseba’ pojmujemo posameznika, ki je sposoben svojemu obstoju pripisati neko (vsaj) osnovno vrednost, tako da bi prikrajšanost za obstoj zanj predstavljala izgubo.« Ker se torej zarodki in novorojenčki (omenjata pa tudi duševno prizadete!) ne zavedajo vrednosti lastnega obstoja in ker niso sposobni oblikovanja dolgoročnih ciljev, ne naredimo nobene škode, če jih za to prikrajšamo.
Kdo ima pravico odločati o življenju?
Da lahko novorojenčka ubijemo, je po razlagi omenjenih etikov čisto dovolj, da je nezaželen. Ker novorojenček po njunem nmenju ni prava oseba, interesi »dejanskih ljudi« (starši, družina, družba) prevladajo nad njegovimi interesi. Zgolj potencialni ljudje namreč ne morejo biti prizadeti zaradi tega, ker niso mogli zaživeti, »nov otrok pa bi lahko ogrozil dobrobit dejanskih ljudi, saj zahteva energijo, denar in skrb, ki mu jo družina morda ne more nuditi«. Kaj pa možnost posvojitve? Seveda je možna, ampak tudi tu je potrebno najprej gledati na interes matere (dejanski človek), »ki bi lahko utrpela psihološko travmo zaradi oddaje otroka v posvojitev«. Zanimivo, da v umoru otroka avtorja ne vidita takšnega travmatičnega potenciala …
Aha, pa še to. Niso samo starši tisti, katerih interes je nad otrokovim interesom do življenja – tudi ekonomski interes države šteje! Giubilini in Minerva sta zaskrbljena nad dejstvom, da je v Evropi le 64 odstotkov otrok z Downovim sindromom odkritih že pred rojstvom (in, kot je mogoče razumeti, »odpravljenih«) in da do sedaj po rojstvu takšnega otroka straši niso imeli druge možnosti, kot da ga obdržijo. »Skrb za takšne otroke pa je lahko neznosno breme za družino ali za družbo kot celoto, če država plačuje za njihovo oskrbo.«
Nova evgenika
Gredo še komu kocine pokonci? Vam odzvanjajo v mislih besede »evgenika«, »nacizem«, »Mengele«, »izpostavljanje novorojencev«, »dojenček v smetnjaku«? A tragično je, da so njuna stališča po eni strani srhljivo zgrešena, po drugi strani pa srhljivo pravilna.
Vsak, ki človeškemu življenju pripisuje vrednost že samemu na sebi, se bo strinjal, da je njuna utemeljitev, komu pripada pravica do življenja in komu ne, zgrešena. Če ji ne nasprotujemo, se namreč znajdemo na zelo spolzkem terenu in v svetu, v katerem ni prijetno (in varno) živeti.
Spolzkosti se zavedata že avtorja sama, ko pride do vprašanja, do kdaj je »splav po rojstvu« še sprejemljiv. V primeru kakih razvojnih nepravilnosti pri otroku menita, da bi moralo nekaj dni zadostovati za diagnosticiranje, v primeru nezdravstvenih razlogov pa je na nevrologih in psihologih, da določijo rok na podlagi nevrološkega razvoja novorojenčkov. Težka naloga …
Še bolj pa jima drsi ob naslednji izjavi: »Če otrokova bolezen ni bila odkrita v času nosečnosti, če je šlo kaj narobe med porodom ali če so se ekonomske, socialne ali psihološke okoliščine spremenile, da bi skrb za potomca za nekoga postala preveliko breme, potem bi ljudje morali imeti možnost, da niso prisiljeni v nekaj, česar si ne morejo privoščiti.« Kaj pa, če šele po otrokovem prvem rojstnem dnevu (dvomim, da se že zaveda, kako rad živi, in da ima kake dolgoročne načrte) spoznam, da nisem kos svoji starševski nalogi ali pa izgubim službo? Je »splav« dopusten tudi zdaj? Ali pa, ko starši ugotovijo, da 16-letni duševno prizadeti otrok postaja preveliko breme za družino?
Žal imata prav …
V svetu, kjer je splav dopusten in uzakonjen, je res težko utemeljiti prepoved »splavov po rojstvu«, ki so samo do skrajnosti uresničena ista osnovna ideja.Giubilini in Minerva pa sta povsem konsistentna in imata na svoj način prav, ko dopustnost detomora utemeljujeta na dopustnosti splava. V svetu, kjer je splav dopusten in uzakonjen, je res težko utemeljiti prepoved »splavov po rojstvu«, ki so samo do skrajnosti uresničena ista osnovna ideja. Ko pišeta o pravici do življenja, jasno izpostavita: »Biti človek samo po sebi še ni dovolj, da bi nekomu pripisali pravico do življenja. Že sedaj mnoga človeška bitja niso obravnavana kot subjekti s pravico do življenja: odvečni zarodki, pri katerih so dovoljene raziskave na zarodnih celicah, zarodki, za katere je dovoljen splav, zločinci, kjer je smrtna kazen legalna.«
Kar Giubilini in Minerva ob sicer povsem drugačni in zaskrbljujoči osrednji ideji sporočata (nehote in posredno), je zato tudi to: Če se zgražate nad idejo o dopustnosti detomora, se zgrozite tudi nad tem, da je dopustno ubijati otroke pred rojstvom, nad tem, da je dopustno eksperimentirati s človeškimi zarodki ali iz kakršnegakoli drugega razloga človeku vzeti življenje. Ne imejte dvojnih meril, gre za isto stvar!
Ali kot je izraz »splav po rojstvu« komentiral dr. Trevor Stammers, strokovnjak za medicinsko etiko s St. Mary’s University College v Veliki Britaniji: »To je samo besedna manipulacija, ne gre za nikakršno filozofijo. Lahko pa bi sedaj splav imenoval ‘detomor pred rojstvom’.«
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
