Za koga naj bom lepa?

Vir. Pixabay

Skoraj ni večje žalitve, ki jo kdorkoli lahko izreče ženski, kot to, da ni lepa. Pravzaprav je dovolj hudo že reči, da na videz ni nič posebnega.

Čeprav vedno na sveto zatrjujemo, da videz ni pomemben. In v to sami sebe ves čas prepričujemo. Hkrati pa podzavestno težimo k ljudem, ki so nam na videz všeč. In to pri obeh spolih.

Veliko tudi trobimo, da je lepota relativna in da so okusi različni. Hkrati pa smo neznansko užaljeni, če kdo samo namigne, da nismo po njegovem okusu. Bog ne daj, da bi kak tepec, ki se dela pomembnega estradnika, na spletu našemu videzu prisodil 3 od 10 zvezdic! (To, da je naši osebnosti prisodil minus 17 zvezdic, nas ne moti in ne dvigne nobenega prahu …)

Jaz ne morem reči, da videz ni pomemben. To je prvi vtis, ki ga dobi človek o nas. Tudi ne morem reči, da dober videz ni merljiv: so postavke, ki človeka naredijo objektivno lepega (ne bom jih naštevala, ampak praviloma kažejo na mladost, zdravje in plodnost posameznika). Več kot jih imaš, lepši si.

Logično je, da se s svojim videzom veliko ukvarjajo punce med puberteto – ker se videz takrat tako rapidno spreminja, ker je to čas iskanja svoje identitete, posledično tudi odkrivanja sloga oblačenja, frizure, ličenja … Logično je tudi, da se z videzom obremenjujejo mlade ženske, ki se v iskanju življenjskega sopotnika želijo zdeti karseda privlačne nasprotnemu spolu.

Drage poročene dame, vaša lepota je že nekoga osvojila. Za vse življenje. In on bi vam moral biti prvi v mislih, kadar se urejate.

Kaj pa poročene ženske? Nam ni treba več nikomur ugajati. Razen sebi in možu. Ker nam v življenju ne bo treba več zapeljevati nikogar drugega kot njega.

Kar ne pomeni, da se lahko zanemarimo. Le, da je beseda našega moža glede našega videza edina, ki nam jo je treba upoštevati.

Vedno, kadar mi kakšna prijateljica razlaga, da razmišlja o spremembi frizure, nakupu dragega kosa oblačil, umetnih nohtih, tetovaži, lepotnem posegu … o čemerkoli, povezanem z videzom, in me vpraša, kaj si jaz mislim o tem, jo nazaj vprašam: »Kaj pa tvoj mož misli?« Mar ne bi morala najprej vprašati njega?

Ker mojemu možu to ne bi bilo všeč, si las še nisem postrigla »na fanta«, čeprav bi si jih že kakšno leto najraje. Ker mi je že pred poroko povedal, da mu to ni všeč, si nikdar nisem dala preluknjati nosu. Srečo imam, da se strinjava, da je najlepša barva na nohtih rdeča. Glede svojega izgleda upoštevam njegove želje – od tega, kako se oblečem, obujem, naličim … do tega, da skrbim za svojo linijo. Občasno naredim kaj tudi po svoje, brez njegovega žegna – če sem v nekaj res prepričana, da bo dobro izpadlo. Pogosto skupaj ugotoviva, da sem imela prav, včasih tudi ne.

Bistvo je, da sem všeč svojemu možu in zato sem všeč tudi sama sebi. Verjetno sem objektivno gledano čisto povprečnega videza. A v njegovih očeh se vidim lepo in to je vse, kar šteje. Zakaj bi si sploh želela potrditve od kogarkoli drugega? In zakaj bi me to, da se nekomu tretjemu ne zdim lepa, motilo? Kadarkoli naletim na kak neprijazen komentar glede svojega videza, se spomnim mema, ki pa ga zdaj nikakor ne najdem – na njem je kip iz bronaste dobe na širokem podstavku, ob njem pa napis: »Ko si sicer grd, ampak si vsaj stabilen.«

Verjamem, da se je težko počutiti lepo in privlačno ob možu, ki ti tega nikdar ne pove. A prepričana sem, da se z nekaj potrpljenja in prijaznega prigovarjanja vsak lahko priuči tudi tega. Vem tudi, da so marsikdaj možje glede svojega videza še bolj nesamozavestni kot ženske. In svojo negotovost glede videza projicirajo tudi na ženo. Zavedam se tudi, da je pogled marsikakšnega moža žal zamazan s pornografijo in takšnemu je z videzom pač nemogoče ustreči, če pa ima na dosegu roke vedno toliko drugih teles. Kar je povsem drug problem.

A v splošnem hočem reči, drage poročene dame, da je vaša lepota že nekoga osvojila. Za vse življenje. In da bi vam on moral biti prvi v mislih, kadar se urejate.

Komentarji

  1. Za koga naj bom lepa? ZA SEBE. In če si je ženska všeč, potem bo tudi drugim. Brez da bi se spraševala, ali je lepa ali ne. Če ima ženska samospoštovanje, ne bo iskala v drugih potrditve. Ne vem zakaj bi jaz morala koga spraševati, ali sem lepa. Če jaz sama vem, da sem lepa. To, kako sem oblečena, kakšno frizuro imam, itd. je absolutno moja odločitev. Lahko pa pridobim mnenje od partnerja, sina itd. Na koncu se sama odločim.

    1. Prav to sem hotela napisati, za koga naj bom lepa? Za sebe! Barbara me je prehitela. Važno je, da sem čista, da imam postrižene nohte, urejene lase, da sem kolikor toliko čedno oblečena. Da toliko poskrbim zase, da se ne zredim in s tem ogrozim lastno zdravje. Ni važno, da so oblačila po zadnji modi, saj se moda spreminja. Kar je moderno letos, bo čez eno leto že smešno. Prisegam bolj na klasiko.
      Važno je, da sem zadovoljna sama s seboj, da se dobro počutim v svoji koži.
      Če je ženska zadovoljna sama s seboj, potem jo bodo tudi drugi pustili pri miru.

  2. “Kaj pa poročene ženske? Nam ni treba več nikomur ugajati. Razen sebi in možu. Ker nam v življenju ne bo treba več zapeljevati nikogar drugega kot njega.” in to je recept za vse težave v zakonu kar se tiče moškega. Padel je na urejeno lepotico, nato pa se zbuja ob zanemarjeni baburi, ki se niti meje ne več. Velja sicer za oba spola. Križ z medom se je polizal, ostal je križ. Nimam pravice težit ženi kaka naj bo, da bo meni všeč, ker potem mi sigurno ne bo všeč. Naj bo kakršna ONA želi biti, ampak če mi ne bo všeč, bom šel. Ta pravica pa je vzeta in tu je drug vir vseh težav med odnosih. Prisiljeni v smo v odnos, ki ne ustreza. Saj jem menda jasno, da se ne tiče samo “pričeske”, napak na splošno. Odnos je matematika. Ko sta se spoznala, sta dajala 110% v odnos, kasneje pa morda 50% in še manj. Pričeska ali tatu je lahko kapljica preveč. Ni pa razlog. Razlogi so bili že davno. In tu ima cerkev prav: v odnos je treba vlagati ves čas. Nima prav samo v tretji podrobnosti, da je treba vlagati za vsako ceno. Ko se eden ali oba počutita ujeta, utesnjena, neljubljena, ko “lovita” popularnost s tujimi dejavniki, … takrat gre za to veliko energije in v odnos jo gre še manj. Večino “duhovnih prihodkov” se porabi za servisiranje “stare kripe od odnosa” in nič več za napredovanje, k ciljem, ki bi odnos nagradili. Lahko se primerja z avtom. Sem proti menjavi avta na 3 leta. Čestitke Toyoti, da je začela s projektom “tovarniške obnove” avtomobilov.

    BARBARA, “Če jaz sama vem, da sem lepa.” – to pa veš ZATO, ker ti je nekoč nekdo dovolj velikokrat povedal! Koliko je žensk v SLO, ki NE vedo, da so lepe … zmerna statistika pravi 80%. Tudi te, ki kategorično zatrjujejo, da je to samo njihova domena, so med njimi. One se “prepričujejo”, da so lepe. Si prigovarjajo. So trde in nedostopne. Take ženske moški najprej prevarajo. Pretirano (umetno) samo zavestne. Ženske gibanja “#bodypositiviy”, kjer je bolje biti član #bodynevtrality. Telo je samo embalaža. Vsebino prodajamo. Pomen embalaži pa dajejo mediji. Srčki za cerkev, ki ne dela razlik in ne sodi videza.

  3. “Verjamem, da se je težko počutiti lepo in privlačno ob možu, ki ti tega nikdar ne pove” – zato pa flirt v službi in družbi ni greh. Ženski sporoči točno to, kar rabi. Od nje je odvisno kako daleč bo šla. Normalna ženska se bo zahvalila za kompliment in vrata njenega srca in mednožja nikoli niso niti na planu, da se vdajo. Moški pri taki ženski VE, da sveti na semaforju rdeča luč in se v njemu niti na zbuja noben izmed nagonov. Hvaležen je za jasen NE, ki je bodisi v telesni govorici (ki jo zrela in cela ženska obvlada do potankosti), bodisi za konkreten NE, ko ga je bilo treba izreči. Večina, velika večina moških, razume NE. Ampak velika večina žensk ga NE zna izgovoriti. Vsaj ne na ustrezen način ob ustrezne času. Je enako kot pri otroku: prava beseda na pravi trenutek zaleže. Sicer pa se lahko potem leta bodemo z njim, če nismo v kali uredili bodočega problema. Ženska najpogosteje odgovorijo z “joooj, ne vem, saj veš, da sem poročena”, če ji denimo neposredno namigne na kaj. To za moškega pomeni samo eno: “BOLJ SE POTRUDI BUMBAR (da ti bom lahko zaupala)”. 100x preverjeno. Odgovori so v 1000 niansah, samo jasni NE dajo zelo redke. Za moške z bolj izraženimi “radarji” za “žensko privlačnost” je zelo težko, ker toliko žensk oddaja (nezavedne) signale, ki jih najmanj ne bi smele, če že ne bi jih sploh smelo biti. Ženska mirna v srcu NE privlači nobenega moškega. Lahko ji daje spodobne komplimente, ne bo ji dajal spolzkih. V kolikor ni sam nek psiho.

    Ko bo ženska našla svoj jaz, bo za moža najlepša in zasuval jo bo z žmohtnimi komplimenti sam od sebe, ne pa s prisiljenimi, vljudnimi, praznimi. In ko bo moški sam pri sebi uspešen, bo njegova ženska ob njem vedno mokra.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.