Karmen Kristan: “Menopavza je prehod v babo.”

Foto: osebni arhiv

Karmen Kristan je duhovna voditeljica in spremljevalka. Že trinajst let vodi duhovne vaje s postenjem in več kot sedem let tudi duhovne odmike za ženske in zoom skupine Fabiola. V prvem delu intervjuja smo se z njo pogovarjali o pomenu in dragocenosti posta, danes pa nam je podrobneje pojasnila, kakšna prehrana podpira človekovo dostojanstvo in kakšna mu škodi. Spregovorili smo tudi o menopavzi in ženski duhovnosti. 

Zakaj je sodobni odnos do hrane tako problematičen (prenajedanje, slaba hrana, diete …)?

Pozabili smo na to, da smo povezani z vsem, kar biva. Nismo dobri gospodarji. Hrana, ki jo pridelujejo danes kot hidroponiko (v vodi), airponiko (v zraku s pršenjem) ali na konvencionalen način, je tipičen primer tega, da človek hoče biti kakor Bog. Brigajo ga zakonitosti, ki jih je Bog položil v naravo, dela na svoj način. Mikroorganizmi v tleh so uničeni, zemlja je zbita, ni več živa in potem je potrebnih ogromno gnojil in škropiv, da rastline uspevajo. Vitalnih in hranilnih snovi je malo ali nič. Samo lepo izgledajo.

Porušeno je naravno ravnovesje, raznovrstnost, kilometri ene same kulture, tisoče grdo izkoriščanih delavcev … Kakšno hranilo in energijo pa naj človek, ki je to kupil v trgovini, dobi iz te hrane? S to hrano ne dobiš osnovnih hranil. Raziskave kažejo, da je solata iz domače grede neprimerljivo bolj bogata z vitamini in rudninskimi snovmi kot industrijsko vzgojena solata. Človek pa jo uživa in je prepričan, da je zdravo.

Se pa danes zelo veliko govori o zdravi prehrani …

Zelo me jezi, ko berem o zdravi prehrani, pa ni nikjer niti omenjeno, kako je bila ta hrana vzgojena. To je bistveno. Dva paradižnika nista enaka, če nista vzgojena v podobnih pogojih. Lahko izgledata enako, ampak vsebina – kemijska sestava je različna. To je prevara. Že Hipokrat in sveta Hildegarda sta vedela, da je hrana lahko zdravilo ali pa strup. Danes je sodobna hrana z umetnimi barvili, ojačevalci okusov, sladkorjem (konzervans) ipd. žal velikokrat postala strup. Na dolgi rok vsekakor.

Ko ješ brezvredno hrano, ki ne daje vitalnosti, imaš na dolgi rok vedno manj hranil, ki jih telo potrebuje. Vedno slabše se počutiš. Tudi tu imajo svoj izvor tudi razne depresije. Potem pa ti ponudijo roko v obliki zdravil in prehranskih dodatkov. Imamo cel kup debelih ljudi, ki pa so v bistvu podhranjeni. Nobena dieta ne pomaga, dokler ne začneš vnašati v svoje telo drugačnih snovi. V telesnem smislu si to, kar asimiliraš.

Tudi meso je danes velik problem. Že vzreja, pa tudi zakol. V neko čudno ulico smo zašli kot človeštvo. Popredmetenje živali gre samo korak pred popredmetenjem človeka. Če mislimo, da izgine, kar je žival doživela, ko pride meso na krožnik, se motimo. Še zlasti pri živalih, ki so bolj inteligentne, kot npr. svinja.

Porušeno je naravno ravnovesje, raznovrstnost, kilometri ene same kulture, tisoče grdo izkoriščanih delavcev … Kakšno hranilo in energijo pa naj človek, ki je to kupil v trgovini, dobi iz te hrane?

Enkrat letno organizirate tudi kuharski odmik Jem, da živim. Kaj je prvi korak, da se začnemo prehranjevati bolj človekovemu dostojanstvu primerno? 

Najprej potrebujemo znanje. Potem pa sledijo majhni koraki.

Najprej vnesti več gibanja. Vsaj pol ure na dan. Lahko je sprehod. Popiti več vode. Izvirske vode po možnosti. Že to je velika sprememba za veliko ljudi. Uvedemo keltsko sol ali vsaj himalajsko. Naslednja pomembna sprememba je to, da vnesemo v hrano več zelišč. Šetraj, majaron, peteršilj, drobnjak … Zelišča so zelo močna. Takoj jih lahko začneš gojiti v lončkih na okenski polici in jih dodajaš na vsako hrano. Npr. 10 g peteršilja ima v sebi isto količino encimov, vitaminov in mineralov kot 1,6 kg solate. Tudi kalčki so stvar, ki je odlična, pa zelo lahka za gojenje. V štirih dneh imaš poln kozarec. Kalček ima v sebi vse, kar ima potem cela rastlina. Odlično je, če redno uživamo fermentirano hrano, ki je idealna hrana. Kislo zelje, kislo repo, kefir, kombuča … Slovenija je polna divje hrane. Dario Cortese je napisal odlično knjigo, ki govori o slovenskih divjih rastlinah. Če vsako leto uvedemo dve divji rastlini v svojo prehrano, bomo hitro napredovali. Že na vrtu mečemo stran kot plevel veliko odličnih rastlin. Recimo tolščak. Potem jagodičevje kot najboljše sadje. Pa seveda čim manj sladkorja in sladkih pijač.

V Sloveniji imamo mnogo majhnih kmetij, celo veliko mladih se danes odloča za to. Njih bi morali podpreti. Tako država s subvencijami kot posamezniki z nakupom.

Za mnoge ženske je danes velik izziv menopavza. Kako preiti od pretvarjanja, da dajemo vtis plodnosti in mladosti, čeprav to več nismo, do tega, da zavestno vstopimo v novo razvojno obdobje?

Menopavza je prehod v babo. To zelo dobro razloži pater Gržan. To je bil izraz za zrelo žensko, ki je veliko vedela, in so ta izraz namenoma umazali. Besede, ki jih uporabljamo, oblikujejo naše mišljenje in če hočeš nekaj umazati, umažeš besedo. Ženske moramo z leti postati modre, babe ali celo divje babe.

Svojo duhovnost moraš vedno preverjati po sadovih. Lahko vsak dan par ur klečiš v cerkvi pred Najsvetejšim, ampak če zaradi tega nimaš več potrpežljivosti, več miru, več veselja, več ljubezni do bližnjih … nič ne koristi.

Kako to postati?

Če je prvi del življenja v ospredju rast, družina, kariera, dom … je to kot posoda, ki jo oblikuješ. Po meni, v drugem delu življenja, pa je čas, da pogledaš v to posodo, kaj je tisto, kar se je nabralo iz mojih izkušenj, iz moje ljubezni, iz mojega trpljenja … In se spustiš v globino.

Ženska, ki se teši s sladkarijami – tu gre za spomin na sladko mleko pri materi, ko si se počutil varnega, da se potem sedaj s sladkorjem čustveno potešiš. Ampak dejansko ne narediš nič, ker v vsakem človeku, ženske to še bolj občutimo, je vodnjak brez dna, hrepenenje po tem, da si ljubljena. Samo Bog, ki je neskončen, lahko napolni ta vodnjak brez dna. Samo Bog, ne moški, ne sladkarije. Šele ko začneš bivati iz odnosa z Njim, pride veselje, ki ne mine. Tako postajaš baba. Iz odnosa z Njim. Za druge postajaš uho in srce. Znaš jih poslušati s srcem. To je poslanstvo modre ženske, babe – biti za druge. Slišati jih. Po tem danes najbolj hrepenimo. Biti slišan, biti ljubljen.

Toda zdi se, da med starejšimi ženskami, tudi vernimi, prej najdemo zagrenjene kot tiste, ki živijo iz odnosa z Bogom, iz intuicije … Nam krščanstvo daje ta orodja, da bi živele kot modre ženske?

Tekom stoletij je cerkev ženske kar malo potisnila na stran. V prvi cerkvi, ki so bile bolj hišne cerkve, so bili diakoni in diakonise. Ta služba je ženski pisana na kožo, saj gre za služenje. Agape je bil del bogoslužja. Tisti, ki so imeli več, so prinesli, da so se najedli tisti, ki niso imeli. Škoda je, da smo to izgubili. To je bistveno v krščanstvu, da smo občutljivi za stisko drugega. Diakoni in diakonise so to hrano sprejemali in jo delili.

Karitas je sestavljen iz žensk. Na vodstvenih položajih so sicer moški, a brez žensk ne bi obstajal. V naravi ženske je, da se podarja. Da služi. Vse to je lepo, a Cerkev ne izkorišča ženske moči dovolj. To, da lahko čisti, poje v zboru, bere berilo …  to ni vse, kar zmore ženska. Ona ima s svojo intuicijo zelo močne sposobnosti za vodenje in duhovno spremljanje. Še najboljše pa vse to deluje v sodelovanju z moškim.

Nekaj se že dogaja. Nastajajo majhne skupine. Kot hišne cerkve. Ženska je za to ustvarjena, kot gospodarica doma. Ženska in moški se izjemno dobro dopolnjujeta. Ne more biti za vse enako. Vsi imamo svoje skušnjave. Moški čast in oblast, ženske pretiran nadzor.

Ženske imamo vsak mesec edinstveno priložnost za čiščenje, če bi le malo bolje sodelovale s svojim ciklom.

Je ženska duhovnost drugačna od moške? Kako?

Duhovnost je ena, smo pa moški in ženske različni. Zato tudi svojo vero drugače živimo. Pri ženski je zelo temeljna potreba, da je ljubljena in da se daruje v odnosih. Moški vse skupaj dojemajo bolj razumsko. Bolj potrebujejo neke argumente, neka pravila … Moški zelo hitro iz vere naredi religijo. Ženske smo bolj intuitivne, s srcem zaznavamo, kaj je potrebno.

V treh stvareh smo zelo podobne Bogu. Smo prostor – damo prostor za novo življenje v svojem telesu, naredimo dom, damo občutek domačnosti … Ženske imamo zaradi tega sposobnost, da lažje sprejmemo Boga, lažje razumemo, da On v nas prebiva … Ko smo noseče, vemo da nosimo 2x Boga v sebi. V svojem srcu in v otrokovem. Zato se reče, da smo v blagoslovljenem stanju.

Tudi v spolnosti se ženska odpira, sprejema, se podarja, moški pa prodre, izlije, da, tudi umre (mu uplahne moč) in na ta način da življenje … Gre za dopolnjevanje. Ženske lažje sprejmemo Boga. Moški mora najprej premagati svojo trdoto. Po padcu Adama, mora moški spet vzpostaviti odnos z Bogom in ves pekel se trudi, da se to ne bi zgodilo … Ženska, ki je našla vero, stalno vabi svojega moškega, da bi tudi on našel stik z Bogom.

Ženske lažje sprejmemo Boga. Moški mora najprej premagati svojo trdoto.

Kot je ženska prostor, je tudi življenje. Kot božje sodelavke posredujemo življenje. Ženske že tekom mesečnega ciklusa na nek način doživljamo trpljenje, smrt, vstajenje. Vsak mesec imamo edinstveno priložnost za čiščenje, če bi le malo bolje sodelovale s svojim ciklom. Preveč živimo mimo sebe. Ženska skušnjava je to, da hoče imeti nad vsem nadzor.

Ženska je tudi hrana. To je moje telo, ki se daje za vas. Vsaka mati ima to izkušnjo. To je čista kristologija. Preko svojega materinstva tudi evharistijo lahko doumemo na povsem novem nivoju. Imamo osebno konkretno izkušnjo, kaj pomeni podarjati se drugemu.

Velikokrat je opaziti, da tudi ženske skušamo posnemati neko moško duhovnost – akademsko, razumsko …

Velikokrat ženske poročamo o slabih izkušnjah iz ženskih kolektivov. Koliko strupa in spletk. Toda, če se ženske povežemo prek Kristusa, smo pa sestre. Tukaj pridejo darovi do izraza. Ženska, ki je mati, bo vedno izbrala življenje. Vojna je zanjo nekaj najhujšega. Če bi materinske ženske prišle na pozicije moči, bi se svet hitro spremenil. Tako pa pridejo tiste, ki so vstopile v moški način igre in so velikokrat še bolj izrojene, kot so lahko moški.

Bog ni moški – tudi ni ženska – mi vsi pa smo njegova podoba. Kako polno in pristno živeti v sodobnem krščanstvu Njegovo žensko stran. Kako kot ženska zrcaliti Njegovo podobo?

Tako, da dnevno kličemo Svetega Duha ali Sveto Duhinjo – Ruah. Pravkar sem prebrala knjigo Raniera Cantalamesse, Spev Duha, in govori točno o tem, kar sem že dolgo sama slutila. Samostalnik ruah je ženskega spola. Ko so apostoli, Marija, Jezus … govorili o Svetem Duhu, ga klicali … so govorili o ženski. Darovi Svetega Duha so zelo ženski. V molitvi lahko kličemo: »Pridi, obišči, napolni.«

Bog neizmerno spoštuje našo svobodno voljo. On ni posiljevalec kot hudič, ki se vsiljuje. Bog vedno sprašuje. »Ali hočeš?« Poln je nežnosti. Zato ga moraš povabiti, izraziti svojo svobodno voljo. Naš Bog je oseba, ni neka sila, vesolje, energija … Obisk je srečanje, Bog je oseba in želi osebni odnos.

Ko te Sveti Duh napolni, je to toliko ljubezni, da moraš oznanjati. Žive vode Ljubezni ne moreš zadržati zase. To je premočno, to je narava božje ljubezni. Potem so vidni tudi sadovi. Svojo duhovnost moraš vedno preverjati po sadovih. Lahko vsak dan par ur klečiš v cerkvi pred Najsvetejšim, ampak če zaradi tega nimaš več potrpežljivosti, več miru, več veselja, več ljubezni do bližnjih … nič ne koristi. To je bilo potem samo vrtenje okoli sebe. Odnos z Bogom ni magija.

Zjutraj, ko se zbudiš, začni dan z molitvijo in se posveti Sveti Duhinji, tako da jo pokličeš. Življenje se spremeni, če jo povabiš v svoje življenje. Počasi začneš v svojem življenju opažati njena znamenja. Vidiš, da je življenje polno majhnih in velikih čudežev. Živeti začneš v sedanjem trenutku.

Moderna čuječnost je v krščanstvu zelo stara stvar. Danes so jo okrancljali in vrgli ven Boga. V enem od težkih obdobij v svojem življenju sem si zapisovala, kaj vse me skrbi in straši glede prihodnosti. Ko sem to kasneje pogledala, sem ugotovila, da se prav nič od tega ni zgodilo. To je namen hudiča, da te zveže v strahu z apatijo ali obremeni s krivdo preteklosti. Le v sedanjem trenutku pa res lahko živim in sem hvaležna za vse.