Kakšni so najini zmenki po 30 letih zakona

Vir: Storyblocks

Medtem, ko sva živela v prepričanju, da sva še kar mladoporočenca, se nama je nabralo skupnih 30 let. In če kdo misli, da tako stari zakonci (Hm, stara? Midva pa že ne!) skupaj hodijo samo še v savno (mmm, finska savna je zakon) in toplice, se hudo moti. Res je, da bi lahko bili najini zmenki bolj redni in bolj načrtovani, ampak obstajajo pa še. Še kako obstajajo.

Ne, bosa in vriskajoča po rosni travi navsezgodaj zjutraj, po tem, ko sva noč prespala v stari »katrci« na robu odročne vasi na Idrijskem, ne tekava več. Rada in veliko pa hodiva po obronkih gozdov in travnikih in se drživa za roke. Še vedno po vseh teh letih.

Če sva včasih, skoraj še »toplega«, pogledala skoraj vsak film, ki je na novo prišel na filmska platna, se imajo filmi zdaj čas pošteno umediti, preden jih pogledava. Tudi izbirčna sva bolj in tiste, ki naju nagovarjajo, pogledava večkrat in pustiva, da se naju dotaknejo in dotikajo. Korona je poskrbela, da sva si doma na novo uredila prijeten kotiček za ogled filmov. Dogajanje v filmu nama je sicer še vedno pomembno, ampak najbolj pa uživava v počasnih, lepih posnetkih z obilico dobre glasbe. In morda kozarcem res, res dobrega vina zraven.

Otroci in popolna odsotnost vsakršnih babic so naju naučili, da so slavnostne večerje rezervirane za redke priložnosti. Potreb po varstvu že precej let ni več, hoja po restavracijah pa se ni nikoli zares povrnila. Se pa tu in tam pojavi priložnost, ki jo zgrabiva z obema rokama.

Posebne sorte zmenki so najini skupni delavski podvigi. Spoznala in zaljubila sva se na taizejskem novoletnem srečanju, ko sva skupaj zlagala neke polivinile. In vse od tedaj izredno rada skupaj delava. Všeč mi je, kadar je moj mož zabaven in ker postane še posebej zabaven, ko je utrujen (če je le sit). Najin kos zemlje je precej oddaljen od našega doma, zato vedno delava »na horuk«. Domov se odpraviva šele, ko porabiva zadnje atome energije in ko zadnji sončni žarek izgine za hribi. Včasih sva na smrt utrujena, a tedaj se med nama razvije posebno tovarištvo, polno zadovoljstva nad opravljenim delom in nad tem, da sva to delo opravila skupaj. In nič kolikokrat se zgodi, da so taki večeri najbolj nasmejani.

Zelo rada kdaj kaj skupaj prebereva. Včasih v postelji stakneva glavi in bereva potiho, drugič drug drugemu kaj prebereva naglas. Vedno mi je zanimivo poslušati moža, kaj mi ima o prebranem povedati, kaj razmišlja, kaj ga nagovarja … Saj je to tudi zmenek?

Zmenki zadnjih mesecev pa so najbolj po mojem okusu. Zgodnje vstajanje v sveže sobotno ali počitniško jutro, skupen zajtrk in hiter pohod po najinem gozdu. Kako lepo nama je v svežini in nedolžnosti dneva!

Posebne zmenke doživljava, ko se skupaj odpraviva k sveti maši. Vse sorte maš sva doživela.  Zaljubljene maše, ko sva bila še fant in dekle, raztresene, ko sva bila mlada starša, ki sta se po maši spomnila predvsem tega, kolikokrat sva s katerim otrokom prehodila pot pod korom, spomniva se maš, ko smo končno spet lahko sedeli skupaj, vsi, pri miru in brez otroškega čebljanja, pa tistih koronskih ob 6h zjutraj ob televiziji in teh v zadnjem času, ko sva vedno večkrat pri maši spet sama. Na zmenke z Gospodom prihajava iz življenja, ki ga trenutno živiva, Gospod pa naju čaka. Vedno isti. Vedno z odprtimi rokami.

Na kakšne zmenke hodita pa vidva?