Urška Fartelj: “Ko pride najstnik do tebe in se želi pogovarjati, izkoristi tistih pet minut, ker so veliko vredne.”

Foto: Kristian Ravnič

Urška Fartelj je, kot pove sama o sebi, najprej mama, žena, hčerka, vnukinja, prijateljica …  pa tudi kuharica, fotografinja, pisateljica in ustvarjalka enega najbolj branih slovenskih kulinaričnih blogov, 220 stopinj poševno. Urška pa ne navdušuje le kulinarično, ampak je tudi modra in pronicljiva sogovornica. Tokrat nam je odstrla nekaj svoje zasebnosti in zaupala, zakaj je treba dati družino vedno na prvo mesto ter kako se sooča s svojo kronično boleznijo. Z nami je delila tudi nekaj nasvetov glede vzgoje najstnikov, zakonskega odnosa, diet, uživanja sladkarij …  

V eni svojih knjig ste zapisali, da kot otrok niste radi kuhali. Kako je torej prišlo do tega, da imate danes enega najbolje branih kuharskih blogov v Sloveniji in več izdanih kuharskih knjig?

Res je, nisem rada kuhala. Vse potrebuje svoj čas. Čas, da ugotoviš, da to ni le neka nuja, ampak potreba. Da delaš dobro sebi in drugim, če pripraviš dober, kvaliteten obrok. Dokler sva z možem živela sama in sva večino dneva delala, sva kuhala malo ali nič. Osebno sem začela redno kuhati, ker je imel sin alergije. Vsa predelana živila imajo neke E-je, sojin lecitin, laktozo … česar moj otrok zaradi dermatitisa in alergij ni smel. Tako sem začela kupovati posamezne sestavine. Meso, moko … in sem začela sama kuhati. Pa tudi zaradi moje bolezni – fibromialgije, ki ima za posledico slabljenje spomina. Želela sem zbrati recepte, ki jih imata moja otroka rada, da jima jih bom lahko zapustila. Prav tako sem želela sebi olajšati delo, ko bom v fazi, da se stvari več ne bom spomnila. Zato sem recepte zapisovala na način, da sem podrobno razložila vse korake in jih tudi poslikala. To je bilo lažje storiti na spletu kot v zvezek.

Torej ni bilo v ozadju neke marketinške strategije?

Ne, ko sem začela pisati blog, sem imela že 40 let. Takrat facebook še niti ni bil tako popularen … saj je bil, ampak ko si toliko star, nimaš pojma, kaj se vse da narediti na internetu. Da bo to postalo moje delo, moja služba? Tega si niti v sanjah nisem predstavljala. Zame je bila služba nekaj, kamor greš za 8 ur, v pisarno ali tovarno, tam oddelaš in to je to.

V tistih časih je bila v večini kuharskih knjig v receptu ena slika končne jedi, sestavine in kratek opis. Ko sem se jaz učila kuhati po takšnih receptih, mi stvari nikoli niso uspele, kot je bilo na fotografiji, ali pa sem se izgubila že nekje med postopkom. Ni bilo dovolj podrobno opisano in če nisi že predhodno vešč kuhanja, je tistih par navodil premalo. Ker imam strah pred izgubo spomina, sem začela vse korake recepta fotografirati in zelo podrobno opisovati. Najprej zase, ne za druge. Začela sem torej iz lastne potrebe, da nekaj pustim otrokom in pa za pripravo, da si olajšam življenje, ko bo moja bolezen napredovala, da bom čim dlje ostala aktivna.

Foto: Kristian Ravnič

No, videti pa je, da si ljudje želijo znati kuhati in želijo znati dobro kuhati in so ugotovili, da so vse te moje vmesne fotografije in nasveti zelo koristni in so začeli mojo spletno stran masovno uporabljati. Recepti so preprosti, jed je na koncu dobra, prihranijo denar, saj jim jed vedno uspe in se tudi poje. Na drugi strani pa so to tudi opazila druga podjetja, ki so mi začela ponujati sodelovanje, in na neki točki je to postalo moje delo in služba. Ko mi je prvič neko podjetje ponudilo, da mi pošlje sestavine in mi plača objavo, sem bila popolnoma začudena, da me nekdo želi plačati za to. Ne predstavljaš si, da stvari lahko tako funkcionirajo. Še vedno kuham zase in svojo družino in še vedno pišem za to, da bosta moja otroka imela to zapuščino od mene. V svojih knjigah vedno izbiram recepte, ki jih imata ona dva najraje. Želim, da vse življenje, tudi ko jima ne bom več kuhala jaz, ohranita raznolikost in raznovrstnost obrokov. Res pa je, da v zadnjih letih upoštevam tudi želje svojih sledilcev in bralcev, ki mi pišejo, naj skuham neko jed … šele potem pa so na vrsti naročniki.

Začela sem razmišljati, kaj mi je v življenju najbolj pomembno. Ali položaj, denar, višja plača ali družina. To zadnje je pri meni odtehtalo.

V svojih knjigah nimate le receptov, ampak tudi tople, ganljive in skoraj poetične opise svojih staršev in rodnega Prekmurja. Sliši se, kot da ste imeli precej idilično otroštvo …

Ja. Sicer se mi kot otroku ni zdelo idilično. Moral si v šolo, ni bilo vse komoditete, kot je danes, zunaj smo v mrazu čakali, pešačili, pomagati smo morali doma, na njivi, v vinogradu … Če pa zdaj pogledam nazaj, so vsi ti spomni, ki takrat morda niti niso bili prijetni, zdaj postali prijetni. Zato je potrebno, da smo z otrokom in da skupaj ustvarjamo spomine. Čeprav se njemu morda danes zdi, da mama teži in je oče tečen, bo vse to nekoč postalo del njega in njegovih prijetnih spominov. Veliko otroških spominov je povezanih tudi s hrano. Kaj so mi starši pripravili za jest. Kako sva z očetom najprej delala v goricah, potem pa šla nabirat gobe. Takrat sem se bala, da se ne izgubim v gozdu, zdaj pa vem, da se je ati vsake toliko oglasil, me klical, da je pazil name. Šele kot starš razumeš marsikaj, česar kot otrok nisi.

Po štiridesetem vidiš vedno več teh stvari in vedno bolj znaš ceniti te stvari, ki jih prej nisi. Mislim, da je kombinacija mladega in starega dobra. Mladi se učijo od starih in obratno. Z očetom skupaj vrtnariva in še zdaj kdaj obrnem oči … hočem uvesti neko novost, pa on ni za to … potem pa počasi skozi leta ugotoviš, da so to preverjene stvari, ki jih on dela. Nekaj starega, naučenega na izkušnjah, je največ, dobrodošle pa so tudi novosti. Treba je kombinirati staro in mlado, znanje in izkušnje in se spoštovati medsebojno. To je recept za dobre odnose.

Kako je vas kot žensko oblikovalo materinstvo?

Preden sva dobila otroke, sva bila oba z možem močno zasedena z zahtevnimi službami. Ko dobiš otroka, nekako še vedno misliš in želiš, da boš lahko vse tisto, kar si opravil prej, opravil tudi sedaj. Še vedno imaš iste prioritete, želje, kot si imel prej. V neki fazi pa potem ugotoviš, da ne moreš več dve uri porabiti za čiščenje stanovanja, iti vsak dan ali tudi vsak teden na kavo s prijatelji ali da ne boš vsak dan gledal svoje najljubše serije … vzpostaviti si moraš neke nove prioritete in to je najtežji del. Zdi se mi, da na tej točki veliko partnerstev propade, saj enostavno ne zmoreš vsega. Še vedno želiš vse tisto, kar si prej, ampak enostavno ne gre. Sprejeti moraš, da je OK, tudi če nimaš posesano. Ko je otrok majhen, to težko razumeš. Vsaj pri meni je bilo tako. Ne razumeš, dokler ne preživiš. Kot mama moraš naenkrat skrbeti za otroka, za hrano, za gospodinjstvo, omejiti moraš stike s prijatelji … učiš se živeti v novem okolju in na nov način. Sčasoma se naučiš in gre, a rabiš razumevanje partnerja.

Včasih nisem vedela, katero položnico naj plačam, takšno finančno krizo sva imela. Vedno pa sva se imela rada in sva bila rada skupaj.

Ste si morali kot mama na novo postaviti prioritete v življenju?

Ko sta bila moja otroka stara 1,5 in 3,5 leta, sem bila direktorica v nekem podjetju in cele dneve v službi. Počutila sem se, kot da me želijo raztrgati z vseh strani. Služba, mož, otroci, gospodinjstvo … Spomnim se trenutka, ko sem šla popoldne spet nazaj v službo in je prišla hčerka do mene, se mi obesila na nogo in me prosila: »Mama »nejdi« v službo!« To je bil prelomni trenutek zame. Da sem začela razmišljati, kaj mi je v življenju najbolj pomembno. Ali položaj, denar, višja plača ali družina. To zadnje je pri meni odtehtalo. Mesec dni za tem dogodkom sem dala odpoved. V tistem času sem začela tudi pisati recepte in se ukvarjati s fotografiranjem hrane. To mi je bilo v veselje in sprostitev. Včasih moraš nekaj spustiti ali zgubiti, da potem lahko začneš nekaj na novo.

Foto: Kristian Ravnič

Kako pa ste v tistem napornem obdobju vzdrževali zakonski odnos?

Pravzaprav sva v tistem obdobju oba pustila tiste naporne službe, ki so naju bremenile.

Mož je šel potem delat pravosodni izpit. Tako je bilo pravzaprav nekaj časa še bolj naporno, saj je začasno še več padlo name. Tudi finančno je bilo zelo na tesno. Jaz sem delala na pol, on ni delal in se je doma učil.
Spomnim se, da me je, ko sem prišla domov, potem ko je bil on ves dan doma in se učil, spraševal, kaj bo za kosilo …  Nekaj časa je bila kar kriza. Toda če te poteze ne bi naredila, ne bi bila tam, kjer sva zdaj. On je sedaj odvetnik, pisarno ima čez cesto, jaz jo imam doma, in posledično sva ves dan skupaj. On veliko dela od doma, jaz tako ali tako. To, kar jaz kuham – ustvarjam recepte – je v bistvu naša družinska prehrana (zdaj že en mesec jemo božične večerje ☺). Rada sva skupaj, rada skupaj delava, se druživa … Če slediš temu, kar ti sporočata telo in srce, se vse nekako uredi, če pa butaš z glavo ob zid, ko nekaj ne gre, pa ni dobro. Čeprav se morda na začetku malo poslabša in je težje, pa je potem dobro. Včasih nisem vedela, katero položnico naj plačam, takšno finančno krizo sva imela. Vedno pa sva se imela rada in sva bila rada skupaj. Tudi zdaj, ko je bila korona, nam je bilo super. Radi smo skupaj doma. Tudi otroci, in to mi je velika potrditev. Pri nama je bil problem, ker se nisva videla in se nisva mogla pogovoriti. Se tudi skregamo, seveda, mislim, da je to zdravo. Ne smeš potlačiti stvari.

Nekako mi je lepo, ko pride in dela od doma … (smeh).

Čestitke možu, da ima ženo, ki ga ima tako rada … Oba kuhata?

Poleti, na dopustu, je on kuhar. Obožuje in obvlada žar. Jaz sem poleti samo za priloge in solate. Drugače pa jaz večinoma. Skoraj vsak dan naredim kak recept in potem je to naš obrok. Če pa ne morem, pa tudi on skuha.

Ko pride otrok do tebe in se želi pogovarjati, izkoristi tistih pet minut, ker so zanj veliko vredne. Brez šolanj, zgodb, nasvetov …

Imate dva najstnika. Kakšen nasvet imate za vzgojo le teh?

Še vedno nobenega. Verjetno ga bom imela pri šestdesetih ☺. Držim se sicer nasveta, ki mi ga je dala ena prijateljica. Pogovarjaj se! Tega se držim, ampak takrat, ko se on hoče. Ko pride otrok do tebe in se želi pogovarjati, izkoristi tistih pet minut, ker so zanj veliko vredne. Brez šolanj, zgodb, nasvetov … saj jih tudi sami nismo imeli radi.

Zdaj, ko so se zgodile prve ljubezni najinih otrok, (15, 17 let), nisva nikoli branila, da kdo ne bi smel priti k nam. Zdi se nama, da je ljubezen tisto, kar vsi rabimo. Tako pokažeš pravi odnos do tega čustva in do otroka. On v zaljubljenosti težko razume kaj drugega kot to, kako je lepo skupaj s svojo ljubeznijo, kako je lepo imeti nekoga rad.

Pa mi tudi kdo poočita, kako lahko dovoliva, da si hčerka pri petnajstih domov pripelje fanta. In sin punco. Mi smo se pogovorili, kaj je primerno in kaj (še) ni primerno obnašanje, kaj se sme … Če jim bom prepovedala, se bodo skrivali in dobivali drugje. Če že, naj si izkazujejo ljubezen in prijateljstvo doma, v varnem okolju. Ne govorimo o spolnosti. Govorimo o druženju, skupnem preživljanju časa. Da lahko kadarkoli vstopim v sobo, da ni zapiranja, skrivanja …

Najstnik v zaljubljenosti težko razume kaj drugega kot to, kako je lepo skupaj s svojo ljubeznijo, kako je lepo imeti nekoga rad.

Ko ti otroci prvič predstavijo svojega izbranca, si tudi sam negotov. Ne veš, kako ravnati. Ne želiš, da imajo otroci negativen občutek. Mi skupaj kuhamo, se družimo, skupaj preživljamo čas … prav je, da imaš en tak sproščen odnos tudi do tega. Ljubezen je lepa stvar, vsi hrepenimo po njej, ne vidim razloga, da bi jo svojim otrokom prepovedala, in tudi ničesar ne bom dosegla s tem. Tudi z njihovimi starši se pogovarjamo, gremo na kavo. Saj vsi vemo, da to verjetno ne bodo veze za vse življenje (morda pa tudi), bo pa nekaj, kar bo dalo našim otrokom izkušnje in jim obogatilo življenje.

Foto: Kristian Ravnič

Zdi se mi pošteno, da če ima moj otrok, ki ga imam rada, nekoga rad, da ga tudi jaz sprejmem in pokažem naklonjenost do te osebe. Da tudi jaz spoštujem to njegovo ljubezen. S prepovedovanjem bi zgolj ustvarjala okolje, v katerem bi mi moral moj otrok začeti lagati in skrivati stvari pred mano.

Če sem sprejemala otrokove prijatelje iz vrtca, šole, ki jih je moj otrok imel rad, zakaj zdaj ne bi sprejemala nekoga, ki ga ima moj otrok rad, ki mu veliko pomeni?

To, da je najstnik rad doma, da ne beži od doma, da želi preživljati čas z družino, da želi svojega izbranca vključiti v njo, je zame največji dokaz, potrditev dobrih odnosov.

S prepovedovanjem bi zgolj ustvarjala okolje, v katerem bi mi moral moj otrok začeti lagati in skrivati stvari pred mano.

Omenili ste svojo bolezen. Nam lahko poveste več o njej in o tem, kako se soočate z njo?

Imam fibromialgijo in to že 20 let. Gre za kronično bolezen, pri kateri te bolijo mišice, sklepi … in imaš skoraj neprestane bolečine. Analgetiki ne pomagajo. Zame je vsaka telesna dejavnost do sedemkrat bolj naporna kot za zdravega človeka. Če jaz tečem en kilometer, je to primerljivo temu, da jih vi tečete sedem. Veliko moram počivati. Rada kolesarim, sicer me zelo izčrpa, a se mentalno prerodim in je vredno. Ponoči slabo spim, do 20x se zbudim zaradi bolečin … Toda moraš ostati aktiven, se naučiti živeti s tem, ker če se ne, ne zmoreš.

Veliko ljudi ima danes težave s prekomerno težo in hitro posežemo po nekih instant dietah. Imate morda kak nasvet za ljudi, ki bi se radi bolj zdravo prehranjevali?

Vsaka dieta je velik stres za telo. Če gre za zdravstvene težave, je ta stres pač nujen. Če pa gre za shujševalne diete, še posebej radikalne, pa je ta stres neupravičen … Treba je spremeniti način življenja in odnos do hrane. Tudi nobena skrajnost ni dobra. Lahko si privoščiš hamburger in torto, toda ne celega pekača, kos pa gotovo. Če se sicer zdravo prehranjujemo, je lahko do 20 % hrane »nezdrave«.

Izjemno pomembno je, da s hrano ne tešimo stresa in čustvenih težav.

So pa tri pravila, kdaj lahko jemo sladkarije. Ne za zajtrk, ne eno uro pred kosilom in ne, ko je zunaj tema.

Kako pa pri otrocih vzpostaviti zdrav odnos do hrane, še posebno ob vseh sladkarijah, ki so na stalnem dosegu?

Pri nas doma so bile sladkarije vedno v spodnjem predalu – na dosegu. So pa tri pravila, kdaj lahko jemo sladkarije. Ne za zajtrk, ne eno uro pred kosilom in ne, ko je zunaj tema. Če se otrok za zajtrk dobro naje, do kosila ni lačen … potem, če ni jedel dopoldne, se za kosilo dobro naje … popoldne kaka slaščica, pozneje pa ne več … ko imajo otroci vzpostavljene zdrave prehranjevalne navade, pravijo da so jim sladkarije presladke. Pomembno je kuhati in uživati dobro, raznovrstno hrano … potem bo tudi želja za sladkarijami manjša. Tudi ni treba kuhati in peči nekih velikih količin. Tudi glede slaščic, peciva … jaz naredim majhne porcije, za vsakega od nas kos ali dva in je dovolj. Pomembna je tudi varčnost. Vedno skušam porabiti sestavine, ki jih imam. Da ne mečem stran. Mislim, da tudi zato ljudje tako radi kuhajo po mojih receptih.

Brez česa ne morete v kuhinji?

Indukcije, kuhinjskega robota in lepe posode – mi polepša kuhanje ☺.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja