Svetovna pozornost je trenutno usmerjena v Francijo, v Pariz, kjer so v petek slavnostno otvorili olimpijske igre. O besedi »slavnostno« je bilo v minulih dneh prelitega ogromno črnila, saj so otvoritev ob spektakularni paradi športnikov po reki Seni zaznamovale kontroverzne umetniške točke, ki so se norčevale iz krščanske vere, o čemer smo na našem portalu že pisali.
Vsem tem polemikam, ki so jih nekateri skušali utišati z navajanjem, da kristjani ne poznamo zgodovine, da ni bila uprizorjena zadnja večerja ipd., ampak povsem druga umetniška točka (organizatorji so se nato opravičili za “nenamerno parodijo” na da Vincijevo delo Zadnja večerja), so sledili tudi pozivi k bojkotu olimpijskih iger.
Toda bojkot bi bil v prvi vrsti uperjen proti športnikom. Tistim, ki celo življenje čakajo na mogoče le eno priložnost, da svoje športne kariere kronajo z nastopi pod petimi krogi. Vprašajte le slovenske odbojkarje, koliko let odrekanj, trdega dela, žrtvovanja prostega časa in časa z družino je bilo potrebno, da so prispeli do tega premiernega nastopa na olimpijskih igrah.
Zato je prav, da namesto bojkota izberemo tiste zgodbe olimpijskih iger, ki pokažejo, da norčevanje iz vere, promocija različnih oblik ljubezni in skupnosti, za katere počasi zmanjkuje besed abecede, pokažemo na tiste zgodbe, ki jih je zares vredno spodbujati in jim dati mesto med prvimi novicami.
Zato menim, da bojkot ni pravi način. V tem svetu, ki očitno drvi v napačno smer, smo kristjani poklicani, da pokažemo, koliko nam pomenijo naše (krščanske) vrednote. In ne glede na debate in zgražanja po otvoritvi iger so tudi te igre prostor, kjer lahko na največjem odru pokažejo, kakšne vrednote želijo zasledovati. Zato je prav, da namesto bojkota izberemo tiste zgodbe olimpijskih iger, ki pokažejo, da norčevanje iz vere, promocija različnih oblik ljubezni in skupnosti, za katere počasi zmanjkuje besed abecede, pokažemo na tiste zgodbe, ki jih je zares vredno spodbujati in jim dati mesto med prvimi novicami.
Novak Djoković z jasnim sporočilom
Eden najboljših teniških igralcev vseh časov, Srb Novak Djoković, je v preteklosti večkrat izjavil, da je sicer res vrhunski športnik, a da je najprej ortodoksni kristjan. Športnik, ki svoje vere nikoli ni skrival, je po prvem odigranem dvoboju na olimpijskem turnirju izpod majice potegnil svojo verižico s križem, s čimer je požel veliko odobravanja pri navijačih, saj je poslal jasno sporočilo vsem, ki so se norčevali iz krščanstva na otvoritveni slovesnosti iger.
🚨🇷🇸DJOKOVIC SENDS POWERFUL MESSAGE WITH CHRISTIAN CROSS AT PARIS OLYMPICS
Tennis champion Novak Djokovic proudly displayed his Christian cross during the Paris Olympics, sending a powerful message amid controversy.
The Paris Olympics faced major backlash for alleged mockery… pic.twitter.com/xgHLFNCJ3o
— Mario Nawfal (@MarioNawfal) July 28, 2024
Preprosta poteza vrhunskega športnika. Poteza, ki nam kaže, da ni potrebno velikih in učenih besed, ampak je običajno dovolj le, da svoje vere ne skrivamo, ampak pokažemo, kaj nam je v življenju zares pomembno.
Jezus je pot, resnica in življenje (Janez 14,6). Kdaj ste nazadnje ta stavek izrekli na glas, izven cerkvenih zidov? Brazilska tekmovalka Rayssa Leal je po svojem nastopu na olimpijskih igrah v Parizu to sporočila predala celotnemu svetu in to s pomočjo znakovnega jezika. Po uvrstitvi v finale v svoji disciplini, kjer je osvojila bronasto medaljo je ta znameniti citat pokazala celotnemu svetu. Težko bi si za svojo pogumno potezo izbrala večji oder.
❗️🇫🇷 – Rayssa Leal, Brazilian competitor in the skate street competition at the Paris 2024 Olympics, qualified for the finals of the skate street category.
She bypassed the persecution of Christians and rules against religious expression during games and sent a message in sign… pic.twitter.com/ePW5DKNJKg
— 🔥🗞The Informant (@theinformant_x) July 28, 2024
Vrtec v olimpijski vasi
Nekateri športniki so na teh olimpijskih igrah v dvojni vlogi. Ob tekmovalnem motivu imajo še »dodatne opravke« s pripravljam flašk z otroško hrano, menjavanjem plenic, uspavanjem dojenčkov … Na igre so prispeli kot vrhunski športniki in obenem kot starši majhnim otrokom. Zato je za te starše več kot dobrodošla pobuda nekdanje vrhunske atletinje Allyson Felix, ki se že vrsto let trudi dokazati, da se vrhunski šport in materinstvo ne izključujeta. Felix je pred letom dni na Mednarodni olimpijski komite poslala pobudo, da se staršem-športnikom zagotovi varstvo njihovih otrok znotraj olimpijske vasi. Tako je nastal olimpijski vrtec, kjer lahko športniki preživijo kvaliteten čas s svojimi otroki, saj ti nimajo vstopa v olimpijsko vas.
»Vem, kako težko je tekmovati na najvišji ravni po rojstvu otroka, zato sem želela postati glas mater in športnic in jim odvzeti vsaj eno skrb iz njihovih ramen. S tem pa tudi sporočamo vsem ženskam, da lahko vedno izberejo materinstvo in so kljub temu vrhunske športnice!« je ob tem dejala Allyson Felix.
Do olimpijskega zlata pred sinovimi očmi
Združene Države Amerike so svojo prvo zlato medaljo osvojile v štafetni preizkušnji plavalcev na 4×100 metrov prosto. Eden izmed članov zlate četverice je bil tudi Caeleb Dressel. V svojem prvem odzivu po osvojitvi medalje ni izpostavljal vseh ur trdega dela in odrekanj, ampak je dejal, da je bila tekma zares nekaj posebnega in da mu vse na tem svetu pomeni dejstvo, da je zlato medaljo osvojil pred sinovimi očmi.
Ob tem dodajmo, da je ta medalja že njegova osma zlata medalja iz olimpijskih iger – a kot je sam dejal, najbolj posebna in tista, ki mu bo ostala v najlepšem spominu, saj je ob tekmovalnem bazenu prvič stal njegov sin.
To so le štiri zgodbe, ki jih lahko najdemo na letošnjih olimpijskih igrah. A vse tri kažejo, da je se je za vrednote (za družino in vero) vredno boriti in izpostaviti. In četudi mi ne nastopamo pod olimpijskimi krogi, ni naša odgovornost nič manjša.
Poglej tudi naše naročniške vsebine:
Dr. Gregor Starc: Če se ne bodo več gibali, je pred slovenskimi otroki in družbo temnejša prihodnost
Mag. Miran Možina: Starši naj otrokom omogočijo močno socialno mrežo in pristne stike
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Slovenci in Zahodnjaki pomankljivo razumemo na kakšen način verujejo in pripadajo pravoslavju Srbi (in tudi Rusi). Za njih je izražanje in kazanje zunanjih znakov svoje religije prvenstveno močno sporočilo tako drugim kot svoji skupnosti ‘sem Srb, sem Rus’. Izredno je vezano na nacionalno identiteto, česar si nek Slovenec ne more zamišljat. Torej – jasno izražena nacionalna pripadnost, lahko tudi nacionalizem, v dobrem in tudi manj dobrem pomenu. Mnogo manj gre tu za neko globoko premišljevanje o globinah vere, o Jezusu itd, temeljnih vrednotah krščanstva. Smešno se mi zato zdi hvaljenje Đokovića, pa Magnifica (nastop na Rakovniku) ipd, saj gre prevsem za izkazovanje srbstva. S čimer laho ni nič narobe, samo cerkvi pripadni Slovenci to vidijo povsem naivno, kot da gre za verne v slovenskem smislu, in ta naivost me skrbi. Cerkev je na podlagi naivnih pogledov, misleč da gre za njihove apologete in zaveznike, v preteklosti že sprejemala slabe odločitve.
Vera,bolje ne bi mogla napisati. Z vsem se strinjam. Veliko športnikov je samo navzven pokazalo neke krščanske simbole,v resnici teh vrednot ne živijo,oziroma jih malokdo.
“Korajža velja”, je rekel papež Woytila, ko je obiskal mlade v Postojni.
Tega naj se držijo tudi športniki in vsak naj bo to, kar je. In to je pokazal tudi Djoković.
Slovenci pa imamo pod kožo tisti “pra strah” še iz Titove svobode, saj v Titovi Jugoslaviji so bili najbolj preganjani Rimo-katoliki. Veliko jih je končalo v breznih, drugi pa so si rešili življenje z begom v tujino. Tisti, ki so ostali v domovini, pa niso dobili državne službe, če so prakticirali vero in se udeleževali bogoslužja.
Sicer pa je bila otvoritvena slovesnost OI v Parizu preveč podobna “PARADI PONOSA”, ki se v šport res ne bi smela mešati.
Milena,ravno katoličani v Sloveniji so prevečkrat dvolicnezi,za ceno svojega udobja bi izdali najbližjega,tudi zahrbtni so. Katoličani po liniji najmanjšega odpora. Vse za lasten interes itd. Seveda ni mečem vseh v isti koš,ampak katoličani so velikokrat dvolični.
S polno ritjo vsega se je lahko afnat,kajne?
Slovenci,da imamo prastrah iz Titove Jugoslavije. Ne vem, no,a se potem odrasli ljudje celo življenje delajo žrtve ali kako?
Za strah,sram,občutek krivde je veliko prispevala ravno stroga katoliška vzgoja,in to skozi desetletja.
In še vedno se ne moremo izvleči iz te partizansko-domobranske krivde,ali kako?