Urška Ajdišek: “Sanje so izjemno močno sredstvo naše notranje rasti.” (1. del)

Urška Ajdišek je jungovska analitičarka, psihoterapevtka, predavateljica in še marsikaj. Je tudi avtorica knjige z naslovom Sanje – Tiha zgodba naše duše. V intervjuju nam je podrobneje predstavila, kaj sploh sanje so in zakaj so tako zelo pomembne pri naši osebnostni in duhovni rasti. Po sanjah nam namreč lahko zelo očitno govori tudi Bog. Sveto pismo je polno takšnih primerov, prav tako zgodovina svetnikov. Morda bi jim veljalo prisluhniti tudi v naših življenjih … 

Kako ste poklicno zajadrali v te vode – kaj je bil vaš navdih?

Od nekdaj me je zanimala človeška duša. Kakšne so človeške poti, zakaj nekoga zanese sem, drugega tja. Zakaj se nekdo znajde v težavah in zakaj točno v teh težavah?

Moja pot je bila polna ovinkov in ovir, mnogih iskanj … Kot mlada sem seveda želela spreminjati svet. Začela sem v diplomaciji. Tam mi moja prirojena neposrednost ni bila v prid in sem hitro uvidela, da to ni moja pot. Sem pa globoko hvaležna za neprecenljive specifične izkušnje, katerih ne bi mogla pridobiti na nekem drugem področju. Ker sem si želela bolj neposredno vplivati na boljše življenje ljudi, sem poiskala pot v gospodarstvo, v zunanjo trgovino. Tukaj sem želela s pomočjo inovacij, novih tehnologij spreminjati okolje lokalnih ljudi tako, da bi zaživeli bolje, lažje. Veliko sem potovala po različnih državah po svetu, spoznavala njihove kulture in načine življenja ter z različnih zornih kotov opazovala odnose med moškimi in ženskami. Če pogledam nazaj, bi rekla, da sem bila večkrat na svojih poslovnih poteh vržena v vodo in sem nekako morala splavati, reševati, kar se je v tistem trenutku pač dalo. O teh preizkušnjah imam veliko zgodb, ki jih s prijateljicami z veliko glasnega smeha včasih obujamo. Vse te poslovne poti, bi rekla, so mi razširile duha, mi podarile številne uvide drugačnosti, celo bi si drznila reči ,modrosti’ in rada sem jih živela, a niti to ni bila povsem moja pot. Manjkala je duša. In moje poslanstvo pri tem.

Pot me je nekako zanesla k mojemu poznejšemu mentorju, psihiatru dr. Magdiču, ki me je v nekem pogovoru vprašal, če sem kdaj razmišljala o tem, da bi študirala psihoanalizo. Takrat me je prešinilo, kako me je ta človek prebral. Nekako se je vse zložilo na svoje mesto.

Danes imam res občutek, da lahko s svojim delom vplivam na svet. Morda ne na tisti velik svet zunaj, ampak na majhne svetove ljudi, ki potrkajo na vrata moje terapevtske pisarne. Če se dotaknem duše človeka, ki me je poiskal, da zaživi drugače, bolje, je moj cilj izpolnjen. Majhni svetovi različnih ljudi se spreminjajo od spodaj in to je prava pot, to je moje življenjsko poslanstvo. Več ljudi kot se spreminja od znotraj, lepši bo naš svet.

Tema sanj je bila do pred kratkim v našem prostoru precej velik tabu, nekaj kar je sodilo v področje vraževerja … resne obravnave sanj ni bilo… Potem ste vi napisali knjigo z naslovom Sanje, ki jo lahko bere in razume vsak … 

Sanjski svet in nezavedno me je intrigiralo odkar pomnim. Znanje o sanjah morala iskati po različnih knjigah v različnih jezikih, da sem si lahko ustvarila sliko o bistvenih smernicah njihovega delovanja. Torej, kot večina ljudi, sem izhajala iz sebe, kajti tudi sama bi si želela, da bi nekje na začetku raziskovanja imela na voljo literaturo, ki bi povzela večino znanj s tega področja.

Drug razlog pa je neka strokovna podlaga sanjanja. Namreč večkrat me je v analitičnem procesu kdo nezaupljivo pogledal in mi rekel: kako ste to vedeli?!? In takrat sem se počutila, kot da name gledajo, kot da sem vedeževalka in napovedujem njihovo sedanjost in prihodnost. Res, da ljudi kar začutim in pri delu uporabljam svojo intuicijo, toda žal moram razočarati, vedeževalskih sposobnosti nimam in vse, o čemer v knjigi pišem, je plod raziskovanj in praktičnih izkušenj, do katerih sem se dokopala sama ali so se do njih prebili kolegi. S tem želim povedati, da vsak, ki želi, se lahko dela s sanjami priuči. In to je namen moje knjige.

Sanje običajno ne napovedujejo prihodnosti, ampak govorijo o tem, kar se nam trenutno dogaja. Kažejo nam ogledalo naših utvar ali napačnih odločitev, pogosto vsebin, ki jih ne slišimo prav radi.

Med ljudmi je ogromno napačnih predstav o sanjah …

Pogosto zamenjujemo preroške sanje, ki simbolično napovedujejo prihodnost, a so zelo redke, z drugimi vrstami sanj, ki običajno govorijo o našem duševnem stanju tukaj in zdaj.

Sanje običajno ne napovedujejo prihodnosti, ampak govorijo o tem, kar se nam trenutno dogaja. Kažejo nam ogledalo naših utvar ali napačnih odločitev, pogosto vsebin, ki jih ne slišimo prav radi. Kajti sanje sledijo načelu, da imamo sedaj, v tem trenutku, moč in orodja, da delujemo in spreminjamo svet. Predvsem svoj svet.

Včasih sanje celo predlagajo možne usmeritve, ki bi nam koristile ali rešitev iz naše trenutne zagate ali umetnikom kot navdih za njihove stvaritve in znanstvenikom ključne manjkajoče podrobnosti za nova dognanja. Imamo številne primere po svetu: npr. August Kekule, ki je utemeljil kemijo zgradbo ketonov, Niels Bohr, zgradbo atoma ali Steven Spielberg, ki iz njih črpa ideje za svoje filme.

Če se vrnemo k preroškim sanjam, so to edina vrsta sanj, ki je nekako usmerjena v prihodnost. Dogajajo se redkim, predvsem ljudem ki so zelo močno povezani s sanjskim svetom in svojim nezavednim. Ali se nam zgodijo enkrat v življenju in nam napovedo našo življenjsko usodo, to vrsto preroških sanj imenujemo velike sanje. Ali sanje, ki nastopijo v času hujših kriz, lahko osebnih prelomnic ali družbenih, kot so vojne, lahko tudi naravnih katastrof. Če se znajdem pred bankrotom, ločitvijo, npr., ali mi umre partner, mi včasih sanje to napovedo, lahko mi tudi napovedo, da bodo okoliščine katastrofalne, a mi bo uspelo krizo uspešno prebroditi.

Lahko navedete kakšen primer … 

Tak primer sanj je doživela gospa po ločitvi, tujka, ki je sanjala, da se podira hiša, ona in sin pa stojita ob njej. Lahko bi prehitro napačno zaključili, da sanje napovedujejo potres in da se morajo ljudje tistega območja evakuirati. Ampak ne. Potres je predstavljal pretres v njeni osebni življenjski zgodbi. Njej se je življenje streslo, ona pa je kljub potresu (ločitvi, selitvi, spremembah) stala ob sinu in predstavljala zavetje ter trdnost za njiju. Sporočilo teh sanj je, da se svet okoli njiju lahko popolnoma pretrese in podre, ona pa bo ostala stabilna in varna skupaj s sinom. Te sanje so bile zanjo zelo prelomne. Ampak kljub simbolu potresa niso predstavljale sporočil kolektivni družbi, saj niso presegale njene osebne zgodbe.

Neki drugi gospe, s katero že več let sodelujeva, pa so sanje napovedale vojno v Ukrajini. Te pa so sporočale splošno kolektivno nevarnost ljudem tistega območja, kjer tudi sama deluje.

Drug namen preroških sanj pa je, da pretresejo ljudi, ki sanje omalovažujejo, pa jih ne bi smeli, ker smo na primer v nevarnosti.

Sanjamo namreč vsi, 4-5x na noč, vsako noč. Tudi če sanj ne beležimo ali nanje nismo pozorni, sanje delujejo. Če pa smo nanje pozorni, nam pridejo naproti. Na tak način nam nezavedno spregovori. Še posebej, kot zgoraj omenjeno, kadar smo v nevarnosti. Spomnim se primera klientke Jungove učenke Marie Louise von Franz, ki je bila uspešna podjetnica in sanjam ni posvečala pozornosti. Neko jutro je pretresena obiskala svojo terapevtko, da je sanjala o številki leta, na katerega bi morala iti, pa ga je zamudila. To letalo je imelo nesrečo in je strmoglavilo. Na tak način sanje šokirajo. Te spomnijo: »Hej, zbudi se!« Posveti pozornost svojim sanjam!

Moja velika želja je , da ljudem, ki jih to zanima, približam tematiko sanj na preprost način. V knjigi sem skušala vključiti čim več primerov sanj in jih razložiti, da bi ljudje lažje razumeli dinamiko in delovanje sanj ter njihove potencialne usmeritve za naša življenja.

Sanje so namreč najboljše orodje, s katerim si lahko na svoji osebni poti pomagamo.

So v bistvu govorica našega nezavednega, ki nam skuša spregovoriti in nas usmerjati … bolj jim prisluhnemo, bolj izrazita je njihova govorica. Kaj bi vi svetovali človeku, ki se do sedaj ni kaj dosti zmenil zanje …

Ogromno ljudi pride k meni in rečejo: »Veste, jaz pa ne sanjam.« Tudi jaz sem to nekoč, po daljšem obdobju nepomnenja sanj, rekla. Recept je zelo preprost. Zvečer, preden zaspiš, pripraviš list papirja in pisalo  na nočno omarico in budilko nastaviš 10 minut preden se običajno zbudiš. Zjutraj, ko se zbudiš, samo ugasneš budilko in preden se premakneš, ali storiš karkoli drugega (razen, da ugasneš budilko)… se skušaš spomniti sanj. Kje si bil, kaj se je dogajalo, kateri ljudje so bili navzoči, kako si se počutil … Sčasoma se sestavi zgodba in če jo skušaš analizirati (predlagam s pomočjo strokovno usposobljene osebe), začneš zaznavati neko rdečo nit sanjske zgodbe in, če je le mogoče, tudi njihovo sporočilnost.

Sanje se bodo vedno odzvale, če bomo mi pokazali iskren interes. Če pa smo preveč pretenciozni in hočemo prav vse analizirati in nadzorovati, se lahko sanje ustavijo. Takrat je treba spoštovati to potezo naše psihe, počakati in se prepustiti. Dovoliti temu božjemu v nas, da spet pride do besede in spregovori.

Sanje so vedno bile pomembne v krščanstvu, le da so to razumeli zgolj nekateri, ki so se upali vanje poglobiti.

Kako prepoznati ali gre za neke arhetipske sanje ali gre za našo, individualno govorico nezavednega?

Našo psiho si lahko predstavljamo kot nek krog. Na vrhu je ego. Globlje je osebno nezavedno. V sanjah preživimo večino časa v tem področju. Tukaj se nahajajo naši kompleksi. Po Jungu ti kompleksi niso nič slabega, ampak so neko naše gibalo, zaradi česar napredujemo ali nazadujemo. Iščemo svoje rešitve. Globlje v naši psihi pa imamo en velik bazen, ki je skupen naši kolektivni duši. Tam so pa vsebine, ki so nam vsem skupne. Vsi imamo neko občutenje mame, arhetip mame, vsi imamo arhetip smrti, arhetip poroke, arhetip rojstva … Kako se bo arhetip mame oblikoval v meni, je moja osebna izkušnja in takrat predstavlja to moj osebni materinski kompleks. V kolektivnem nezavednem pa se nahaja tudi neko kolektivno občutenje materinskega arhetipa. Mati zemlja, recimo. Ko sanjamo arhetipske sanje, so zraven tudi zelo močna občutja transcendentalnega. Vemo, da gre za nekaj večjega od nas. Obnemimo. Te sanje te pustijo besed. Veš, da to presega tvoj individualni nivo. Ostane pa močan občutek božjega.

Jung je napisal, da kristjani postavljamo med sebe in Boga Cerkev in Sveto pismo, Bog pa bi nam rad velikokrat spregovoril prav po sanjah. Na prvi pogled se to sliši precej spiritualistično, toda če pogledaš po Svetem pismu, so prepolne sanj po katerih govori Bog. Cerkvena zgodovina je polna svetnikov, ki so sanjali »božje sanje« (don Bosco … ) … Ali morda zanemarjamo močno sredstvo duhovne rasti?

Povprečen kristjan pogosto dobi občutek, da so sanje nekaj vraževernega, mislim, da zato, ker se jih ljudje, ki jih ne poznajo, na nek način bojijo. Kar je razumljivo, saj so izjemno močno sredstvo naše notranje rasti in nas sanje pogosto šokirajo. V njih ni prostora za igre navidezne moči in nas pogosto prizemljijo. Po njih smo vsi zares enaki, goli in bosi, potrebni luči … podobno kot pravi Sveto pismo: pred Gospodom smo vsi enaki. Če se sanjam odpremo in jim sledimo, bomo s stališča našega notranjega razvoja nagrajeni. Tako da ja, sanje so vedno bile pomembne v krščanstvu, le da so to razumeli zgolj nekateri, ki so se upali vanje poglobiti.

Zelo mi je žal, da je tako. Da smo to izgubili, da to ni več naš notranji kompas. Ker ga ni strokovnjaka, terapevta, ki bi več vedel o tebi, tvoji psihi, tvoji duši … ki bi bil boljši vodnik skozi življenje kot tvoje sanje.

Morda je čas, da se to znanje vrne k ljudem … Kaj torej lahko danes naredimo, da začnemo osebno in duhovno rasti s pomočjo sanj? Torej, si jih zapišemo in smo nanje pozorni … kako pa si jih naj interpretiramo? Kajti kljub temu je potrebno priznati, da so neke sanjske knjige dejansko polne vraževerja in je odpor cerkve do njih do neke mere upravičen.

Ljudje, ki hočemo delati na sebi, bomo gotovo našli način za to. Napredek je že, če poslušam simbole v vsakdanjem življenju. Najprej to, kar mi sporoča moje telo. Katere težave imam v telesu? Kakšne občutke imam ob tem? Kje me boli? Zakaj me tam boli? Kaj mi želi povedati moje telo?

Potem opazovanje vzorcev obnašanja. Zakaj vedno v odnosih reagiram na podoben način? Zakaj se s partnerjem vedno prepiram okrog istih reči? Zakaj v službi konstantno naletim na iste vrste šefa? V drugi preobleki, ampak imam z njim enake težave.

To so izzivi, ki so na dlani. Najprej moramo namreč sami najti pravi razlog, zakaj naj bi sploh napredovali in rasli. Recimo, hočem napredovati, ker nočem stalno ponavljati istih vzorcev. Potem se obrnem na svoje nezavedno, k sanjam po pomoč, s kakšnimi namigi. Sanje se bodo odzvale.

Sanjske knjige so v tem smislu lahko zavajajoče, ker simboli v različnih kontekstih lahko pomenijo zelo različne vsebine, glede na okoliščine sanjavca, ki pa jih sanjska knjiga ne upošteva. Lahko pa ta knjiga, ki je nastajala skozi stoletja, zadane kakšna splošna dejstva nekemu človeku, drugemu pa ne. Po drugi strani pa se spominjam nekega gospoda, ki mi je pred leti na enem izmed izobraževanj povedal, da vsakič ko on sanja meso, v njegovi družini nekdo umre. To pomeni, da je njegovo nezavedno razvilo nek njemu lasten simbol, ki nikomur drugemu ne pomeni isto. Kar se seveda tudi zgodi.

Napredek je že, če poslušam simbole v vsakdanjem življenju. Najprej to, kar mi sporoča moje telo.

Kako si torej pomagati v vsakdanjem življenju?

S tistim, kar imam najbližje. Začnem zapisovati sanje. Ker pa so sanje vseeno kar zapletene, je fino, da nisi povsem sam pri tem. Je dobro, da prebereš vsaj kako knjigo. Da veš, na kaj moraš biti pozoren. Poleg moje knjige, ki jo najdete v knjižnicah (ali jo kupite), je pisal o sanjah Borut Pust, pa še nekaj prevedenih je na to temo, seveda vsaka nekako z drugačnim pristopom …

Poleg sanjskega dnevnika, ki sem ga izdala kot prilogo knjigi, in v katerem so podrobna navodila, kako se analizirajo sanje in napotki do analize vsakega simbola ter več obrazcev za zapisovanje sanj vsako noč z namenom boljšega razumevanja in dojemanja sporočilnosti ter namena vsakih sanj, smo s partnerskim podjetjem razvili tudi interaktivno aplikacijo za zapis sanj, ki omogoči tudi mobilno verzijo sanjskega dnevnika, če vam je to ljubše. Poleg tega pa smo ravno za pomoč ljudem pri razvozlavanju pomena posameznega simbola za njihovo življenje, odprli tudi spletno stran, kjer so razloženi simboli v svojem pozitivnem in negativnem pogledu, česar doslej podobne spletne strani še niso upoštevale in ponujale. Tako lahko posameznik svoj simbol lahko poišče med možnostmi pojavljanja v različnih kontekstih glede na način, kako njegov sanjski simbol nastopa v njegovih sanjah. Stran se ves čas dopolnjuje z novimi simboli in razlagami, ki jih prejemamo od ljudi in analiziramo za njihove potrebe. Vsak simbol ima namreč pozitivno in negativno stran in to je za razumevanje sanj zelo pomembno.

Recimo avto. Simbolizira vidik našega ega, naš življenjski motor. Lahko pomeni svobodo, da se mi za razliko od drugih npr. kolektivnih prevoznih sredstev ni treba prilagajati. Po drugi strani pa lahko pomeni tudi to, da se z avtom pelješ mimo ljudi, s katerimi se ne želiš soočiti ali priti do neke unikatne znamenitosti. Če se z avtom zaletiš, lahko pomeni, da moraš od tam dalje peš, ne moreš se več skrivati za varnostjo avta. Moraš naprej, tak kot si, ranljiv, počasi, a zanesljivo.

Simbol povezuje sanjavčevo nezavedno z zavestjo in če ga želimo v polnosti dojeti, mora rezonirati v našem telesu s celoto naše osebnosti – našimi čustvi, predstavami, umom ter duhom. Sanje nas hranijo ravno s pomočjo simbolov, ko jih zaznamo v sebi in ob njih doživimo močno čustvo, se zgodi potencial spremembe. Dobro je, da simbol nekaj časa v sebi nosimo…razkriva se nam počasi v številnih nivojih in razsežnostih, ki so za nas zdravilne

Se pravi, se moramo šele naučiti govorice našega nezavednega?

Ja. Črpamo iz bazena kolektivnega nezavednega. Ampak meni lahko nek simbol v sanjah pomeni nekaj povsem drugega kot nekomu drugemu. Če sanjam mamo, je mama nek univerzalni simbol kot tak. Ampak meni osebno lahko pomeni marsikaj. Lahko predstavlja mene, kadar sem podobna njej, ko jaz utelešam njene lastnosti. Lahko predstavlja njo in njen odnos do mene. Lahko pa predstavlja tudi mene kot mamo. Kakšna mama sem jaz svojim otrokom. Vse vidike je treba raziskati.

Nevarno se je lotevati analize sanj brez znanja ali strokovne podpore. Recimo, če pride nekdo v stiski k meni na analizo in prestrašeno potoži, da je sanjal o spolnem odnosu s svojo mamo ali z osebo istega spola. »Kaj je z mano narobe? Nikoli nisem pomislil na kaj takega. Je kaj v mojem nezavednem, da bi to moral vedeti?« Ljudje se prestrašijo.

Ni strokovnjaka ali terapevta, ki bi več vedel o tebi, tvoji psihi, tvoji duši in bi bil boljši vodnik skozi življenje kot so tvoje sanje.

Če vsaj malo poznaš sanjske simbole veš, da sanje nikoli ne govorijo neposredno, pač pa gre za metaforično slikanje – v tem primeru gre pri sanjah o spolnem odnosu za prelitje energije s to osebo, s katero imaš spolni odnos. Take sanje običajno ne nakazujejo spolne usmerjenosti. Če bi sanje razlagali dobesedno, bi se lahko popolnoma zaprli in padli v še večjo stisko, kot pred sanjanjem. Tako ne morem dovolj poudariti, da so napačne razlage lahko nevarne, zato je nekaj osnov o sanjah pomembno poznati, preden se jih lotimo razlagati.

Spolnost je blizu božanske izkušnje, zato jo sanje uporabijo, da prikažejo nekaj pomembnega v našem življenju. Prelitje, preplet energij. Če ne vem, da sanje o spolnem odnosu pomenijo predvsem prelitje energije, bom morda mislila, da sem istospolno usmerjena, če sanjam spolni odnos z žensko. Pa je to lahko daleč od moje resnice.

Torej, sanje si zapisovati in se o sanjskem svetu in njegovih simbolih poučiti. Sanje vedno govorijo resnico. Le mi je pogosto ne razumemo. Če nekaj narobe interpretiram, bodo naslednjo noč prišle nove sanje na to temo. Sanje, ki korigirajo mojo napačno razlago. In takrat, upam, mi bo bolj jasno, kaj mi hočejo povedati.

Kako z otrokom govoriti o sanjah? Kako resno jih vzeti, kako pristopiti do otroka in njegovih sanj?

Otroci so precej bližje arhetipskemu svetu kot mi odrasli. V predšolskem obdobju živijo v zelo simbolnem svetu. Metla je na primer njihov konj. Njihov ego še ni postavljen, zato je krhek. Posledično otrokom sanj ne analiziramo. Lahko bi bilo nevarno, da bi ta arhetipski svet prevladal njihov krhek ego. Pomembno je, da jih vzgajamo tako, da so povezani s svojim nezavednim, s svojo notranjostjo. Da si znajo prisluhniti. Da imajo stik s svojo dušo, s tem božjim v sebi. Pomagamo jim lahko spoznati tisto, kar jih kliče, kar jim je namenjeno. Zakaj so bili poslani na ta svet. Kaj je njihova specifika. Kakšni ljudje naj bi postali. Ne poklicno, ampak kot osebnosti.

Lahko si v družini pripovedujemo sanje. Ko se jih kakšne še posebej dotaknejo, pozitivno ali negativno, jih spodbudimo, da jih narišejo, oblikujejo iz plastelina, gline …  in jih tako učimo živeti s svojo notranjostjo.

Lahko navedete nek primer sanj, ki so pomagale komu, rešile nek konkreten problem …

Uf, teh zgodb je ogromno. Skoraj vsake sanje rešujejo nek problem. Ravno zato je moj poklic najlepši. Ko človek doživi aha moment in mu v nekem trenutku postane jasna njegova življenjska situacija in to, kaj mora storiti, mu ogromno breme pade z ramen. Postane ti jasno in sprašuješ se, kako da tega nisi videl že prej.

Na primer, neko gospo sanje že nekaj tednov spodbujajo, da stopi na svojo umetnostno pot. Drugega gospoda usmerjajo, naj svojo energijo posveti bolj inovativnim področjem, kjer mu igra duša. Četrti gospe predlagajo, da se upočasni. Peto spodbujajo bolj v žensko energijo, šesto, da bolj zaživi igrivega in nagajivega ter spontanega otroka v sebi … res, kolikor sanj, toliko zgodb. In skoraj vse so take, ki jemljejo dih. In ne glede koliko sanjskih zgodb sem že slišala ali skupaj z ljudmi razvozlavala v vseh teh letih, še vedno mi dvignejo srh, kako natančno zadenejo v bistvo. Nek nepopisljiv občutek, res.

Sanjska slika vedno pokaže en korak naprej od tistega, do kam smo se dokopali sami.

Ta aha moment najbrž spodbudi tudi neko energijo iz območja nezavednega in je tako dejansko vir spremembe …

Točno to se zgodi. Ta kompleks, kot čebula znotraj katerega je ukleščena naša energija, se z lupljenjem – ozaveščanjem sprošča. Ko nekaj ozavestiš, dobiš nov val energije. In potem je na tebi, da nekaj v svojem življenju spremeniš. In ko narediš konkreten korak, da nekaj spremeniš, te preplavi ogromno tiste energije, ki si je izkusil, ko si to ozavestil in to ti da moč, da se boriš dalje, ker te življenje v pravih spremembah podpre in zaupanje, da v naslednjem boju ne boš čisto sam, ampak lahko računaš na podporo sanj.

Bi torej lahko rekli, da so sanje eden od »kablov« preko katerih smo povezani lahko povezani z Bogom? 

Globje brskamo, več božjega najdemo v sebi.

Bistveno, kar moramo vedeti o sanjah je, da so vedno pred nami. Nikoli ne kažejo tistega, kar že vemo. Vedno je nekaj, česar ne vemo. Sanjska slika vedno pokaže en korak naprej od tistega, do kam smo se dokopali sami. Pomembno je, da sodelujemo s tem svetom, da napredujemo in raziskujemo. Da se ne ustavimo in obtičimo tam, kjer smo in kjer vse vemo in je naša cona znanega in udobja.

Še to je pomembno – sanje vedno uporabljajo simbole, ki so tvoji. Ko jih sanjamo, se vprašamo, če je kje v našem življenju podobna dinamika kot v sanjah. Nekdo, ki je ribič, bo sanjal o simbolih ribištva. Pa ne gre za lovljenje rib, ampak za to, da so ribištvo sanje vzele kot kontekst, kot simbol za nekaj, kar se njemu godi v življenju. Recimo, sanja, da lovi in nič ne ulovi. V budnem življenju pa je zaljubljen v neko žensko in ni uspešen pri osvajanju. Potem gremo nazaj v sanje in se vprašamo, kakšno rešitev pa so one ponudile, da bi ribič ujel ribo.

Sanje so vedno unikatne. So tvoje in vzamejo za svoja sporočila material iz tvojega življenja in sveta. Zato bo ribištvo v mojih sanjah lahko pomenilo nekaj povsem drugega kot v vaših.