Urška Ajdišek: “Če je ženska dobra sama s seboj, bo vsa družina cvetela.” (2. del)

Foto: Jean Kanoyev

Urška Ajdišek je jungovska analitičarka, psihoterapevtka, predavateljica in še marsikaj. V prvem delu intervjuja, ki je bil objavljen prejšnjo nedeljo, nam je spregovorila o sanjah in o njihovi veliki vlogi pri osebni in duhovni rasti. Danes pa nam je spregovorila o ženskosti, materinstvu, odnosu mama-hči in o tem, kako bolj pristno živeti svoj vsakdan kot ženska. 

Nas kateri odnos v življenju bolj globoko in temeljno zaznamuje kot ta, ki ga imamo z mamo?

Odnos z mamo je najpomembnejši odnos, ki ga imamo v življenju. Mama nam da občutek sebe. Kadar je zgodnji odnos matere z otrokom zdrav, mati otroka v prvih dneh, tednih po rojstvu občuduje, obožuje in mu nudi brezpogojno ljubezen in tisti močan občutek, da je nekaj posebnega. Posledično se otrok iz opazovanja in zrcaljenja matere nauči občutka sebe. Če mati takoj po rojstvu otroka pade v depresijo ali se mora soočati s skrbjo za preživetje in takoj začne s službo ali je psihično, predvsem čustveno zaposlena z drugo stvarjo, otrok od nje ne dobi, kar potrebuje za zdrav psihološki razvoj. V težjih primerih se lahko razvije duševna bolezen ali motnja, a tudi v blažjih ima tak otrok vse življenje težavo začutiti sebe kot nekaj vrednega.

Pogosto niti mati, v vzgoji, ki je je bila deležna, v družbi, ki jo je živela (včasih so ženske iz naših krajev še v generaciji naših babic dopoldne delale na polju, popoldne pa so odšle rodit), ni zmogla razviti občutka sebe. In ob številnih otrocih, ki so se v družinah rojevali, ob delu na polju, gospodinjstvu in prebijanju skozi življenje niso zmogle občudovati svojega otroka, kot bi bilo zanj dobro. Starejši ljudje so mi pripovedovali, kako so otroka močno povezali in ga zaprli med šipo v oknih ali v predal, da je bil na varnem, ko so odšli delat na polje. Danes si to težko predstavljamo, a takrat so bile to vsakdanje skrbi namenjene preživetju družine. Mati, ki je ves čas živela na robu preživetja, je svojemu otroku težko nudila neke zdrave občutke, ki bi jih seveda potreboval. A ko to ni mogoče v otroštvu in škoda za otroka ni prehuda in nepovratna v smislu duševnih bolezni, je dobro, da otrok poskuša to nekako nadoknaditi v odraslosti z delom na sebi.

Si bo moja hči, ko me pogleda, kako živim danes, želela nekaj od tega zaživeti tudi sama, ko bo odrasla?

Danes je položaj ženske vendarle precej drugačen kot je bil nekoč in imamo veliko boljše pogoje, da dobro poskrbimo za svoje otroke … 

To je res, vendar pa družbeni kontekst nezavedno pogosto še vedno vodi patriarhat. A patriarhat, ki smo ga živeli toliko časa, v resnici ni vodenje moške energije (kot pravi Marion Woodman). Zlasti ne zdrave moške energije. Ampak gre za vodenje s stališča moči. Ko moč zlorabljaš, da lahko vladaš. To lahko počnejo tako moški kot ženske. Kajti ko nas vodi zdrava moška energija, moški ne potrebuje nadvlade z močjo, ker se ženska ob njem počuti varno iz drugih razlogov – ker je zanesljiv in zaupanja vreden in mu z veseljem sledi in se prepusti njegovemu vodenju. Vodenje z močjo pa deluje: »Tako bo, ker sem jaz rekel tako!« Nasprotno temu je vodenje z ljubeznijo, ko vodiš, ker te vodi notranji občutek, da je to dobro za ljudi, ki te obkrožajo.

Če se vrnemo nazaj na odnos matere in hčere, kako nanju vpliva ta širši družbeni kontekst, v katerem obe živita?

Kot sem že večkrat pisala, je največja težava v odnosu matere in hčere v tem, da si zelo pogosto mlado dekle ne želi postati ženska, kot je mama. Namreč mlado dekle, ki išče pozitivno figuro za identifikacijo pri svojem odraščanju, bo hitreje hrepenela po moškem identifikacijskem modelu, kot po tem, da bi si želela postati podobna svoji materi. Logično, moški je manj obremenjen, bolj uspešen za manj vloženega truda, obvladuje običajno le eno domeno hkrati in posledično, ko se vrne iz službe, deluje srečnejši.

Mati, po drugi strani, ves čas zgarana, ponoči vstaja zaradi otrok, jih vzgaja (»jim teži«), z njimi sedi za šolske naloge, opravlja veliko večino gospodinjskih del, opravlja zahtevno delo v službi, za katerega se zdi premalo plačana, nima časa zase ali za svoje prijateljice, nima časa niti, da bi se spočila ali se naspala. Zdi se ujeta, ker katerokoli vlogo spusti, se ji to očita in zanjo nosi vso odgovornost in krivdo. Kdo za vraga bi si želel postati to, če ima izbiro? Ta pogled je za identifikacijo dekleta izjemno nevaren, kajti mlado dekle nezavedno tudi telesno želi izgledati bolj »moško«, bolj »fit«, pri čemer obline motijo. Iz tega se pogosto razvije anoreksija, zaradi iskanja zunanje nagrade pa tudi izgorelost, obe zelo pogosti tegobi današnjega časa. Namreč v obeh primerih dekle moč vrednotenja projicira na moškega, da bi ji na nek način »podelil« samozavest in lastno vrednost, ker mu ona postaja podobna.

Pa da ne bo napačno razumljeno, moška energija sama po sebi ni slaba, tako kot ženska energija ni. Ženske potrebujemo tudi moško energijo. Z njo si postavimo cilje, jih uresničimo, se npr. izobrazimo, dobimo službo, si ustvarimo pogoje za dobro življenje. Vendar pa je za mlado žensko v tej fazi ključno, da se vrne nazaj v svojo žensko energijo, kajti le tako se lahko notranje najde, umiri in polno zaživi sebe.

Bolj verjamemo, če je nekje nekaj zapisano, ali govori nekdo drug, kot bi verjele lastnemu telesu.

Kako naj to konkretno stori? 

Pomembno je, da se takrat vrne k pogovorom z materjo in poskuša ponovno spoznati, kdo je ta ženska, ki me je rodila, kakšna je njena zgodba. Je res tako šibka in ujeta? Kaj jo je privedlo v tak položaj? Kaj bi naredila drugače, če bi lahko? Kaj so bile njene življenjske strasti? Kdaj se je počutila živa, divja, pogumna? Kdaj je naredila kaj norega?

Če matere nimamo več, ali je preveč oddaljena ali smo bile deležne zlorabe z njene strani in je z njo izjemno težko najti skupni stik, je pomembno, da ženska najde druge »matere«. Gre za ženske, ki nas učijo, ki so na neki točki našega življenja za nas poskrbele, ki imajo ali znajo nekaj, kar si mlada ženska želi udejaniti tudi v svojem življenju. In to zaživijo. Po žensko. Tako, iz vsega telesa in vse duše. Kajti če tega ne izživimo same, kaj nas bo držalo pokonci, ko bo težko? Kaj nas bo hranilo v ostarelosti? Kaj bomo prenesle naslednjim rodovom žensk, naših hčera? Si bo moja hči, ko me pogleda, kako živim danes, želela nekaj od tega zaživeti tudi sama, ko bo velika?

Včasih ne gre za velike stvari, gre za to, da se uležem k počitku, tudi ko je moje stanovanje v razsulu in kup perila, ki me čaka. Ali če pridejo obiski, ne tekam kot nora vsa nervozna po stanovanju, da bo vse na svojem mestu… Ali se z otroci svobodno prepustim ustvarjanju z barvami za roke, čeprav natančno vem, da bo vse popackano. Ali, si včasih odrežem ta velik kos torte samo zase. Ker zaslužim. Ali se sredi velike naglice, kaj vse moramo danes opraviti, preprosto upočasnim in usedem k skodelici čaja. Za to je v nas potrebna velika moč. In seveda odločitev, da bomo naslednjim rodovom predale več tiste pristne sebe.

Kako pa izgleda, ko prevlada moška energija v ženski?

Ženska lahko navzven izgleda zelo ženstvena, a deluje v moški energiji in je v njej malo ženskega. Njen dan poteka po inerciji, kaj vse »mora«, da pride do tega, tistega ali onega cilja. Tekmuje z drugimi zato, da zmaga. Ni pomembna vsebina prepira, pomembno, da obvelja njen argument. Pogosto tudi uspe, kajti vlada z močjo. A ta moč je navidezna. Na vrhu je sama. Če že, so ob njej lahko zgolj moški, ki so preveč v ženski energiji in ji prepustijo vajeti. Ona pri tem največ izgublja. Vsa njena zdrava življenjska energija je takrat v nezavednem. Je kot moški v visokih petah. Ne živi iz sebe. Živi prisilno.

Prisilila se je v to, da je morala končati to in to šolo, ustvarjati tako in tako kariero, da jo spoštujejo. Za svoje cilje je potrebovala nek moški svet. S tem ni nič narobe. Toda v neki točki se mora ženska zbuditi iz te vloge, za katero je mislila, da jo mora izpolnjevati in se vrniti vase, v svojo naravno žensko energijo. In ko se vrneš vase, takrat razumeš, da te ni nihče prisilil v vlogo popolne mame, žene, uslužbenke … Ta »naci« znotraj sebe si ti sama. Ko hočeš samo še to in samo še to … ne začutiš ves dan, da te tišči lulat, da si bila že pred tremi urami lačna … ker si na misiji. Da vzgojiš hčerko, da bo takšna in takšna, ali da pridobimo ta posel … karkoli. V tej vlogi moči smo ženske izgubljene, takrat ni duše.

Kar je danes v družbi nevarno, je, kot odlično dokazujeta Eisendrathova in Wiedmannova, da vse ženske v naši družbi pridejo v odraslost s ponotranjenim občutkom nezadostnosti. Nekako jo je potrebno popraviti. Nezmožne smo izkusiti svojo notranjo resnico, lepoto ali dobroto – sebe ali svojih dejanj. Ženska se tako že od najstništva dalje ne počuti dovolj v smislu telesnih značilnosti in privlačnosti, inteligence, neodvisnosti, sposobnosti ali skrbnosti. In številne ženske nikoli ne uspejo doseči občutka, da so v nekem smislu dovolj in jih to včasih tako izčrpa, da jih stane tudi življenja.

Na koncu jaz nisem več jaz, ampak sem maska, neka senca sebe in rabim diagnozo izgorelosti, da si dovolim da se tri dni uležem in se spočijem.

Družba torej izhaja iz tega, da ženska ni dobra takšna kot je … 

Ja. Ima neurejene nohte, napačno barvo las, nima oblin, ali je predebela, premalo zna ali ni dovolj nežna… Kaj mora ženska narediti, da bo lahko mirno živela? Najprej se mora popraviti. Če si barva lase, bo imela kmalu narastek in bo morala vsaj enkrat mesečno k  frizerju. Podobno je z nohti. Če si dam gel nohte, jih moram na tri tedne obnavljati. Sem odvisna od termina pri nekom. Moram imeti drag parfum, moram trenirati, da bom fit, zato potrebujem mesečno vstopnico za fitnes in moram hoditi tja, ker sem jo kupila. Da sploh ne govorim o botoksu in vsadkih. Z vsem spoštovanjem do vseh teh novonastalih in starejših storitvenih poklicev, ki delajo na tem, da bi se ženske dobro počutile v svoji zunanjosti, ampak ta dinamika je za sodobno žensko problematična. Saj, da ne bom krivična, podobno je z našim psihoterapevtskim poklicem, tudi tu je potrebno veliko popraviti. Da ne bom psihično nestabilna, moram delati na sebi – psihoterapijo, delavnice in retreate, ker je nekaj narobe z mano in je treba ugotoviti, kaj.

Ves čas delam na tem, da vzdržujem neko podobo, ki pa v resnici sploh ni moja. A ker vzdržujem vse to, kar nisem, izgubljam energijo, čas in denar. In izgubljam svojo svobodo. Ne morem »ne iti na nohte« in imeti narastka in ne morem si privoščiti, da ne bi hodila na fitnes ali ne morem ne imeti »račkastih« ustnic, ker potem ne spadam v določeno družbo in sem čudna. Čuden pa seveda nihče noče biti. Potem moram biti še v službi super uslužbenka, izpolnjevati cilje, biti v moški energiji, ki mi ni lastna in vse to me izčrpa. Na koncu jaz nisem več jaz, ampak sem maska, neka senca sebe in rabim diagnozo izgorelosti, da si dovolim da se tri dni uležem in se spočijem.

Kdo nas sploh žene v to in kako izstopiti iz tega začaranega kroga? 

Ženska je danes precej ujeta in to iz več vidikov. Mora biti dobra mama, dobra hčerka, dobra žena, dobra uslužbenka, dobra prijateljica… Mislim, da je bila Grace Kelly, ki je rekla, da je ženska vse to sicer lahko, ampak v različnih življenjskih obdobjih. Danes pa ima ženska ves čas občutek, da mora vse to naenkrat. Ravno ta teden sem neki gospe rekla, kako imam občutek, da prav z nastopom materinstva oblečemo neko obleko, kot npr. plastično potapljaško obleko, ki je rigidna, utesnjena, ima zelo ozek razpon gibanja, mišljenja, delovanja in čustvovanja. V to obleko se spravimo kar same od sebe, nihče nas v to ne sili (no, včasih tudi drugi pomagajo, npr. možje, matere itd.), a pristajamo na to idealno podobo matere, ki nas za dolga leta spravi v kletko te obleke, ki naj bi pomenila materinstvo. Takrat se prepričamo, da ne potrebujemo družbe, zabave, prostega časa, svobodnih idej in še marsičesa. Dokler se nekega le ne predramimo iz tega filma, ko smo že na robu obupa, norosti ali bolezni in takrat, če še ni prepozno, lahko spet najdemo sebe in tisto svojo prvinskost, ki jo lahko nudimo svojim otrokom in jim bo zares koristila v spoznavanju sebe.

Verjetno moramo, če želimo kaj spremeniti, najprej sploh ozavestiti vse te vloge … Kako lahko to storimo?

Predlagala bi, da začnemo na začetku, z vsebinami, ki so najbolj poceni in najbolj pred nosom. Najprej je dobro, da se vsaka ženska upočasni. Ja, vem, številne boste zdaj rekle, da je nemogoče, ob toliko otrocih, ob gospodinjstvu, ob partnerstvu, službi…vse to vem, a iz lastne izkušnje in iz izkušenj številnih žensk, s katerimi delam, JE MOGOČE. Če zares hočeš. Naredite seznam vsega, kar »morate« na dan ali na teden, potem pa pogumno prečrtajte, kar ni zares nujno. Mogoče s kakšnim globljim premislekom, zakaj zares »morate« nekaj početi, ki ga spremenite v »tega pa nočem več početi«.

Naslednje, kar je ključno, je začutiti svoje telo, kaj sporoča, kakšne potrebe ima… kam vodi. Naše telo je ogromen vir informacij. Vsak izmed čutov prinaša svoje. Pa poglejte, še vedno bolj verjamemo, če je nekje nekaj zapisano, ali govori nekdo drug, kot če bi verjele lastnemu telesu. Poslušajmo, se želi upočasniti? Se želi spočiti? Se želi ljubiti? Mora na stranišče? Je lačno? Česa je lačno? Kaj je tisti konstantni čuden občutek v telesu? Številne ženske namreč pričajo, da so »čutile«, da je nekaj narobe, preden so zbolele za kakšno usodno boleznijo. Tudi drugi občutki so pomembni. Kakšen je občutek v trebuhu, ko vstopimo v nek prostor? Kakšen je občutek ob določeni osebi? Če nas občutki svarijo, so neprecenljiv kompas, ki mu bomo, če ga bomo pozorno poslušale, večno hvaležne za njegove usmeritve.

Kar je še ključnega pomena za naš napredek je, da je ženska pozorna na svoje sanje. Kje je njena pot, kam jo vodi. Da sledi svojim kompleksom v sanjah in jih skuša v vsakodnevnem življenju ozaveščati in jim jemati energijo, da jo ima več zase. Da uravnoteža svoje napačne odločitve s pravilnejšimi, bolj zanjo prav občutenimi. Vsakič, ko prihajajo njeni notranji biriči, ki jo priganjajo, kaj vse mora postoriti, da jih zna prepoznati. In jim vsaj občasno reče: »Danes vas ne bom upoštevala.« Če ženska raziskuje svoje globine, skozi sanje, skozi pogovore s svojo dušo, se v njej zgodijo trajne spremembe… Vsem zgoraj naštetim zadolžitvam navkljub, da si kdaj vzame tiste svoje trenutke, ki jo vrnejo vase, pa če se zaradi tega cel svet podre. Kajti če nekdo res ne umira, so ti naši otočki tišine, miru in upočasnjenosti tisti, ki potem spremenijo vzdušje v vsej družini. Saj vemo, če je ženska dobre volje, bo vsa družina dobre volje. Če bo ženska sama s seboj dobra, bo vsa družina cvetela.

Kar bomo me naredile navznoter, se bo trajno zrcalilo na nas in našim hčeram dajalo vero v življenje in spremembe na bolje.

Nenazadnje pa je pomembno tudi, da živi v skladu s svojo notranjo naravnanostjo, prvinskostjo. Kam me kliče moj notranji glas, kam me vleče danes, kaj me čaka letos. Ne le, kam me kliče glava in razum. Kam me kliče moja notranja duša, ki je močnejša od vsakega zunanjega navodila, ukaza … In to moramo danes narediti v imenu vseh tistih žensk, ki pred nami niso imele te možnosti, ker so se prebijale skozi življenje iz ene nevarnosti na drugo. Danes imamo možnosti, sredstva, svobodo za to. Vse to imamo v okviru našega doma. Ni treba, da se preselimo, razvežemo, da otroke strpamo v internat ali zamenjamo službo. Ne, to moramo narediti s tem možem, s temi otroki, s to službo … Tukaj in zdaj. Kar bomo me naredile navznoter, se bo trajno zrcalilo na nas in našim hčeram dajalo vero v življenje in spremembe na bolje.

Kaj je najpomembnejše, kar lahko mama da hčerki?

Kar je bistvo vsakega materinstva in njegove vloge, je, da nas otroci zanimajo. Ne, da imamo mi svojo agendo, kako bi morali oni živeti. Oni bodo prinesli nek nov svet, ki ga mi ne poznamo. Oni so bitja, ki so nam zgolj dana v nego za nekaj časa, ampak oni gredo naprej, so od drugega sveta, kot pravi Kahil Gibran in bodo odšli dalje. Oni bodo živeli v prihodnosti. Mora me zanimati, kaj je prišlo na svet z mojim otrokom, z mojo hčerjo. Kakšno je njeno poslanstvo. Kdo je to bitje, ki mi je bilo zaupano v oskrbo, v spremljanje za nekaj časa. Česa me je prišlo naučiti? In da jih ljubim. Kajti otroci, ki jih ljubimo v vsem njihovem bitju, bodo kot odrasli znali spoštovati in ljubiti sebe.

Če pa gremo konkretneje na odnos mama – hči, pa najprej to, da je mama sama do sebe in do hčerke iskrena, avtentična ter izpolnjena. Najprej pa, da si – najprej sebi – odpusti za vse napake, ki jih je storila ob poti. Ker je samo človek. A pomembno je, da se ne pretvarja, da ne nosi preveč mask v svojih odnosih z drugimi, da ji ne prikriva, kdo je sama. Da joče, ko ji je hudo, da je žalostna, ko boli, da izrazi jezo, ko jo čuti ali da ji kdaj široki smeh z ledvicami in na vsa usta ne da dihati. Drugo, kar je pri tem pomembno, pa je, da mati ni pasivna v raziskovanju svojih želja, pač pa za svojo srečo poskrbi sama. Ne glede na to, kako težko je do tega priti, da poskuša. In da poskuša poiskati najboljšo verzijo sebe in vsaj tu in tam biti zares izpolnjena v sebi in srečna. Mama mora biti izpolnjena.

Da sem kot mama izpolnjena, taka kot sem in da sem lahko taka kot sem, da ne potrebujem popravljanja … To je več kot tisoč mojih besed. Če bo hčerka priča, kako skrbim zase, bo tudi ona skrbela zase. Če bo občutila, da se spoštujem, se bo spoštovala tudi ona – sebe in druge ženske – tudi mene. Če bom včasih ob njej izpolnjena in srečna, bo to ponotranjila tudi ona in ji ženskost ne bo v breme, ampak v pomoč. Če bo živela sebe, bo v sebi mirna in močna, da bo živela tisto, za kar je prišla na ta svet.

Jung je nekoč rekel, da so neizživeti starši največje breme za otroke in družino … 

Točno. Pomembno je, da hčerka v meni vidi, da nisem le sužnja časa in okolja, v katerem živim ter ciljev, ki jih je postavil nekdo drug, da imam neko svojo notranjo stabilnost, in me vidi nasmejano in zadovoljno. Po drugi strani pa je izjemno pomembno, da negujemo ženske rituale, se umikamo v svoje svetove, kjer se povežemo z drugimi ženskami, se upočasnimo in umaknemo, ko na primer pride menstruacija in jo sprejmemo z veseljem in vsemi častmi, ki ji pritičejo. Ko se ženska poroči, smo ob nevesti, jo navdihnemo z žensko energijo in poskrbimo za njene potrebe, kot klan prednic odgovarjamo na njene strahove. Če se razveže, zopet stopimo skupaj in prebrodimo najhujše. Če nekdo umira, smo spet ženske tiste, ki sprejemamo umirajočega in njegovo poslavljanje in podobno. Naučimo jo ritualov življenja.

Pomembno je tudi, da mame svojo hčer naučimo kreativnosti, jo naučimo, kako se izraziti, ji dovolimo napake. Če bo lahko delala tudi napake, bo poskušala in se ne bo zavirala v svojih dejanjih, občutkih … Jo podpiramo, tudi ko se zmoti in čeprav smo jo opozorile na nevarnost, ki ji preti v primeru določene odločitve, ne pametujemo »sem ti rekla…«, pač pa ležemo z njo, jo poslušamo v njeni bolečini in skupaj liževa njene rane, ki so bile zanjo pomembne. Tudi padci nas naredijo to, kar smo. Dajo nam odpornost, da lahko gremo naprej in da jih je z leti vse manj.

Mame moramo torej hčerkam pomagati in jim dovoliti, da jih vodi njihova duša. Naj bo to ples, slikanje s prsti, delo z glino, mivko, zemljo …vse to so manifestacije človeške psihe. Dajmo jim vedeti, da so lepe take kot so, da so pametne in dobre, da ni treba ničesar popravljati, da je vse, kar potrebujejo že v njih. To je najdragocenejše. Vsa ostala mesta so že zasedena.