Umetnost pripovedovanja pravljic za lahko noč

Foto: Shutterstock

Spomnim se, kako sem kot majhna vsak večer komaj čakala, da nam očka pove pravljico. Nekateri starši pravljice berejo, drugi pripovedujejo splošno znane zgodbe, on pa je pravljice pripovedoval. Kot za šalo jih je stresal iz rokava, tako da so bile vedno odsev preteklega dne in obenem čarobno zanimive. Uživala sem v poslušanju pravljic in si že takrat po tihem želela, da bi nekoč tudi sama znala tako pripovedovati svojim otrokom.

Toda zakaj bi otroku pravljico pripovedovali, ko je pa toliko že napisanih pravljic, z odlično vsebino in primernimi nauki?

Izbira pravljic je res velika in vsak starš lahko najde pravljice, ki se mu zdijo dobre za njegovega otroka. Včasih je pravljico lažje prebrati in v tem ni nič napačnega. Dobro pa je, če vsaj občasno otroku povemo pravljico, ki je zrasla na našem zeljniku. To bo namreč pravljica, ki smo jo »napisali« mi, za svojega otroka. Naše besede bodo povedale točno to, kar želimo otroku sporočiti in na način, ki je nam najbližji. Če nismo ravno vešči improvizacije in nam besede ne tečejo vedno tako, kot bi si želeli, potem se moramo na pripovedovanje pravljice prej pripraviti.

Letos sem se srečala s knjigo Les histoires magiques du soir (Čarobne večerne zgodbe), napisano izpod peresa hipnoterapevtke Valérie Roumanoff. Ugotovila sem, da je pripovedovanje pravljic prava umetnost. Vse je odvisno od tega, kaj želimo s pravljico doseči. Če je namen pravljice, da otrok zaspi, potem je morda dovolj, da je ta dolga in lahko tudi dolgočasna. Če bi pa radi preko pravljic otroka naučili, kako se lahko sam umiri, mu pokazali, kaj morda v preteklem dnevu ni bilo najboljše, mu ponudili boljšo rešitev in poleg tega v njegovo podzavest vstavili še določene vrednote ter seveda nenazadnje poskrbeli tudi, da bo sladko zaspal … No, v tem primeru pripovedovanje pravljic postane prava umetnost. Nekateri imajo to sposobnost prirojeno, drugi se jo moramo naučiti. Avtorica pravi, da je dobro sestavljena pravljica nekakšna zmes poučne zgodbe, meditacije in hipnoze, ki pravilno prebrana ali pripovedovana, otroka navaja na večerno umirjanje, pregled dneva ter s pomočjo poudarjenih besed in pravega ritma otroku v podzavest vstavi želene vrednote.

Na kaj je dobro biti pozoren, da se lahko dobro pripravim na pripovedovanje pravljice?

Vzporednica z dogodkom, ki se je zgodil čez dan

S pomočjo pravljice lahko otroku na nevsiljiv način pokažemo, kdaj se ni najbolj vzorno vedel ali pa mu morda le nakažemo druge možnosti odziva. Vzporednica z dogodkom mora delovati na otrokovo podzavest; ne smemo torej otroku pravljice napovedati z besedami: »danes boš slišal pravljico, ki ti bo pomagala prenehati lulati v hlačke« ali »danes ti bomo prebrali pravljico o tem, kako se ne smeš kregati s sestrico«. Ta pristop je napačen.

Če želite otroku pravljico napovedati, mu povejte le, da bo slišal pravljico za lahko noč in naj se udobno namesti v posteljo. Tudi ko pravljico pripovedujemo, ni dobro če jo otrok takoj poveže z nečim, kar se je zgodilo čez dan. Bolje je, če je dogodek zamaskiran z drugačnim dogajanjem. Prav tako ni najbolje, če otroku serviramo »rešitev problema« kot edino možno; bolje je, da mu preko domišljijskega sveta le odpremo nove poglede. Če otrok naslednji dan ne ve, o čem smo pripovedovali in ne razume bistva, ki smo ga želeli izpostaviti, še ne pomeni, da je bila pravljica neuspešna. Pravljice delujejo na otrokovo podzavest dolgoročno, zato je dobro, da otroku pogosto pripovedujemo, morda kdaj tudi večkrat enako zgodbo.

Vsak večer samo eno pravljico

Če želimo, da se pravljica otroku vtisne v podzavest, potem je pomembno in ključno, da mu pred spanjem povemo le eno. Otrok bo, če ne bo zaspal, seveda želel še eno in še eno, ker si želi naše bližine in ga pomirja naš glas. Ampak pomembno je, da je pravljica le ena. Lahko je daljša in bolj skrbno izbrana ali pripovedovana. Vzemimo si čas zanjo. Naj bo to dogodek tudi za nas in ne samo za otroka. Tudi mi se lahko ob njej zabavamo; spreminjamo glas, hitrost govora, glasnost … Lahko v pravljico vključimo hecne situacije, ki nas zabavajo … Naj bo le ena, ampak ta res zanimiva.

Znan lik, ki se pojavlja v vseh pravljicah

Dobro je, da imajo pravljice rdečo nit, ki jo najlažje vzpostavimo tako, da v vseh pravljicah nastopa isti glavni lik. Tako bo tudi nam lažje. Lik naj bo tak, da se lahko otrok poistoveti z njim. Vsak dan ga bo bolje poznal in ker bo imel lik njegove lastnosti, bo posledično vsak dan bolje spoznaval tudi sebe. Prva pravljica bo morda malo daljša, saj moramo spoznati glavni lik, a naj kljub temu ne vsebuje preveč podatkov o njem. Tako omogočimo otroku, da ga spoznava sproti.

Pomemben je način pripovedovanja

Če želimo s pomočjo pravljice otroku v podzavest vstaviti določene vrednote, potem je res pomembno, da pravljico pripovedujemo ne samo počasi, temveč s presledki. Da ima čas … tišino … da lahko vsrka vsako besedo … stavek … da lahko pravljico res sliši.

Poleg premorov so za podzavestno delovanje pravljice zelo pomembni poudarki; določene besede, ki jih izgovorimo POČASNEJE in GLASNEJE od ostalih, da se na tak način otroku vtisnejo v podzavest. Te besede morajo biti skrbno izbrane. Če si zgodbo sproti izmišljujemo, je lahko koristno, da si pred začetkom pripovedovanja na list napišemo poudarke, besede, ki želimo, da si jih otrok zapomni. To bi bile npr. lahko besede: dovolj velik, pogumno, vsak je edinstven, skupaj, se poslušati in pogovarjati … Odvisno od pravljice in od tega, kaj želimo poudariti.

Otrokovo dihanje

Pri pripovedovanju pravljic lahko damo roko na otrokove prsi in prisluhnemo njegovemu dihanju. Dobro je, če nam uspe pripovedovati pravljico v ritmu njegovega dihanja.

Umirjanje in priprava na spanje

Če želimo otroka naučiti, kako se lahko sam umiri in sprosti, potem v pravljico vnesemo element meditacije. Ta je dobro, da je vnesen vedno na podoben način, da ga otrok pričakuje in se ga nauči sprejemati, ter posledično tudi sam uporabljati. Gre za del pravljice, kjer otroku povemo, naj se sprosti, posluša svoje dihanje itd. Ko bo malce večji, bo lahko to tehniko večernega umirjanja uporabil tudi sam.

Vsak se lahko poskusi v pripovedovanju pravljic. Čim prej, tem bolje, saj so mlajši otroci manj zahtevni in se lahko sproti urimo v umetnosti pripovedovanja. In tudi če pravljica ne bo tako slovnično in slogovno lepo povedana, bo naša za naše otroke. V njej bodo naše besede in naši poudarki. In to je to, kar si sama želim. Da pred spanjem otroci slišijo ne samo moj glas, ampak tudi moje besede. Tako kot sem jaz slišala očkove.

Skrajšan primer pravljice z zgoraj omenjenimi elementi

Gre za primer pravljice, ki jo lahko povemo otroku, če se nikakor ne zna zaigrati sam in želi, da smo res stalno ob njem, mi pa ne utegnemo niti obesiti perila, ne da bi skakal po nas. Ta konkreten primer pravljice je npr. primeren za začetno, ko otrok še ne pozna glavne junakinje Tine in njene knjige:

Tina je pomagala mami pripravljati večerjo. Bila je že zelo spretna. Sama je ubila jajca, dodala moko in mleko ter z mešalnikom dobro premešala maso. Eno jajce je bilo sicer razbito na mizi, nekaj kapljic mleka po tleh in moka po celi kuhinji. Toda nič zato. Mama in Tina sta se skupaj zabavali in to je pomembno. No, to in tudi dejstvo, da bodo za večerjo palačinke, ki jih Tina tako obožuje. A kaj ko je potrebno palačinke tudi speči in Tina se je po treh palačinkah že naveličala …

• Mama, kaj lahko jemo?
• Ne še, srček, najprej moramo speči vse palačinke in sploh še ni ura za večerjo. Saj si pridno pomagala. Lahko se greš malo igrat.
• Mama, pridi se ti igrat z mano.
• Zdaj ne morem. Poglej koliko mase še imam. Najprej moram vse speči. Pojdi se malo sama igrat.

Tina je, ne preveč vesela, stekla v drugo sobo, kjer je očka ravno zaključeval delo na računalniku.

• Očka, pridi se igrat z mano.
• Tinca, zdaj res ne bo šlo. Eno zadevo moram še dokončati za službo. Saj razumeš, ne?
• Ampak meni je dolgčas!
• Če ti je dolgčas, lahko uporabiš svojo DOMIŠLJIJO. To bo razvilo tvoje MOŽGANSKE SPOSOBNOSTI.

Tina ima 6 let (vedno poveš leta svojega otroka). Ni še prav odrasla, ampak tudi tako zelo majhna več ni. Dovolj je VELIKA, da lahko razume, da morata včasih mama in očka početi tudi kaj drugega in se ne moreta vedno igrati z njo. Kljub temu Tina ni bila prav nič dobre volje. Jezno je odkorakala v svojo sobo in zaloputnila vrata za seboj.

• Če je res tako super, se dolgočasiti, zakaj mama in očka tega ne počneta? In če se že dolgočasita, potem sta itak na telefonu. Otrok ni narejen za dolgočasenje, ampak za igro! Z mamo in očkom, ne sam!

In kaj sploh pomeni da DOMIŠLJIJA POMAGA RAZVIJATI TVOJE MOŽGANSKE SPOSOBNOSTI!?

• Oh, jaz vem.
• Kdo je? Kdo je govoril?
• Jaz sem, tu na polici.

Tina je pogledala po polico, polno knjig. Vse je bilo tiho in nič se ni premaknilo.

• Kdo govori z mano? Knjiga?
• Ne kakršna koli knjiga, moje ime je Listko.
• Listko? Prvič slišim.
• No daj, vzemi me s police.
• Ampak, saj ne znam brati! Kaj bom s tabo?
• Vzemi me in me prelistaj. Toliko lepih krajev poznam, lahko z mano kakšnega obiščeš, če želiš.

Sledila je tišina in Tina ni več vedela, ali je res govorila s knjigo, ali je samo slišala veter, ki je zunaj že kar močno pihal. POGUMNO je stopila do knjižne police, da bi iz nje potegnila knjigo.

(Če želimo element meditacije je npr. tu primeren trenutek. Naslednje pravljice imajo lahko vedno podoben začetek, le da se spremeni razlog, zakaj je šla Tina v sobo in kako se je odločila, da bo vzela knjigo. Meditativni del beremo tišje in počasi).

Medtem, ko Tina skuša priti do knjige, da bi pogledala, kaj je v njej, se lahko sprostiš in pripraviš na to, da boš z njo odpotoval. Stegni rokice in nogice … Prisluhni svojemu dihanju … Vdihni. Izdihni.
In ko Tina polaga knjigo na sredino sobe, lahko sprostiš roke … noge … glavo … oči … Veke se ti počasi zapirajo … Zapirajo … In že si pripravljen, da greš s Tino na poseben izlet …

• Uau, ta stran mi je všeč! Je rekla Tina! Koliko inštrumentov! In čisto pravi oder. Sem hočem.
• No prav. Pa greva.

In komaj se je Tina zavedala, da je slišala glas knjige, že je bila na glasbenem odru, polnem različnih inštrumentov. Prepoznala je violino, trobento, kitaro in klavir. A tam je bilo še mnogo drugih, ki jih Tina ni še nikoli videla. Hotela je pristopiti k njim, da bi jih povprašala po imenu, a si ni upala, saj so tako grdo gledali. Ko se je ritensko umikala proti vratom, se je zaletela v tri note.

• Hej, pazi kod hodiš!
• O o, oprostite …

Ampak note opravičila niso slišale, saj so bile preveč zatopljene v kreganje, katera najlepše igra.

• Nehajta se sprenevedati, dobro vemo, da sem jaz najpomembnejša. Moj ton je najlepši in hitrejša sem od vaju obeh!
• Ha, pa kaj še. Jaz najvišje igram in sem zato najpomembnejša.
• Ha ha ha, ja dejta no, vajin ton je brez okusa, moj je tisti, ki zares zazveni v ušesu.
• Prav bi bilo, da samo jaz igram, vedve pa sta tiho.

… (itd; tu bi lahko pravljico malo podaljšali, a za razumevanje napisanega ni potrebno).

Tina se je skušala neslišno umakniti, ko so jo note zagledale.

• Hej ti, pridi sem.

Tina je požrla slino in se jim počasi približala.

• Povej nam, katera je najpomembnejša?

Tina se je zamislila. Potem pa rekla.

• VSAKA JE POMEMBNA. Mislim, vse ste lepe in vsako je lepo slišati. Mislim pa, da bi lahko kdaj zaigrale SKUPAJ.
• Skupaj? Na to pa nismo nikoli pomislile.

In note so poskusile. Lepo ubrano so zaigrale akord. Naenkrat so se vanje zazrli vsi zbrani v dvorani; vse ostale note in vsi inštrumenti.

• Uau, so se note začudile same sebi. To je pa res lepo. Ampak … Kaj to pomeni, da bomo morale vedno igrati vse skupaj?
• Seveda ne, je zdaj že mnogo bolj pogumno rekla Tina.
• Včasih boste igrale SKUPAJ, včasih pa VSAKA POSEBEJ. Le tako boste zares ustvarile PRAVO HARMONIJO.
• Res je. VSAKA od nas JE POMEMBNA in če združimo moči, imamo lahko NEŠTETO MOŽNOSTI za melodijo.
• Tako ja. Vsaka od nas ima svojo POMEMBNO VLOGO. Samo poslušati se moramo in se naučiti, kdaj je bolje, da igramo SKUPAJ in kdaj VSAKA SVOJ DEL.

Note so bile videti zadovoljne. Stopile so skupaj in pričele skakati v liste papirja. Kmalu se je prikazala cela partitura skladbe. Tina je v roke prijela list in stopila pred začudene inštrumente.

• Bi znali to zaigrati?
• TEŽKO JE ZNATI, KAR NISI NIKOLI POSKUSIL, A ČE NE POSKUSIŠ, NE BOŠ NIKOLI ZNAL.

Je rekel klavir. Instrumenti so stopili skupaj in se zagledali v list papirja. Vsak je malo zaigral, potem pa so sklenili, da so pripravljeni. Tino so prosili, naj dirigira in počaščena je stopila pred orkester. Zaslišala se je čudovita melodija in Tina je uživala v glasbi, ki so jo ustvarile note; VSAKA POSEBEJ in VSE SKUPAJ. Ko je pesem končala, se je Tina poslovila in preden se je zares obrnila, je že bila v svoji sobi.

Mama je potrkala na vrata.

• Pridi Tina, palačinke so pečene.
• Mama, mama! Veš kaj se mi je zgodilo! V moji sobi je knjiga, ki govori! In odpeljala me je na oder … In tam sem spoznala note in inštrumente! In …
• No no, si malce zaspala pa sanjala najbrž, ne?
• Ne mama, nisem, res je …
• No, punca moja (je pristopil očka), jaz ti pa čestitam. Očitno si ugotovila, kako lahko dolgčas poskrbi, da DOMIŠLJIJA dobi prosto pot.

In ta čas … ko Tina skuša staršem dopovedati, kaj vse je doživela, lahko mirno zapreš oči … in odpotuješ v svet sanj … Svet, ki je še bolj barvit kot knjiga, ki jo je brala Tina … in bolj uglašen, kot so bili inštrumenti na odru … Lahko letiš … plešeš … lahko počneš, kar želiš … Vse je mogoče … In že lahko čutiš, kako so se mišice tvojih rok sprostile … Kako se ti oči zapirajo … In čutiš, da si sproščen, ker veš, da boš sanjal nekaj lepega … In se jutri zbudil spočit … in pripravljen za nov dan … Lahko noč.