To so mame malčkov, ki so na letošnjih zimskih olimpijskih igrah osvojile olimpijsko medaljo

Vir: Twitter

Športniki se morajo za uspešno kariero nenehno odrekati marsičemu. Za ženske je še toliko težje, če želijo poleg svoje športne kariere živeti tudi materinstvo. A nekatere športnice kljub vsemu poslušajo svoj notranji glas in prekinejo kariero, da lahko otroku podarijo življenje. Redke se z močno voljo uspejo vrniti v svet športa in morda celo na zmagovalni oder. Takim lahko rečemo »mame z olimpijsko medaljo«.

Letos smo Slovenci z veseljem in ponosom spremljali zgodbo Glorie Kotnik, ki je kot mama dosegla bronasto olimpijsko medaljo v deskanju. A Gloria ni edina mama z leskom olimpijskega odličja okoli vratu. Samo na letošnjih zimskih olimpijskih igrah se s tem lahko pohvali še nekaj drugih športnic.

»Šport zame namreč ni več najvažnejša stvar; moj sin je številka ena.«

Natalie Geisenberger je 34-letna Nemka, letos dobitnica dveh zlatih olimpijskih medalj v sankanju (posamično in ekipno). Z olimpijsko medaljo se je sicer lahko pohvalila že prej, a je bilo zdaj, kot pravi, drugače: »Težko je primerjati olimpijske medalje. Vsaka je posebna in vsaka ima svojo zgodbo. Prva je bila posebna, ker je bila prva, ta zdaj pa je posebna, ker je prva, ki sem jo dosegla kot mama. To je super.«

Ženskam bi rada pokazala, da lahko sledijo svojim življenjskih sanjam in so hkrati mame. Vem, da tak stil življenja ni za vse. Želim le, da se vsaka zaveda, da ima možnost.

»Moram priznati, da je bilo težko. Šport zame namreč ni več najvažnejša stvar; moj sin je številka ena. Če je le možno, treniram, ko on spi. Mislim, da nam je kot družini zelo dobro uspelo vse uskladiti,« je še dejala mama dobro leto in pol starega Lea.

»Ne živim več zase. Prav zato v karieri ne bom vztrajala, če ne bo uspehov. Raje preživljam čas s hčerko.«

Anaïs Chevalier-Bouchet je 29-letna Francozinja, ki je letos kot mama osvojila dve srebrni medalji v biatlonu (15 km posamično in štafeta mešano). Sama pravi, da ji je do uspeha v karieri pomagala njena dvoletna hčerka Emie.

Za olympics.com je dejala: »Olimpijske igre so nekaj, za kar sem dolgo delala in seveda si želim medalje. Ampak tudi, če pridem domov brez odličja, to zame ne bo hud neuspeh, saj vem, da me doma čaka nekaj, kar ima še večjo vrednost.«

Kot je še povedala, se je v preteklosti ob neuspehu dolgo obremenjevala, danes pa na stvari gleda drugače: »Ne živim več zase. Vem, zakaj živim. Prav zato v karieri ne bom vztrajala, če ne bo uspehov. Raje preživljam čas s hčerko. In odkar jo imam, se zavedam, da šport – čeprav je zelo pomemben del mojega življenja – ni vse.«

»Nobena ženska ne bi smela biti primorana izbrati med otrokom in profesionalno športno kariero.«

Elana Meyers Taylor je 37-letna Američanka, ki se danes lahko pohvali s srebrno olimpijsko medaljo v monobobu. Dosegla jo je kot mama dvoletnega sina Nicka, ki ima Downov sindrom.

»Danes lahko sinu povem, da sem se borila zato, da mu prinesem medaljo,« je dejala po prejemu medalje. »Nobena ženska ne bi smela biti primorana izbrati med otrokom in profesionalno športno kariero. Ženskam bi rada pokazala, da lahko sledijo svojim življenjskih sanjam in so hkrati mame. Vem, da tak stil življenja ni za vse. Želim le, da se vsaka zaveda, da ima možnost,« je še dejala, a hkrati delila tudi, da je bila pot do medalje težka. V intervjuju za NBCOlympics.com je dejala, da bo enakost v športu dosežena, ko bodo ženske lahko rodile ter po povratku k športu nastopile porazno in bo tudi to v redu. Tako pa so pogosto deležne pritiska s strani medijev in navijačev, naj dosegajo pretekle uspehe ali pa se upokojijo.

Takole je medaljo dala za vrat sinu Nicku, ki jo je med tekmo čakal v hotelu:

Spodbuda za vse mame, ki si želijo kariernega uspeha: Sprašuješ se, kaj vse zamujaš, ko nisi z otrokom, in ali bo čutil, da ga imaš rada, tudi če si si vzela čas zase in za svoje želje, cilje, kariero. Ne skrbi. Otrok bo nekoč ponosen nate. Učiš ga, kako pomembno je, da sledi svojim sanjam in vztraja, dokler ne pride do cilja.
Super mama si!

 

Spodbuda za vse mame, ki so se odrekle karieri in ostale doma z otrokom: Sprašuješ se, če sploh imaš svoje življenje in ali bo otroka nekoč sram, da je njegova mama le mama. Ne skrbi. Otrok bo nekoč ponosen nate. Učiš ga, katere stvari so v življenju najpomembnejše in kako je za to vredno žrtvovati svoj čas.
Super mama si!

Komentarji

  1. Odlično, Iskreni, članek me je resnično navdahnil in me osrečil. Da začneš jutro s tako čudovitim člankom in slavljenju družine, materinstva, očetovstva in otrok. Ženske smo pogumne, ni se nam treba odločati med otroki in kariero. In tudi ne smemo pozabiti na tiste ženske, ki ne morejo imeti otrok iz najrazličnejših razlogov. Tudi tiste, ki se odločijo samo za kariero, imajo svoj razlog zakaj nimajo otrok.
    Že dolgo let opazujem, da so ženske, ki imajo tako družino kot tudi zadovoljujočo službo, bolj uspešne (pa ne gre se tukaj za materialno uspešnost), bolj zadovoljne same s sabo, bolj vesele, bolj pozitivne, bolj so realne, v stiku s sabo, bolj razumejo druge, bolj so sočutne…

  2. Bravo mame, bravo športnice za vaše uspehe!
    Ženske zmoremo marsikaj, zmoremo biti mame, stare mame, zraven pa še marsikaj narediti in doseči! Delavnost, potrpežljivost in vztrajnost imamo v genih! Premoremo pa tudi nesebično ljubezen, ki gore premika!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.