Če želimo, da nas otrok posluša, moramo najprej mi prisluhniti njemu

Foto: Shutterstock

Zvečer sem si umivala lase in imela kot po navadi pri tem nekaj malih gledalcev, ki se jim zdi to početje očitno zelo zanimivo. Malo za hec sem pri sušenju fen obrnila proti njim in zabava se je začela. Otroci so tekali, bežali pred fenom in se smejali. V nekem trenutku je bilo mojemu triletniku dovolj in je rekel: »Mama, zdaj pa konec.« Ker se mi je zdelo zabavno, sem ga še malo lovila s fenom in nisem takoj odnehala. Konec koncev je bilo zabavno tudi njemu. Potem pa je rekel:

»Mama, moraš me poslušat!«
»Aja, zdaj,« sem rekla. »Kdo mora tu koga poslušat? Jaz tebe ali ti mene?«
V mislih sem sicer imela besedo ubogati, a rekla sem poslušati in dobila odgovor:

»Ti moraš poslušat mene in jaz tebe.«

Zamislila sem se.
Kako zelo prav ima.

Starši moramo prvi prisluhniti otroku

Najprej smo starši tisti, ki moramo poslušati svoje otroke, razumeti njihove želje in zahteve in šele nato lahko zahtevamo, da oni prisluhnejo nam. Pravi odnos mora vedno vsebovati poslušanje iz obeh strani; ne glede na to ali gre za odnos dveh prijateljev, uslužbencev, zakoncev ali odnos starš-otrok. Seveda moramo biti starši tisti, ki postavljamo meje in pravila, a prav tako moramo biti starši tisti, ki otroku z zgledom pokažemo, kako znamo prisluhniti. Šele nato lahko od otrok zahtevamo, da prisluhnejo nam.

Otroku lažje predstavimo določena pravila, če razumemo njegovo mišljenje

Če otroka dobro poznamo in mu res prisluhnemo, potem lahko tudi svoje zahteve izražamo na način, da jih otrok lažje razume in sprejme, da jih ponotranji in vzame za svoje.

Če želimo, da nas otrok posluša, moramo najprej mi prisluhniti njemu.